Politično življenje v “koalicijskem prisilnem jopiču”

4

Piše: dr. Vinko Gorenak

Pred nekaj dnevi so novinarji želeli moj komentar na temo javnomnenjskih anket, ki Šarca in njegovo LMŠ postavljajo na prvo mesto. Komentiranje obojega sem sicer zavrnil. Posredno pa na ti dve vprašanji odgovarjam danes.

V času od volitev in konstituiranja vlade se ni zgodilo prav nič takega zaradi česar bi si Šarec in njegova LMŠ prislužili prvi mesti. Se pa vse bolj kaže dejstvo, da so člani vladajoče koalicije več ali manj medsebojni ujetniki, ki jim »koalicijski prisilni jopič« ni kaj prida po godu, a v njem vztrajajo in očitno še bodo vztrajali, saj so v to bolj ali manj prisiljeni. Seveda delajo tudi velike napake, ki pa jih Šarec pragmatično izkorišča sebi in LMŠ v prid.

Gornjo trditev si poglejmo skozi štiri kadrovske zadeve. Najprej naj omenim imenovanje Damirja Črnčeca v Šarčev kabinet. Večina koalicijskih partnerjev  je vihala obrvi, se zmrdovala, kritizirala Šarčevo potezo in še kaj. Toda nihče od koalicijskih ministrov, na vladi ni glasoval proti takemu predlogu Šarca. Še več vihanje obrvi, zmrdovanje in kritike koalicijskih partnerjev so se nadaljevale tudi po njegovem imenovanju, a Šarec jim je pragmatično sporočil, da če ne bodo pridni, lahko vsi skupaj gredo, in prišli bodo drugi. Medsebojni »koalicijski prisilni jopič« je torej deloval.

Marko Bandelli, iz Bratuškove SAB je naslednji primer. Ne spuščam se v njegove napake, a Bratuškova ga je znotraj SAB za naivne zaščitila, odšla na krajši dopust in njegovo glavo dejansko prepustila Šarcu. V resnici mu je glavo Bandellija kar podarila. Šarec je to seveda izkoristil in nošenje »koalicijskega prisilnega  jopiča« se je za vse lahko mirno nadaljevalo.

Peter Vilfan, iz kvote DESUS, je tretji primer. Ko so mediji, seveda nikakor režimsko dominantni, ampak Požareport, odkrili njegove domnevne davčne prevare se je vzdignilo nekaj prahu, le delno koalicijskega. Vilfan je takrat že bil nekako Šarčev (imenovan v njegov kabinet), spisal je kratko poročilo Šarcu, ki ga je povzela STA za njo pa režimsko dominantni  mediji, ki o osnovni informaciji sploh niso poročali, in vse je tiho že več kot deset dni. Tiho so tudi koalicijski partnerji, zavedajoč se verjetnega odgovora Šarca, »če ne boste pridni, bomo vsi šli in prišli bodo drugi«. »Koalicijski prisilni jopič« je torej tudi v tem primeru deloval.

Dejan Prešiček in vrst Židanove SD pa je zadnji primer. Sploh se ne spuščam v njegovo krivdo, toda že Židan ga je imenoval »Prašiček« in ne »Prešiček« kot se dejansko piše. Sploh se ni spuščal v domnevna kazniva dejanja mobinga nad podrejenimi, je pa Prešička oštel zaradi prevažanja saksofona s službenim vozilom, kar pa naj bi bil hud greh. No Prešičku je politično glavo »odrezal« kar Židan in povedal, da če ga bo Šarec zamenjal, to za SD sploh ne bo problem. Šarcu znamenitega stavka »če ne boste pridni bomo vsi odšli in prišli bodo drugi«, sploh ne bo potrebno izreči. Šarec bi bil seveda nor, če tega ne bi izkoristil (odločitev bo menda sporočil prihodnji ponedeljek). »Koalicijski prisilni jopič« bo tudi v tem primeru garantirano dobro deloval.

V takih razmerah ni nič čudnega, da Šarcu in njegovi LMŠ javna podpora raste. Ko sam nekaj izsili ali naredi (Črnčec, Vilfan) so koalicijski partnerji v »prisilnem koalicijskem jopiču« preprosto tiho, ker se bojijo, da »bodo odšli in da bodo prišli drugi«. V primeru drugih (Bandelli, Prešiček) pa so koalicijski partnerji prav tako tiho, morda še več, Šarcu mirno kar sami podarjajo svojih kadrov. Vse seveda v bojazni pred tem »da bodo odšli in da bodo prišli drugi«. »Koalicijski prisilni jopič« torej dobro deluje v vsakem primeru.

Če k temu dodamo še “lizunski odnos” režimskih dominantnih medijev do Šarca, »ki mu ga lahko zavidajo celo razni diktatorji iz tretjega sveta” (avtor politični komentator dr. Tomšič), potem je glede medijske podpore Šarcu in LMŠ znanih že veliko odgovorov. Če dodamo še to, da so pri nas, naši ocenjevalci javnega mnenja, bolj kot to, dejansko ustvarjalci javnega mnenja, potem imamo že skoraj vse odgovore. Morda še več.

Napovedati je mogoče tudi nadaljnje dogajanje v »prisilnem koalicijskem jopiču«. Erjavec, s svojim DESUS-om, je več ali manj priden in čisto tiho. Razlog za tako početje je jasen. Strah pred izpadom iz DZ v primeru predčasnih volitev. Erjavec pa nujno potrebuje še vsaj ta mandat, da se bo lahko upokojil. Za vse drugo, še posebej pa za upokojence, ga »boli Džoko«. Tako se bo Erjavec obnašal tudi naprej.

Bratuškova je glasna le toliko kolikor je lahko. Na zdravstvo in upokojence, o čemer je govorila pred volitvami, je že pozabila. V tem času jo zanimajo le stotine milijonov evrov, s katerimi upravlja na svojem ministrstvu, pogled na ankete javnega mnenja pa ji pove, da mora biti pridna in bolj ali manj tiho. Njene misli, na drobro plačano službo v tujini so in se bodo le še krepile. Tako bo Bratuškova ravnala tudi v bodoče.

Cerar s svojim SMC je več ali manj tudi čisto tiho. Jasno se zaveda svojega položaja in položaja njegove SMC, ki je ankete javnega mnenja sploh ne zaznavajo več. Njegov interes je torej jasen, politično preživeti štiri leta, si morda najti kakšno dobro plačano službo v tujini in nič drugega. V skladu s tem bo Cerar ravnal tudi v bodoče.

Židanovim SD se ni treba bati izpada iz DZ. Stranka ima terensko mrežo in tudi v bodoče ji je zagotovljenih nekaj odstotkov nad pragom vstopa v DZ. Njegov interes je torej, povečati številke, ki jih vsak mesec vidi na anketah javnega mnenja, ob tem pa občuduje sebe, misli kako je sposoben in se vidi v predsedniški palači. Če bi mu na neki točki ankete javnega mnenja kazale vodilno mesto, bo takoj postal zelo glasen in morda celo povzročil razpad koalicije.

Šarec, ki do sedaj ni naredil nič, razen tega, da je javnemu sektorju obljubil nekaj sto milijonov za večje plače, pragmatično uživa. Hodi po prireditvah doma in v tujini, se slika, pobira glave, ki mu jih na pladnju nosijo koalicijski partnerji, ščiti glave njegovih kadrov, in se veseli podpore režimskih dominantnih medijev. Ne komentira ne svoje medijske priljubljenosti, ne priljubljenosti LMŠ, zvesto pa jih spremlja in čaka svoj trenutek. Ko bo, če bo ocenil, da so koalicijski partnerji v »koalicijskem prisilnem jopiču«  tako oslabljeni in on dovolj politično močan, se ne čuditi, če bi vladno krizo in predčasne volitve sprožil kar sam. (sta)

Št. komentarjev: 4
  1. janez pravi

    g.Gorenak, zopet nakladanje groza ko bereš nebuloze, ki jih pišete ,za dr. popolnoma poden. Sicer pa ni čudno Kranjska Sorbona .

    1. Re gornjemu pravi

      Tu je bila bolj kranjska klobasa, kot Sorbona

  2. pubec pravi

    Mislim, da se je tovariš Gorenak v “prisilnem jopiču prejšnjega režima”, kar dobro počutil.

    1. Rokovnjac pravi

      Men se pazdi,da je opisalcelo situacijo do podrobnosti in to jeto!Sarec pa uziva v namisljeni podpori!

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen