Vsi miti o gospodarstvu Jugoslavije

0

Ljudem je prirojeno, da romantiziramo preteklost in zanemarjamo tveganja v prihodnosti. Preteklost je danes vedno boljša kot je bila včeraj. Čeprav po vseh objektivnih kazalnikih človeštvo živi najboljše v zgodovini, z najmanj vojnami, kriminala, nasilja, smrtnosti zaradi bolezni, z najdaljšo pričakovano življenjsko dobo ob rojstvu, itd…
Ljudje ne cenimo sedanjosti, temveč nas večina romantizira določeno zgodovinsko obdobje, v katerem naj bi bilo “boljše”. In večinoma gre za mite, ki imajo izjemno malo izkustvene podlage.

Eden globoko zakoreninjenih mitov v hrvaški družbi je mit o ekonomski moči Jugoslavije, o tem, da se je takrat živelo boljše, da je Jugoslavija bila gospodarska sila, ki je izvažala in da so vsi imeli službo.Ta mit ni zakoreninjen le med levičarji, ampak tudi med desničarji, ki, čeprav ne marajo Jugoslavije zaradi njenega odnosa do nacionalnih gibanj in osebnih, verskih in političnih svoboščin, priznavajo, da je bila Jugoslavija gospodarsko močnejša in stabilnejša država od tistih, ki so nastale z njenim razpadom. Koliko resnice je v tem mitu?

Mit št. 1: “Ni se živelo na dolg”

Resnica ravno ne ustreza temu mitu. Dolg je v letih 1961-1980. rastel po stopnji 17.6% na letno. Če bi se ta trend zadolževanja nadaljeval in Jugoslavija ne bi propadla, bi danes ta dolg znašal okoli 6 bilijonov dolarjev. Za primerjavo, današnji dolg Hrvaške je okoli 43 milijard dolarjev *, Slovenije 37 milijard USD **, Srbije 28 milijard USD ***, Bosne in Hercegovine 6,5 milijarde USD, Makedonije 4,22 milijarde EUR, Črne gore 2,6 milijarde USD, Kosova pa približno milijardo dolarjev.

Skupni javni dolg vseh držav, nastalih iz Jugoslavije ne presega 125 milijard dolarjev, kar je malenkost z ozirom na projekcijo potencialne rasti javnega dolga Jugoslavije. Seveda dolg Jugoslavije ne bi mogel doseči ravni 6 biljonov, če bi država obstala, povprečni letni porast dolga bi se drastično zmanjšal bodisi zaradi volje oblasti bodisi zaradi državnega bankrota, toda povsem jasno je, da je mit, da Jugoslavija ni živela na dolg, povsem neutemeljen. Vse, kar bi lahko zmanjšalo to rast, je bankrot in popolna zaustavitev novega zadolževanja in reprogramiranje dolgov.

To se je tudi zgodilo. Jugoslavija je de facto bankrotirala leta 1982, ko je mednarodnim upnikom priznala, da ne more več odplačevati svojih dolgov. Med 1983 in 1984 so se dolgovi reprogramirali, toda celotna situacija z nevračanjem dolgov je pomenila, da Jugoslavija več nima denarja za kupovanje tujih proizvodov, še zlasti nafte (zaradi tega pomanjkanje v 80ih, ki je vodilo do ukrepa vožnje na parne in neparne dneve), pa tudi drugih proizvodov. Jugoslavija je bila dolžna predvsem Svetovni banki, MMFu in tujim državam.
V tem obdobju se je okrepilo tudi uvozno-izvozno razmerje, kar je povsem razumljivo, ker je Jugoslavija drastično zmanjšala uvoz zaradi preprostega dejstva, da si tega ni mogla privoščiti. Da bi pa domača podjetja ne propadla, je centralna beograjska banka pričela tiskati velike količine denarja, s katerimi so se pokrivale velike izgube.

To je vodilo v inflacijo, ki je po učinku plaza prešla v hiperinflacijo oziroma popolno izgubo vrednosti denarja, tj dinarja. Na tej točki prehajamo k drugim mitom o gospodarstvu Jugoslavije.

Mita št. 2 in 3: “Jugoslavija je izvažala” in “ekonomija je bila stabilna”

Moč in stabilnost nekega gospodarstva se dobro odražata v stabilnosti njegove valute. Stabilnim gospodarstvom ni treba izvajati “ostre” monetarne politike z ukrepi umetnega zmanjševanja ali zviševanja vrednosti valute, še zlasti pa ne z ohranjanjem dveh tečajev – enega notranjega in drugega zunanjega.
Vse te značilnosti nestabilne valute je imel tudi jugoslovanski dinar, zato tudi državljani niso zaupali vanj, pa so varčevali v devizah ali pogosteje, nepremičninah.
Obe praksi sta se do danes ohranili v vseh državah, ki so nastale po razpadu Jugoslavije, tako da kuna, ki je zgodovinsko zelo stabilna valuta, ne uživa visokega zaupanja državljanov, ampak raje najemajo kredite in varčujejo v tujih valutah; danes evru, v preteklosti v nemških markah.
Neposredni dejavniki, ki ustvarjajo slabe devizne tečaje, so: strukturna neravnovesja v gospodarstvu, visoka inflacija, nedosledna makroekonomska politika, slab pravni sistem in politična nestabilnost. Jugoslavija je vedno izpolnjevala vse te kriterije, zato ne bi smela biti presenetljiva tudi nestabilnost nacionalne valute, dinarja. Leta 1952, 1954, 1962, 1965, 1971 in 1973 je bila vrednost dinarja umetno zniževana in se je plasiralo “ploveči tečaj”. To je bilo v resnici le na papirju, ker je Narodna banka Jugoslavije pod stalnimi političnimi pritiski Komunistične partije nenehno tiskala denar za pokrivanje izgub podjetij, kar je postopoma pospeševalo inflacijo in na koncu pripeljalo do hiperinflacije tik pred koncem 80ih.

Jugoslavija je imela problem s preveliko inflacijo od samih začetkov in vedno je bila v konkurenci držav z najvišjo. Povprečna stopnja inflacije med leti 60 – 65 je bila 13.3%, v državah v razvoju npr. 8.01%, v razvitih državah pa celo samo 3.41%.

Za primerjavo je Hrvaška imela probleme s hiperinflacijo do leta 1994, ko je uvedla kune. Od takrat se stopnja inflacije giblje od 2.5% do 5%, se pravi, da je primerjalno izjemno nizka.

Mit št. 4: Raj za delavce

Mit o jugoslovanskem raju za delavce in genialnosti delavskega samoupravljanja prav tako ne pije vode. Čeprav so bile stavke v Jugoslaviji ideološko problematične, ker naj bi delavci sami upravljali podjetja (Kako naj bi kot samoupravljalci stavkali proti samim sebi?) in je podatkov o stavkah zelo malo – so se te nedvomno dogajale.
Mediji najprej o stavkah niso smeli poročati, toda čez čas so ob slabšanju gospodarske situacije in vedno večjem odporu delavcev tudi oni bili primorani o tem poročati.
Do osemdesetih let je podatkov zelo malo, toda za nekaj stavk se kljub temu ve – npr. za stavko delavcev Uljanika 1967, kar je dokaz, da ladjedelništvo že takrat ni bilo vzdržno.
Zdi se, da tudi sam model samoupravljanja ni preveč spodbujal delavcev k večji delovni vnemi, ker je ob nenehni rasti zaposlenega prebivalstva od 60ih let nenehno upadalo skupno število delovnih ur. Na kratko: vse več delavcev je delalo vse manj. Nič čudnega, da je v Jugoslaviji nastal tisti rek: “Ne morejo me plačati tako malo kot lahko jaz malo delam.”

Velika laž o popolni zaposlenosti in “državi, kjer vsi delajo” je bila v Jugoslaviji vzdrževana s čisto manipulacijo, po njeni smrti pa je bila sprejeta kot splošno znana stvar. Po odprtju meja sredi šestdesetih let je več sto tisoč ljudi, najbrž celo več kot milijon ljudi takoj pobegnilo na zahod iskat službe, kar je znatno zmanjšalo brezposelnost. Kljub temu je bila brezposelnost v Jugoslaviji vedno 9-13%, v osemdesetih letih pa se je povečala na 15-16%. Toda medijem je bilo prepovedano govoriti o teh številkah in uredniške politike partije so ohranjevale mit o “državi, v kateri delajo vsi”.
Brezposelnost se je med republikami močno razlikovala. Na Hrvaškem je bila uradna brezposelnost leta 1988 razmeroma nizka za 8,5%, dve leti kasneje, v zadnjem letu pred vojno, 8,6%. V Sloveniji je bilo po podatkih SFRJ v tem letu 4,8%, v Srbiji okoli 16,8%, v BiH pa 20,6%. Te številke so predstavljene v knjigi “Politična ekonomija Jugoslavije od leta 1945-1990” avtorice Susan Woodward, ki temelji na statistični letni knjigi Jugoslavije.
V njej je avtorica dokazala, da je bilo poleg 268.000 brezposelnih leta 1968 (do takrat milijon delavcev na zahodu) 135.000 ljudi, ki so iskali zaposlitev, vendar niso bili registrirani Zavodu za zaposlovanje.
Do sredine osemdesetih let se je število uradno brezposelnih povečalo na več kot milijon, poleg tega pa je bilo še vedno približno 400.000 ljudi, ki niso bili prijavljeni na zavod. Da bi vse skupaj bilo še slabše, je latentna brezposelnost v kmetijstvu znašala neverjetnih 1,4 milijona, ker je Jugoslavija družinske člane kmetov zapisovala kot zaposlene.
Naslednji problem so bili fiktivna delovna mesta. Da bi dosegli vtis večje zaposlenosti, si je socialistična industrija zmišljevala delovna mesta za “zaposlitev vseh”. Čeprav je treba priznati, da je bila Jugoslavija v tem precej “blažja” kot druge komunistične države, pa se je razumelo, da ne morejo vsi biti zaposleni na realno neobstoječih delovnih mestih, kar so druge komunistične države pripeljale do ekstrema.
To je bila praksa v vseh sektorjih gospodarstva, tako da so komunistični mastodonti zaposlovali na tisoče ljudi, ki so imeli veliko nižjo delovno učinkovitost kot jo imajo delavci v podobnih tovarnah danes.
Podobna oblika vedenja oblasti je vidna danes, ko se politično uskladljivi zaposlujejo na različnih fiktivnih delovnih mestih po občinah, agencijah, ministrstvih, itd.
Za konec, Jugoslavija ni bila nezadolžena, imela je zelo visok in nevzdržen zunanji dolg, ki se je hitro povečal do de facto stečaja leta 1983. Jugoslavija je umetno skrila realno zelo visoko brezposelnost. To ni bilo “izvozno gospodarstvo”, pač pa je večino časa imelo manjši obseg izvoza od današnje Hrvaške. Jugoslavija je imela katastrofalno slabo monetarno politiko z valuto, ki je imela uvozni in izvozni tečaj, inflacija pa je bila stalni spremljevalec gospodarstva in je na koncu prešla v hiperinflacijo.
Delovno samoupravljanje ni bil dober model, v katerem so delavci menili, da delajo za lastne interese, pač pa sistem, ki je uničil delovno vnemo in učinkovito alokacijo resursov. In da, ladjedelništvo celo leta 1967, ko je so delavci Uljanika stavkali, ni bilo vzdržno.

Tisti, ki danes govorijo o “jugoslovanskem gospodarskem čudežu”, ne vedo o čem govorijo. Govorijo tisto, v kar jih je partija ves čas prepričevala z manipulacijo z novicami, molkom o stavkah, stečajih, brezposelnosti, trgovinskih neravnovesij, pomanjkanju in inflaciji, pri čemer so poudarjali le pozitivne novice. Da bi lahko razumno razmišljali o prihodnosti in sedanjosti, moramo biti objektivni glede preteklosti. Preteklost je pokazala, da je bilo jugoslovansko gospodarstvo precej počasnejše od današnjega hrvaškega gospodarstva, čeprav je Hrvaška podedovala in še vedno namerno ohranja številne makroekonomske probleme v Jugoslaviji, kot so visoka zadolženost, slab uvoz in izvoz ter naraščanje bremenanepotrebne birokracije, ki zmanjšuje produktivnost dela in nasploh slabe makroekonomske politike.

Mit št. 5: “Ustanovljale so se tovarne”, “industrializacija”

Belišće, Belišće (1884); Koestlin, Bjelovar (1905); Čakovečki mlinovi, Čakovec (1893); Čateks, Čakovec (1874); Međimurska trikotaža, Čakovec (1923); MTČ, Čakovec (1923); Vajda, Čakovec (1911); Belje, Darda (1911); Dalit, Daruvar (1905); Daruvarska pivovarna, Daruvar (1893); Bombažna industrija, Duga Resa (1884); Dalmacija, Dugi Rat (1908), Đakovština, Đakovo (1921); DIK, Đurđenovac (1895); Karlovačka pivovara, Karlovac (1854); KIO, Karlovac (1903); Lola Ribar (ustanovljena pod imenom Tulić Mlin), Karlovac (1932); Cemex, Kaštela (1904); TOP, Kerestinec (1922); Podravka, Koprivnica (1934); Brodogradilište Kraljevica (1729); Mlinar, Križevci (1903); Cetina, Omis (1930); Dravska tovarna žara, Osijek (1856); Kandit, Osijek (1920); Karolina, Osijek (1909); Osječka pivovara, Osijek (1856); Saponia, Osijek (1894); Tovarna sladkorja, Osijek (1905); Gavrilović, Petrinja (1690); IGM Ciglana, Petrinja (1920); Sardina, Postire (1907); Zvečevo, Požega (1921); Brionka, Pula (1942); Brodogradilište Uljanik, Pula (1856); Istra cement, Pula (1925); Brodogradilište 3. Maj (ustanovljeno pod imenom Kvarnerska ladjedelnica), Rijeka (1892); Torpedo, Reka (1853); Tovarna papirja, Reka (1821); Viktor Lenac, Rijeka (1896); Mirna, Rovinj (1877); Tovarna tobaka Rovinj, Rovinj (1872); Tovarna divje stolice Div, Samobor (1884); Segestica, Sisak (1918); Željezara Sisak, Sisak (1938); Ciglana IGM, Sladojevci (1900); Đuro Đaković (ustanovljen pod imenom Prva jugoslovanska tovarna vagonov, standardov in mostov), Slavonski Brod (1921); Brodosplit, Split (1931); TAL, Šibenik (1937); TEF, Šibenik (1897); Brodotrogir, Trogir (1922); Kovinska industrija, Varaždin (1939); Mundus, Varaždin (1892); Varteks, Varaždin (1918); Jadranka, Vela Luka (1892); Zdenka, Veliki Zdenci (1897); Dilj, Vinkovci (1922); OPECO, Virovitica (1896); TVIN, Virovitica (1913); Pik, Vrbovec (1938); Borovo, Vukovar (1931); Maraska, Zadar (1768); Badel, Zagreb (1862); Cedevita, Zagreb (1929); Chromos, Zagreb (1920); Croatia osiguranje, Zagreb (1884); DTR, Zagreb (1914); Dukat, Zagreb (1912); Elka, Zagreb (1927); Franck, Zagreb (1892); Mesto Baker Klara, Zagreb (1909); Gredelj, Zagreb (1894); INA, Zagreb (1882) *; Jadran, Zagreb (1930); Jamnica, Zagreb (1828); Katran, Zagreb (1890); Končar, Zagreb (1921); Kraš (ustanovljen pod imenom Unija), Zagreb (1911); Lipa Mill, Zagreb (1907); Medika, Zagreb (1922); Pastor, Zagreb (1930); Pliva, Zagreb (1921); Prvomajska, Zagreb (1936); TEŽ, Zagreb (1929); TOZ-Penkala, Zagreb (1937); Tovarna tobaka, Zagreb (1817); Zagrebška banka, Zagreb (1914); Zagrebačka pivovara, Zagreb (1892); Karbon, Zaprešić (1932)

 

(prevedeno po članku hrvaškega portala liberal.hr. – https://www.liberal.hr/jugoslavija-sfrj-gospodarstvo-mitovi-ex-yu-radnicko-samoupravljanje)

 

 

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen