Verbalno nasilje v šoli in sovražni govor – kratek razmislek

0

Prijatelj me je pred kratkim zaprosil za pomoč pri razmišljanju o tem, kako se širša družbeno politična razprava o svobodi govora nanaša na povprečnega profesorja v osnovni ali srednji šoli. Ta zapis je odziv na prijateljevo prošnjo…
V širši družbeni razpravi imate načeloma tri tabore:

1. tabor, ki vztraja v in dosledno jemlje teorijo, znotraj katere je termin nastal: teorija je teorija naravnih pravic. Naravne pravice so nekaj, kar človek ima, ne da bi mu pri tem, da to ima, morala pomagati družba, tj to ima, če se lahko tako izrazimo, malo bolj, malo manj metaforično, sam od sebe, od narave – ali od Boga.

Družbeni konstruktivisti bi sicer rekli, da nič takega ne obstaja, ker ne poznajo ali ne priznavajo razlike med potencialom in dejem iz bogate aristotelično – tomistične tradicije, v smislu, da tudi govor ni naravna pravica, ker nihče ne spregovori sam, brez pomoči staršev, vrtcev, šol, itn, pa iz tega izpeljujejo sklep, da ti vse na nek način da družba in da si zato družbi vedno nekaj dolžan dati nazaj oziroma ti to do neke mere celo lahko družba naloži. Tisti, ki spadajo v drugi in tretji tabor, so obojni družbeni konstruktivisti, le da so tisti, ki spadajo v zadnji, tretji tabor, ekstremisti v smislu, da svobode govora sploh ne priznavajo, pa bolj dosledni, ko je govora o izpeljevanju implikacij iz družbenega konstruktivizma in njegovega pogleda na posameznika.

2. tabor, ki se prima facie prikazuje kot “zmeren”, “sredinski”, “povezovalni” tabor, ki pa je pravzaprav le tabor, ki obenem sprejema teorijo naravnih pravic in družbeni konstruktivizem, a ne enega ne drugega ne jemlje zares, tj če se izrazim kolokvialno, nima jajc, da bi implikacije, ki jih je iz njiju mogoče izpeljevati, izpeljeval do zadnjih posledic. To je tabor ljudi, ki menca o tem, da svoboda govora mora biti, že v naslednjem stavku pa vam prične neartikulirano, nepovezano, nesistematično naštevati razloge, zakaj, kje in kako bi ga bilo potrebno omejevati. V tem taboru so po navadi kakšni akademiki, ki po eni strani ne vedo, kakšno je natančno razmerje med prirojenim in privzgojenim, kljub vsemu pa se radi pri svojem razmišljanju sklicujejo na dejstvo, da obstaja, kakor bi to za razpravo o tem, kako naj v to, kaj smemo reči, posega država, bilo relevantno.

3. tabor, ki zavrača teorijo naravnih pravic in povsem resno jemlje družbeni konstruktivizem. To so ljudje, ki ne priznavajo nobene svobode, čeprav kdaj radi zlorabljajo ta pojem, ko se želijo prikupiti masam, da jim te podele svobodo, da soodločajo o usodi države, razen svojo lastno in svobodo svojih istomišljenikov. To seveda so ljudje tipa Kordiš in Mesec, a kar je huje, danes so to tudi ljudje tipa Fajon, Židan, Šarec, itn., ki vsaj na prvi pogled skušajo dajati vtis, da so nekakšna “leva sredina”, čeprav nam je večini na “temni strani meseca” jasno, da gre le za (ja, Vezjak, ne da bi vprašal Hitlerja, bom zanje dejal, da so škodljivi glodalci) podgane, ki so končno prilezle na plano, ker se počutijo obenem dovolj močne in ogrožene, da je čas, da nekaj storijo.

V šoli se razprava o svobodi govora in o tem, kako bi jo bilo treba omejevati, nanaša na t.i. verbalno bulijanje/nadlegovanje/nasilje, kjer je argument za omejevanje govora s strani družbenih konstruktivistov vedno ta, da obstajajo primeri otrok, ki so se ubili, ker je nekdo o njih javno nekaj rekel – ali jih je na štiri oči žalil – odgovor pa bodisi sprejemanje šolskih pravilnikov, ki bi naj urejali nadzor in kaznovanje tovrstnega vedenja, bodisi spodbujanje oblasti k sprejemanju posebnih zakonov ali dopolnil že obstoječih, ki naj bi nastopili zgoraj omenjeno funkcijo ali jo deloma prenesli na šolo.

Sta država in šola najprej z moralnega nato z didaktičnega vidika dolžni zaščiti otroke pred verbalnim nasiljem? Moj prvi instrinkt je, da ne. Da je to funkcija staršev: da morajo otroke naučiti, da jih verbalno nasilje lahko čaka in jih pripraviti, da se nanj odzovejo tako, da iz njega potegnejo kar največ pozitivnega.

In ja, to včasih pomeni tudi povratno verbalno ali celo fizično nasilje: življenje je tako, da vas lahko obe omenjeni spremljata vse življenje in ščititi otroka pred tem nima smisla, ker bi bilo to proti njegovim dolgoročnim koristim v smislu priprave na najtežje možne okoliščine v življenju, ki prav lahko, da se zgodijo in za pripravo karakterja nanje.

OK, ampak ugovor temu bi lahko bil naslednji: to predpostavlja, da imajo vsi otroci kolikor toliko normalne starše, ki so tega sposobni. Kaj pa tisti, ki takih staršev nimajo ali jih sploh nimajo? Ali taki predstavljajo eksternalijo, ob kateri bi bil pripravljen opustiti svoj laissez faire odnos? Dejal bi, da se tukaj skriva več različnih pedagoških problemov:

a) prvi problem je, če naj šola takim otrokom, ki nimajo staršev, sposobnih izpolnjevati zgorjih standardov, prevzame funkcijo staršev – moj odgovor je, da bi šola to ob sodelovanju z lokalnimi verskimi skupnostmi lahko bila,

b) drugi problem pa je, če naj ostale otroke v primeru ekscesnosti provomenjenih šola ščiti – moj odgovor tukaj je načeloma ne, ker tudi izkušnja s takim otrokom lahko predstavlja dobro popotnico za življenje, za katerega nikjer ne piše, da bo v njem takih ljudi primanjkovalo.

Na b) bi mi lahko odgovorili: kaj pa otrok, ki je ujet med tnalo in nakovalo, ki se je karakterno, bodisi prirojeno bodisi privzgojeno, nesposoben braniti pred verbalnimi napadi, ki je občutljiv do te mere, da mu to povzroča največji možen stres, na drugi strani pa nima staršev, ki bi mu vsaj nudili blazino, če ga že ne morejo pripraviti na primeren odziv na verbalno nasilje? Moram priznati, da se tukaj nagibam k mnenju, da gre za eksternalijo in da je ena od funkcij profesorjev tudi ta, da take otroke prepoznajo in jim nudijo potrebno pomoč ali pa jih vsaj napotijo do ustreznih strokovnih sodelavcev.

Moje izkušnje mi pravijo, da večina profesorjev v naših osnovnih in srednjih šolah in tudi večina strokovnih sodelavcev v istem okolju ni sposobnih igrati te funkcije, pozor, NITI TE, zdaj že zelo zreducirane funkcije in dokler se ne reši tega problema, je razprava o kakršnihkoli drugih ukrepih le nekaj, kar bo probleme kopičilo bolj kot jih bo reševalo.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen