Igor Grdina, avtor biografije “Ivan Cankar: Portret genija”: Cankar je zelo kompleksen avtor za zrele ljudi

0

Založba Beletrina in Slovenska matica sta se v letu, ko obeležujemo 100 let od smrti Ivana Cankarja, pisatelju poklonili tudi z nocojšnjim pogovorom o njegovem življenju in delu ter biografiji “Ivan Cankar: Portret genija” avtorja Igorja Grdine. Kot je povedal Grdina, je Cankar “zelo kompleksen avtor za zrele ljudi”.

Po besedah direktorja Beletrine Mitje Čandra je biografija Ivan Cankar. Portret genija v možici letošnjega dogajanja okoli Cankarja “nekaj posebnega in zelo dragocenega, kar bo daleč preseglo priložnost in značaj Cankarjevega leta”. Pomembno sporočilo knjige je, da Cankar ni od nikogar, da si ga nobena politika, ideologija, estetska ne more do konca prilastiti. Da je vedno tudi nihal med različnimi pogledi na svet, da je bil nemiren človek, iskalec, ki je skušal stopati v dialoško zvezo s svetom. To pa je po Čandrovih besedah verjetno tudi značilnost velikih duhov, da se ne zadovoljijo s preprosto resnico in da so vsi naknadni poskusi njihove polastitve nekaj umetnega, kar zgolj služi potrebam nekega časa oziroma okoliščin.

Grdina je povedal, da je Cankar v marsičem kompleksnejši od tistih najbolj znamenitih izjav, kot so “o dolini šentflorjanski”. Tega Cankarja po njegovih besedah poznamo, ne poznamo pa tistega mesta, kjer pravi o svojih rojakih “o dobrih ljudeh”, v zadnjem tržaškem govoru.

Grdina po Čandrovih besedah v knjigi na nek način relativizira ustaljene predstave o Cankarju. Splošno znano je, da je dal generalni vikar Anton Bonaventura Jeglič leta 1899 dal sežgati Cankarjevo Erotiko. In iz tega po Čandrovih besedah izhaja stereotipna predstava, da je bil skorajda sovražnik cerkve. Vendar pa Grdina zapiše, da ni čisto tako in da je tretja izdaja Erotike izšla pri katoliški založbi.

Kot je povedal Grdina, v knjigi ni nameraval niti nasprotovati mitom, niti jih vzpostavljati, saj “če to delaš, potem pristajaš, da so relevantni”. Ob tem je spregovoril o kulturnem boju ter opozoril, da imamo na Slovenskem predstavo, da je kulturni boj nekaj posebno našega, vendar ni. Nastopi proti umetninam po njegovih besedah niso nič posebnega. To da je Jeglič kot zasebnik kupil in dal sežgati Erotiko, je gotovo eksces, a tudi višek slovenskega kulturnega boja, je povedal. Za primerjavo je spomnil na dogajanje okoli slik avstrijskega slikarja Gustava Klimta na dunajski univerzi leto pozneje, kjer pa so bili, kot je poudaril, večinoma liberalni profesorji tisti, ki so trdili, da so slike mogoče za v anatomski muzej, ne pa za javno akademsko stavbo.

O sami knjigi

Knjiga je za razliko od dosedanjih monografskih obravnav Ivana Cankarja (Božo Vodušek, Lojze Kraigher, Dušan Pirjevec, Franc Zadravec idr.) usmerjena k pisateljevemu življenju. V sedmih poglavjih tematizira različne plati Cankarjevega delovanja in življenjske situacije (dijak, umetnik, intelektualec); posebno pozornost namenja letom pisateljevega zgodnjega osebnostnega oblikovanja, ki so bila v dosedanji literaturi (z delno izjemo pri Franu Petretu) večinoma zanemarjena. Prav tako bo posebna pozornost namenjena pisateljevi vlogi med prvo svetovno vojno; Cankar je kot javna osebnost, katere nastopanje je povzročilo celo interes Vojaške pisarne prestolonaslednika, imel izjemen vpliv na rojake. Tega pa je v politično prelomnih časih dosegel kot umetniški ustvarjalec, ne kot politik, kar je bilo v tistem času na Slovenskem izjemno.
Večja pozornost kot doslej je namenjena tudi Cankarjevemu odnosu do drugih kultur (zlasti do francoske) in vej umetnosti (npr. do glasbe in slikarstva); dosedanje raziskave o tem kljub velikim dosežkom niso podale popolne slike.
Prav tako je pozornost usmerjena k pisateljevim odnosom z drugimi umetniškimi ustvarjalci (O. Župančič, D. Kette, J. Murn, L. Kraigher, V. Levstik). Za življenje Ivana Cankarja so bili posebej pomembni odnosi z ženskami (H. Pehani, A. in M. Lušin, M. Reisner, A. in Š. Löffler, M. Kessler, M. Rohrman idr.), ki so bili izrazito zapleteni. Tudi ti odnosi so v marsičem predstavljeni drugače kakor v dosedanji literaturi, s poudarkom na osebnih lastnostih oz. okoliščinah.

Igor Grdina (1965) je doktoriral iz slovenske literarne zgodovine in zgodovine, ukvarja se predvsem z zgodovino starejše in novejše slovenske književnosti (do ok. 1950), s kulturno zgodovino in politično zgodovino 16., 18., 19. in 20. stoletja. Njegova bibliografija obsega več kot 1300 enot; od tega je več kot 30 samostojnih knjig. Ena njegovih dram je bila prevedena v ruščino in izdana v Rusiji. Bil je zaposlen na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bil nazadnje redni profesor za starejšo in novejšo slovensko književnost. Sedaj je znanstveni svetnik na ZRC SAZU, sodeluje tudi z AMEU-ISH in predava na programu Kulturna zgodovina na Univerzi v Novi Gorici.

Med drugim se je v pogovoru dotaknil Cankarjevih žensk. Kot je povedal, je bila prva ženska, ki jo je Cankar opazil kot žensko, neka “ozkolična dama v črnem”, o čemer je pisal zbirki črtic Moje življenje. Sicer pa je bil pri tistih njegovih ljubeznih, za katere vemo, redko prvi pogled tisti, ki je žensko napravil za njemu všečno, za njegovo ljubezen, razen mogoče pri Anici Lovšin in Ani Kessler. Vse druge pa je prej že kar precej časa poznal in nekatere so se mu gotovo tudi smilile. A njihove fotografije kažejo neko skupno značilnost – ozek obraz. Vse so isti tip, ki ga opisuje kot tega, ki ga je prvega opazil, je povedal.

Dotaknil pa se je tudi lika Cankarjeve matere, ki je bila po njegovih besedah močna osebnost. Je pa, kot je poudaril, Cankar na mater vedno gledal z žabje perspektive. “Jo je tudi imel za kaj, verjetno pa je to tudi čisto zavesten literarni postopek in posebnost Cankarja,” je povedal in spomnil, da je bila nova romantika antifeministični čas, v katerem je kar mrgolelo egoističnih junakov. “Cankar pa je to obrnil. Imel je junakinjo. Bila je ženska in za povrhu še mati,” je poudaril.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen