Družbeni hišnik in Žiga Turk kot “netolerabilni popperjanski nestrpnež”

2

Pustimo ob strani, da je Dr. Žiga Turk od vseh znanih slovenskih nelevičarjev v očeh normalnih ljudi vse, le nestrpen, fašist ali ekstremen ni, pa je omenjati ga v kontekstu, v kakršnem ga omenja dežurni (samozvani) družbeni pravičnik (medijski “pazikuča”, z njegovimi besedami) Dr. Vezjak, milo rečeno groteskno (https://vezjak.com/2018/12/13/vkljucujoci-socialni-demokrati-in-njihova-pravica-do-zige-turka)…

Privzemimo za trenutek, da je Dr. Vezjak normalen in da to, kar piše o Turku oziroma kontekst, v katerem ga omenja, ni bodisi fašistoidno hujskanje bodisi blodnja, pa poglejmo, o čem ta tip sploh piše…

Pri Socialnih demokratih so prepričani v pravilnost svoje odločitve, da se na okroglih mizah v svoji režiji pogovarjajo z drugače mislečimi. Še več, edino pravilno je, da takšne na okroglo mizo vabijo. Zato so na pogovor o kulturi dialoga, kjer so potem govorili o sovražnem govoru, povabili dr. Žigo Turka, ki ga je, med drugim, Svet za odziv na sovražni govor prepoznal kot nekoga, ki ga izvaja.

V prvem odstavku pod vprašaj postavlja verodostojnost Turka, da bi se ga vabilo kot drugače mislečega na okrogle mize, kar že vsebuje implikacijo, ki jo kasneje razlaga, da si vsak drugače misleči tega ne zasluži. Argument? Sklicevanje na avtoriteto levičarske institucije, imenovane “Svet za sovražni govor”. Ali odločitev omenjene institucije problematizira, jo preveri – ali jo nekritično privzame kot dejstvo, da bi na tem temeljil smiselnost vsega nadaljnjega zapisa? To zadnje. Če svoj argument gradiš na nepreverjenem dejstvu, čigar morebitna neresničnost ti ves argument lahko sesuje…

Seveda imajo pravico, da na svoja srečanja vabijo kogar koli, imajo pravico do Žige Turka. In drugi imamo pravico v to dvomiti. Kako so svoja prepričanja argumentirali? Oglasil se je dr. Milan Brglez in v reakciji na kritiko nekaterih (mojo, Domna Saviča, Eugenije Carl – vse so nastale popolnoma neodvisno) zapisal naslednje…

Zakaj imam po uvodu probleme s tem, da Vezjakovemu zanikanju sinhronizacije z dvema podobnima ekstremistoma (jaz jih imenujem ekstremiste, ker v razpravi sodelujejo kot nekdo, ki druge izključuje) razprave o sovražnem govoru – nemudoma verjamem?

Trdil bom, da je tak postulat že dolgo politično in teoretsko presežen, da je kalibriran pregrobo, da zadeva idealno situacijo, ki terja izpolnjevanje določenih pogojev. Na moj sarkastičen komentar, da morda v prihodnje kanijo povabiti še dr. Boštjana M. Zupančiča, mag. Romana Vodeba in mag. Bernarda Brščiča, morda Sebastjana Erlaha, ker radi slišijo drugačno mnenje, je namreč Brglez odvrnil

Vezjak se tukaj nanaša na citirano izjavo Brgleza, ki se je branil pred njegovimi in napadi kolegov ekstremistov, češ, da nas raznolikost stališč in pogovor z ljudmi, ki imajo drugačna, bogati – v kar Vezjak očitno dvomi in kot kaže dvomi, da bi to lahko pomenilo absolutno, čeprav iz njegovega teksta ni razvidno, da bi vedel, kaj točno je meja. Iz tega, da ga moti Dr. Turk in iz seznama najbolj vokalnih nelevičarjev, s katerim nam je postregel, pa je razvidno, da je njegova meja za izključevanje takšna, da se on ne bi pogovarjal z nobenim nelevičarjem (to sledi tudi iz tega, da je Turk najbrž najmanj problematičen nelevičar, ki si ga lahko kot javno osebo zamislite).

Kakor hitro Dr. Vezjak v nadaljevanju skuša argumentirati, zakaj točno naj bi pogovor s Turkom bil nekaj slabega, zagreši argumentativno zmoto Argumentum ad Hitlerum:

Demokracija in privrženost kulturi dialoga se ne manifestirata v tem, da si se v vseh situacijah dolžan pogovarjati in piti kavo z vsakim, ki se s tabo ne strinja. Še več, ker ravno to v Brglezovi novi stranki počnejo: da jih vabiš na okrogle mize in s tem ozvočiš in na simbolni ravni daješ veljavo. Kar zveni kot dobrohotna gesta v argumentacijski situaciji, kjer se moramo pogovarjati z drugače mislečimi, lahko velja v večini primerov z izpolnjenimi začetnimi pogoji, ne pa v vseh: z zagovorniki sovražnega govora, antisemiti, islamofobi, zanikovalci holokavsta, privrženci Hitlerja ne rabiš pomenkovati, da bi bil demokratičen. Če bi to pravilo veljalo in bi se ga v družbi vsi držali – k sreči se ga ne – bi preprosto izgubili bitko proti sovražnemu govoru in sleherni kulturi dialoga. Tisto, ki jo želi Brglez dobiti s plemenitim »prepričevanjem« drugih, kot se je izrazil.”

Ta argumentativna zmota pomeni, da nekoga odpravite kot verodostojnega sogovornika tako, da namesto, da naslovite njegove argumente, se torej z njim vpletete v razpravo ali dialektično zasledovanje resnice (česar Vezjak s Turkom ne želi, vendar zdaj skuša argumentirati, zakaj naj bi to bilo modro), rečete, da ima podobna stališča kot Hitler ali da celo je Hitler, Hitler je pa drugo ime za “demona” in ko gre za srečanje z demonom, ni važna resnica, ampak preživetje.

Dodatno: če je nekaj verjel Hitler, še ne pomeni, da je neresnično. Morda mi Vezjak lahko reče, da ni pomembno, če je resnično, ker je rekel Hitler in če je rekel Hitler, je demonsko. Toda če se skuša izvleči na tak način, Vezjak implicitno trdi, da mu kot filozofu zasledovanje resnice ni najpomembnejši agens. Na to lahko odgovori, da je včasih za družbo morda boljše, če ne zasleduje resnice. Morda, toda da se filozof sklicuje na kaj takega, pomeni, da samega sebe zreducira na družbenega hišnika. No, resnici na ljubo, Vezjak v svojem družbeno političnem delovanju tudi je družbeni hišnik in nič druga.

Dodatno1: tudi če odmislimo obe našteti argumentativni zmoti, ad Hitlerum in non sequitur, tudi če Vezjak zanika, da gre za non sequitur in s tem prizna, da mu zasledovanje resnice ni agens, ves argument sledi na implicitni premisi, ki je spolzka strmina, glej potrebno jo je je najprej dokazati, ni samomuevno resnična in mnogi se z njo ne strinjamo (a Vezjak se s temi ne želi pogovarjati, češ da smo demonski): da se je druga svetovna vojna pričela, ker niso pravočasno ustavili nasilnih nacionalizmov, ne obratno, da so nasilni nacionalizmi bili le izbruh nečesa, kar je že dolgo tlelo in kar je morda bilo nekaj podobnega kot to počno danes oni. Drugače misleče proglašajo za demone in jim odrekajo platforme, kjer bi se lahko izrekali… To je sicer redno rabljena puhlica levičarjev. Nikoli izpostavljena kakršnimkoli dvomom.

Vezjak skuša pojasnjevati:

Naj zelo na kratko pojasnim, zakaj bi to bitko izgubili v politiki in še prej v množičnih medijih. Ob tem bom uporabil analogijo, kajti ves čas pretežno govorimo o sovražnem govoru: tako kot se strpnost ne more kazati v tem, da smo strpni do nestrpnih, se demokratična kultura ne more v tem, da smo vključujoči in dialoški do tistih, ki so izključujoči po lastnem prepričanju.

Oko ne rabi biti preveč filozofsko urjeno, da opazi, kaj vse je s tem, kar Vezjak govori, narobe – narobe pa je na toliko nivojih, da je “veselica”. Pa pričnimo:

a) V tem, ko skuša razložiti, zakaj ne gre biti strpen do vseh, ne da bi jasno in razločno opisal kriterije, ki jih mora nekdo izpolniti, da se uvrsti med tiste, s katerimi Vezjak meni, da se ne gre pogovarjati, sam počne prav to, kar očita: izključujoč je po lastnem prepričanju. Na podlagi česa pa je prišel do tega prepričanja, če se z drugače mislečimi ni pripravljen pogovarjati? On se bo odzval, da je to samorazvidno iz njihovih izjav (pri čemer Turkove, zaradi katere naj bi vršil sovražni govor, sploh ni citiral, še manj problematiziral, tj kot samoumevno je vzel, da je to o Turku nekdo rekel, ker institucija, ki si je nadela ime, da zasleduje profil takih, ki sovražno govorijo). Problem je v tem: mnogi smo, ki nam ni. A z nami se ne želi pogovarjati.

b) Od resnega filozofa se pričakuje, da če podaja sodbe, s katerimi izključuje, zna navesti kriterije, po katerih to počne in argument, zaradi česa je dobro, da to počne vsa družba. Na površinski ravni to zadnje sicer stori, toda ostaja na površinski ravni, ker bi za poglobitev argumentov potreboval prvo. Vezjak nima pojma, kaj je meja, čeprav njegova argumentacija skoraj že eksplicitno, z ozirom na to, da našteva in da napada Dr. Turka, nakazuje, da bi lahko imel, če pa ima, si ne upa na glas povedati, da je zanj meja “vse, kar mu v javnih razpravah kot stališče ne ustreza, ne ustreza pa mu vse, kar ne sodi v okvire dominantne levičarske narative”.

c) Poenostavljeno: da bi lahko zadostil minimalnim filozofskim kriterijem, bi se moral pogovarjati z drugače mislečimi, česar pa ne želi. To argumentira s tem, da po njegovo tega nismo vredni in da smo škodljivi družbi. Tega Rubikona Vezjak nikdar ne prestopi.

V nadaljevanju Vezjak navaja t.i. Popperjev paradoks, čeprav z ničemer ne nakaže, zakaj je ta relevanten za njegovo argumentacijo, z izjemo tega, da se očitno – kar je še ena mnogih argumentativnih zmot v Vezjakovem tekstu, z njim sklicuje na avtoriteto Popperja, da bi s tem prepričal, da ima prav. V smislu: glejte, kdo se strinja z menoj, veliki Popper – ergo imam prav.

Povzema ga takole:

V filozofski teoriji povedanemu ustreza, ali se vsaj približa, tako imenovani Popprov paradoks nestrpnosti, ki govori o tem, da bo v primeru, če je neka družbena sredina strpna do nestrpnih in pri tem do konca konsistentno sledi takemu prepričanju, sčasoma tudi njena zmožnost, da je strpna, premagana s strani nestrpnih in na koncu kot strpnost izničena. Zato iz tega Karl Popper sklepa, da ne moremo biti strpni do nestrpnih, saj nas bodo, če po svojem uporabim Marka Twaina, nestrpni spravili na svoj nivo in na koncu premagali s svojimi izkušnjami. Pojma družbe, ki bo strpna do nestrpnih brez omejitve, potemtakem ni; paradoks je v tem, da moramo za to, da bi ohranili odprto, strpno in demokratično družbo, biti nestrpni do nestrpnih.”

Zanimivo je, da podoben argument uporabljajo konzervativni libertarci in nasploh velik del desnice, ko govorijo o masovnih migracijah iz Afrike in Bližnjega vzhoda: “Da bi ohranili odprto, strpno in demokratično družbo, moramo biti nestrpni do nestrpnih.”

Za razliko od Vezjaka skušajo zastopniki te trditve argumentirati s pomočjo empirije, z navajanjem statistik, raziskav, ki naj bi dokazovale, da so muslimani v povprečju nestrpni in neodprti in kot taki predstavljajo “atomsko bombo” za odprto družbo. Karkoli si o teh statistikah mislite, karkoli si mislite o Popperjevem paradoksu, karkoli si mislite o njegovi nanosljivosti na različne družbene situacije, poudarjam, da je to veliko več kot v zvezi s svojimi trditvami počne Vezjak: Vezjak preprosto uporablja žaljive puhlice, demonske nadimke – da bi argumentiral, zakaj se z nekom noče pogovarjati.

No, Vezjak seveda ni edini družbeni hišnik, je pa edini ali eden redkih, ki ob tem, da igra družbenega hišnika in v tem svojem nadzoru čiščenja družbe, kar je pri moraliziranju in pravičniščini neizogibno, počne mnoge argumentativne napake – na svojem blogu na argumentativne napake ob strani svojih tekstov tudi opozarja in o tem piše knjige. Saj, priznam, tudi jaz sem se zaciklal. On niti ne zanika, da je v tej svoji steklini zoper vse, kar je nelevo, nefilozof, da je hišnik – ker to doživlja kot neko svojo družbeno obligacijo ali obligacijo do platonskih nebes ali bogsigavedi kaj mu kot dolgočasnemu ateistu narekuje agens. In hišniku sem očital, da je hišnik. Mea culpa.

 

 

 

 

 

Št. komentarjev: 2
  1. Uroš Kac pravi

    Dr. Boris Vezjak – Living abuse of Logic

  2. re gornjemu pravi

    Neverjetno, iz tega urednika “veje” ena sama modrost. Lahko pričakujemo, da bo še kaj iz njega!

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen