Artikulacija problema humanizma

0

Besedilo pred vami ni med krajšimi, pa tudi ne med preprostejšimi, zato menim, da je dobro, da takoj povem, o čem bo besedilo govorilo. Besedilo je poskus naslavljanja nevarnosti obstoja in manifestacije podstati oziroma sistema moralnih vrednot posameznikov, ki se danes identificirajo z liberalci oziroma levičarji. Podstat, oziroma sistem moralnih vrednot je skupek prepričanj o tem, kaj je dobro in za kaj si je vredno prizadevati. Prepričanja o tem, kaj je dobro in za kaj si je vredno prizadevati so večno aktiven selekcijski filter, nekaj kar vedno pogojuje naše misli, besede in dejanja. Dobro je, če je sistem prepričanj o tem, kaj je dobro in za kaj si je vredno prizadevati, po naravi celosten. Kadar pa eno prepričanje ali načelo (ki pogojuje naše misli, besede in dejanja) tako močno prevlada, da čisto vsa druga prepričanja potisne v neobstoj ali neaktivnost, takrat pa lahko govorimo, da je tak sistem prepričanj potrebno nasloviti, da ga je potrebno popraviti, prenoviti.

Sekularni humanizem, ali na kratko humanizem, kot najbolj pogost sistem moralnih vrednot liberalcev – je  v svoji naravi glede na svoje sestavne dele nesorazmeren. Zakaj nesorazmerenn? Zato, ker če pogledamo temelje sistema moralnih vrednot liberalcev, vidimo, da je temelj “solidarnost” (egalitarizem) daleč najmogočnejši in najvišji, medtem ko so drugi temelji, še posebej  avtoriteta/hierarhija komeptenc –  zelo šibki in nizki.  Zanimivo je, da ta trditev niti ni nekaj, kar bi bilo potrebno dokazati; psiholog Jonathan Haidt ugotavlja, da je moralna matrica liberalcev sestavljena na način, da obstaja v moči/višini moralnih temeljev izrazito neskladje; medtem, ko je izrazito močan/visok moralni steber “skrb za sočloveka”, nekaj kar je po definiciji pojmovno zelo blizu prej omenjenemu egalitarizmu oziroma “solidarnosti”, so moralni stebri svoboda(antipol zatiranje), pravičnost(antipol varanje), zvestoba(antipol izdajalstvo), avtoriteta(antipol upornost) in svetost(antipol ponižanje) izrazito šibkejši, nižji, ne toliko poudarjeni. Hkrati pa je moralna matrica konzervativcev sestavljena na način, da obstaja v moči/višini moralnih temeljev izenačitev – se pravi, konzervativcem se enako pomembne moralne vrednote skrb za sočloveka/brebrižnost, svoboda/zatiranje, pravičnost/varanje, zvestoba/izdajalstvo, avtoriteta/upornost in svetost/ponižanje. Pozor; prizveta predpostavka je, da obstaja zelo velika pojmovna sorodnost med koncepti “solidarnosti”, “egalitarizma” in “skrbi za sočloveka”. Dokazovanje te predpostavke je druga razprava. Za razumevanje trenutne razprave je dovolj, da se strinjamo, da pomeni pretirana, skrajna solidarnost oziroma egalitarizem pretirano, skrajno izenačevanje ali prehajanje resursov iz točk, kjer je resursov je največ, do točk kjer je resursov najmanj, in to na način, da se resursi (še enkrat, govorimo o pretirani, skrajni obliki solidarnosti) popolnoma enakomerno porazdelijo med njihove nosilce. Pomembno za razpravo je tudi, da v kolikor bralec zavrne predpostavko, da je humanizem najbolj pogost sistem moralnih vrednot liberalcev, potem naj tak posameznik besedilo bere kot naslavljanje problema liberalne interpretacije judeo-krščanskega sistema vrednot).

Na kratko torej lahko rečemo, da za liberalce velja, da je njihov moralni temelj solidarnost/egalitarizem (torej skrb za sočloveka) tako močan, da zaradi njega trpijo drugi moralni temelji, posebej avtoriteta/hierarhija kompetenc. Samo po sebi to ni zaskrbljujoče. Ni zaskrbljujoče, da imajo nekateri posamezniki “bolj občutljiv alarm” za to, kdaj drugi posamezniki trpijo, ni zaskrbljujoče, da imajo nekateri posamezniki “bolj občutljiv alarm” za to, kdaj so drugi posamezniki prešibki in premalo opremljeni za doseganje življenjskih ciljev, kdaj drugim posameznikom grozi tako močna nevarnost, da problema brez tuje pomoči ne bodo rešili, in navsezadnje, ni zaskrbljujoče, da imajo nekateri posamezniki “bolj občutljiv alarm” za to, kdaj je hierarhija, v kateri posamezniki delujejo po svoji naravi tako zatiralska, da so življenja in dobrobit posameznikov, ki delujejo znotraj hierarhije v vsakem danem trenutku ogrožena, načeta. To ni zaskrbljujoče zato, ker je zahodna civilizacija sposobna dialoga, dialog pa je orodje, preko katerega strani med sabo dosegajo konsenz. V kolikor se torej med stranmi odvija dialog, bo vsaka stran nekoliko popustila ali prilagodila rešitev na način, da bo na koncu ta za družbo najugodnejša.

Obstaja pa nevarnost takega sistema moralnih vrednot. Nevarnost takega sistema moralnih vrednot je najskrajnejša, najbolestnejša oblika takega sistema moralnih vrednot. Nevarnost takega sistema moralnih vrednot (humanizem) je, da lahko v primeru, če zavzame najbolestnejšo formo, izvrža posameznika, katerega čisto vsak miselni proces oziroma vedenje (kot derivat miselnega procesa) postane zgolj in samo nenehno pozivanje k egalitarizmu – k “izenačitvi”, k nečemu, čemur v angleščini rečemo “equality of outcome”. Trenutni problem liberalcev oziroma levice je, da možganski trusti oziroma intelektualni ali idejni vodje  levice na posameznike, ki se identificirajo kot liberalce v znatno preveliki meri učinkujejo na prej opisan način. Drugače povedano; trenutni problem liberalcev oziroma levičarjev je njihova predpostavka, da je “skrb za človeka”, “solidarnost” oziroma “egalitarizem” najpomembnejši in edini temelj, preko katerega naj bi se presojala etičnost dejanj in preko katerega naj bi se izpeljevalo in izvrševalo reševanje družbenih problemov. Rezultat privzemanja “skrbi za človeka” oziroma “solidarnosti” kot resnično edinega temelja pa v skrajni obliki rezultira v nenehnem pozivanju k prisilnem izenačevanju tega, kar je med posamezniki neenakomerno porazdeljeno.  Še bolj preprosto, na konkretni ravni; če ima nekdo več od nekoga drugega, hkrati pa je za odločanje o tem, kako ravnati edino pomembno, da “poskrbimo za ljudi” oziroma, da “dajemo” oziroma da smo “egalitarni”, potem se to, da ima nekdo več od nekoga drugega reši edino z tem, da mu vzamemo in podelimo tistemu, ki ima manj. Dokler ne bosta imela oba enako. Dokler ne bodo imeli vsi enako. Dokler ne bomo v vsem izenačeni. To je torej najskrajnejša, najbolestnejša oblika liberalnega sistema moralnih vrednot. Pozor; ni cilj tega zapisa predložiti multiplih dokazav za to, da je opisano trenutni problem liberalcev. Dokazovanje tega oziroma navajanje dokazov za to je druga razprava. V tej razpravi kot rečeno izhajam iz opažanja, da je trenutni problem liberalcev oziroma levice ta, da možganski trusti oziroma intelektualni ali idejni vodje levice na veliko večino (ali pa vsaj na preveliko število) posameznikov, ki se identificirajo kot liberalce učinkujejo na način, da le-ti zavzamejo najbolestnejšo formo moralnih humanističnih vrednot, tj postanejo posamezniki, katerih miselni proces in vedenje je zreducirano na nenehno pozivanje k egalitarizmu, k “izenačitvi”.

To je problem zaradi večih razlogov, ampak eden izmed pomembnejših razlogov, zakaj taka miselnost in vedenje predstavljata problem je sledeč; v družbi, kot omenjeno obstaja hierarhija kompetenc. (avtoriteta/hierarhija kompetenc je obenem tudi moralni temelj, bolj poudarjen pri konzervativcih, manj poudarjen pri liberalcih). Nekateri posamezniki so tisto, kar je na vrhu hierarhije kompetenc sposobni bolje/hitreje izvrševati oziroma uresničevati kot drugi posamezniki. Logični premislek izvrže sklep, da je bolje, da posameznikom, ki so sposobni bolje/hitreje izvrševati oziroma uresničevati tisto, kar je na vrhu hierarhije kompetenc podeliti več RESURSOV za izvrševanje oziroma uresničevanje tistega, kar je na vrhu hierarhije kompetenc. To pa seveda za to, ker bodo znali bolje od ostalih posameznikov uporabljati podeljene/zaslužene resurse oziroma bodo preko podeljenh/zasluženih resursov prej in na bolj kvaliteten način ustvarili ideje/produkte/storitve, ki jim družba pripisuje vrednost in uporabnost. A to se ne bo zgodilo po humanističnem sistemu vrednot v svoji skrajni obliki. V humanističnem sistemu vrednot v svoji skrajni obliki velja, da morajo biti vsi posamezniki v vsakem trenutku biti opremljeni z enako resursi za izvrševanje oziroma uresničevanje tistega, kar je na vrhu hierarhije kompetenc (lahko bi tudi rekli, biti izenačeni v posedovanju resursov za izvrševanje oziroma uresničevanje tistega, kar je na vrhu hierarhije kompetenc).

Najpomembnejša ugotovitev, bistvo naše razprave, pa je strnjeno v tej povedi; v kolikor so vsi posamezniki po omenjenem principu najskrajneše skrbi za “sočloveka” izenačevanja/egalitarizma/ (v angleščini – equality of outcoma) v vsakem danem trenutku izenačeni na področju opremljenosti z resursi preko katerih se izvršuje oziroma uresničuje tisto, kar leži na vrhu hierarhije kompetenc, potem je hitrost s katero se producira in izvršuje produkte/ideje, ki so za družbo koristni MANJŠA, kot hitrost, s katero se izvršuje oziroma uresničuje tisto, kar leži na vrhu hierarhije v primeru, ko so posamezniki, ki s temi resursi hitreje/bolje delujejo, tudi bolj opremljeni s temi resursi. Trditev je moč lažje razumeti in na preprostem primeru. Predstavljajte si dve osebi. Prva oseba je dobra pri poučevanju praktičnih sposobnosti (recimo sekanja dreves). Druga oseba je dobra pri poučevanju prodaje lesa. Maksimizacija družbenega napredka bo dosežena v primeru, ko prva oseba izvaja na najvišjem številu posameznikov poučevanje sekanja dreves, druga oseba pa izvaja na najvišjem številu posameznikov poučevanje prodaje lesa. V primeru, da pa resurse za prvo dejavnost In drugo dejavnost skušamo enakomerno porazdeliti med omenjenima osebi pa pridemo do problema; obe osebi sedaj posedujeta polovico resursov, ki jih ne zmoreta optimalno uporabljati (recimo druga oseba na primer med drugim poseduje naprave, namenjene sekanju dreves, prva oseba pa na primer med drugim poseduje učbenike iz področja marketinga, ipd). Problem je; ne moreta jih uporabljati na način, preko katerega se najhitreje izvršuje oziroma uresničuje tisto, kar leži na vrhu hierarhije kompetenc (tudi hierarhije vrednot). Polovico resursov, ki jih imata, je namreč za njuno dejavnost neuporabnih. Njuna dejavnost pa je pač v danem kontekstu izbševanje oziroma uresničevanje tega, kar leži na neki točki hierarhije kompetenc.  V kolikor so torej vsi posamezniki po omenjenem principu najskrajneše skrbi za “sočloveka” izenačevanja/egalitarizma/ (v angleščini – equality of outcoma) v vsakem danem trenutku izenačeni na področju opremljenosti z resursi preko katerih se izvršuje oziroma uresničuje tisto, kar leži na vrhu hierarhije vrednot, potem je hitrost s katero se producira in izvršuje produkte/ideje, ki so za družbo koristni MANJŠA, kot hitrost, s katero se izvršuje oziroma uresničuje tisto, kar leži na vrhu hierarhije v primeru, ko so posamezniki, ki s temi resursi hitreje/bolje delujejo, tudi bolj opremljeni s temi resursi. Pozor; privzeta predpostavka je, da je v danih okoliščinah optimalno izhodišče za pridobivanje in rabo resursov preko katerih se izvršuje oziroma uresničuje tisto, kar leži na vrhu hierarhije kompetenc (1) svobodno odločanje, torej osebna, in s tem tudi ekonomska svoboda, oziroma iz tega izhajajoča pravica do zasebne lastnine, torej pravica do lastnine nad proizvodnimi sredstvi (2) preko porabe lastnega denarja. Dokazovanje predpostavke, da je osebna svoboda najboljše možno izhodišče za pridobivanje resursov preko katerih se izvršuje oziroma uresničuje tisto, kar leži na vrhu hierarhije kompetenc je druga razprava.

Za našo razpravo je kot omenjeno bistvena naša opazka; ; v kolikor so vsi posamezniki po omenjenem principu najskrajneše skrbi za “sočloveka” izenačevanja/egalitarizma/ (v angleščini – equality of outcoma) v vsakem danem trenutku izenačeni na področju opremljenosti z resursi preko katerih se izvršuje oziroma uresničuje tisto, kar leži na vrhu hierarhije kompetenc, potem je hitrost s katero se producira in izvršuje produkte/ideje, ki so za družbo koristni MANJŠA, kot hitrost, s katero se izvršuje oziroma uresničuje tisto, kar leži na vrhu hierarhije v primeru, ko so posamezniki, ki s temi resursi hitreje/bolje delujejo, tudi bolj opremljeni s temi resursi.

Druga bistvena opazka naše razprave pa se prav tako nanaša na to, kaj se zgodi, če se “solidarnost” oziroma “skrb za sočloveka” manifestira v sprevrženi oziroma bolestni obliki. Če smo v prejšnjih delih besedila naslavljali to, da lahko bolestna oblika solidarnosti pomeni (1) prisilno oziroma vseobsežno in vsestransko izenačevanje resursov med nosilci resursov (nekaj, čemur v angleščini rečemo equality of outcome), potem moramo v tem delu besedila uvideti, da solidarnost oziroma skrb za sočloveka v svoji bolestni, sprevrženi obliki lahko izvrže tudi vsestransko dopuščanje izražanja in posedovanja vseh sestavnih delov identitete posameznikov. Zelo preprosto povedano, bolestna oblika solidarnosti oziroma skrbi za sočloveka pomeni lahko prvič, da med ljudi vse porazdelimo in drugič, da ljudem vse pustimo. Med ljudi vse enakomerno porazdeliti in ljudem vse pustiti. Če smo v prejšnjih delih naslovili tisto, zakaj je “enakomerno porazdeliti” lahko problem,  naj v tem delu besedila naslovimo, zakaj je lahko problem ljudem vse pustiti.

Druga nevarnost sistema moralnih vrednot (oziroma prepričanj) je torej ta, da v skrajni, bolestni obliki “solidarnost” oziroma “skrb za sočloveka” pomeni, da temu človeku pustimo, da dela karkoli želi. Vse je dopuščeno. Gre torej za vsestransko dopuščanje posedovanja in izražanja čisto vseh sestavnih delov identitete posameznikov. Liberalci so znani po tem, da dopuščajo. Še posebej pa torej dopuščajo v kolikor je moralni temelj “solidarnost”, “skrb za sočloveka” oziroma “egalitarnost” edini pri odločanju in izvrševanju prepričanj. Kaj je problem take pozicije? Problem sistemov, ki so popolnoma prepustni je, da so prepustni tudi za tisto, kar jih lahko uniči. Da je sistem zmožen samonadgrajevanja, lahko govorimo samo takrat, ko ta sistem selektivno vase sprejema elemente, ki zanj dobri, zavrača pa elemente, ki so zanj slabi. Pomembna komponenta pa ni le narava oziroma vrsta tega, kar se v sisteme sprejema, ampak tudi hitrost, s katero sistemi sprejemajo elemente, ki vanje vstopajo. Obstaja optimalna stopnja hitrosti, s katero lahko sistem sprejema nove elemente, da se je obenem še sposoben samonadgrajevati. Kadar pa je hitrost, s katero sistem sprejema nove elemente prevelika, oziroma je influks novih elementov neskončno hiter oziroma neskončno gost, takrat sistem ni zmožen dovolj hitro inkorporitati zanj koristnih elementov in izločati zanj nekoristnih elementov. Sistem mora biti po naravi torej tako strukturiran in odprt, da lahko z dovoljšnjo hitrostjo izloča tisto, kar zanj ni koristno, ko je to enkrat v njem in hkrati z dovoljšnjo hitrostjo sprejema in se s pomočjo sprejetega nadgrajuje, ko je sprejeto enkrat del sistema. Sistem, katerega edini temelj je to, da je zgolj in samo maksimalno odprt (torej, da ga definira zgoli in samo maksimalno dopuščanje, zgolj in samo maksimalna “skrb za sočloveka”) ni dober sistem. Razen, če zgolj in samo če verjamete, da obstaja neskončno možnih načinov družbenih ureditev in da je vsaka možna oziroma vsaka predstavjiva družbena ureditev dobra za ljudi. Če pa verjamete, da je veliko manj družbenih ureditev, ki je dobrih za ljudi, kot pa vseh možnih družbenih ureditev, potem pa s tem morate verjeti tudi to, da obstajajo tudi nekateri drugi temelji družbe, kot pa zgolj sprejemanje vsega novega. Brezkompromisni inkluzivizem, patološki altruizem, ali kakršnakoli besedna zveza, ki označuje maksimalno možno dopuščanje, torej ne more biti eden in edini temelj dobre družbene ureditve.

Na tej točki izvrže naša razprava štiri poglavitne ugotovitve in iz njih izhajajoča vprašanja. Če ugotovitev in iz njih izhajajočih vprašanj ne bomo rešili, potem se bo kulturna vojna, ki jo trenutno bijemo na zahodu končala na usoden način. Ta vprašanja moramo kot zahodna družba nujno rešiti. Vsi, ki imamo radi zahodno družbo, moramo razmisliti, kako nasloviti naslednje ugotovitve in iz njih izhajajoča vprašanja. Zahodna družba ni samo nek abstraktni koncept; zahodna družba ste tudi vi. Zahodna družba je tudi vaša družina, vaš partner, vaši otroci, in vaši zanamci. Takoj, ko vam je pomembna vaša družina, vaš partner, vaši otroci in takoj, ko so vam pomembni vaši zanamci –  imate razlog, da vam je mar in da zaradi tega nekaj naredite.

Prva (1) ugotovitev je, da so sistemi (družbene ureditve), ki so popolnoma prepustni, prepustni tudi do tega, kar je za njih škodljivo. Ob predpostavki, da obstaja veliko več elementov, ki so za sisteme (družbene ureditve) škodljivi, kot pa elementov, ki so za sisteme produktivni in koristni je pomembno vprašanje, izhajajoče iz te ugotovitve sledeče: če hočemo živeti v dobri družbeni ureditvi, taki, ki ne temelji zgolj in samo na sprejemanju vsega v in zunaj nje, kaj je tisto drugo, kar smo v taki družbeni ureditvi pripravljeni zavarovati za vsako ceno? Kaj je tisto, kaj je jedrno človeku zahoda, ki je potrebno zavarovati? Oziroma za katere elemente se vsi posamezniki, živeči v zahodni družbi strinjamo, da imajo vrednost, pomen in smisel in da relativiziranje in uničevanje teh elementov ni dobro za zahodno družbo?

Druga (2) ugotovitev je, da je v trenutni artikulaciji ustav zahodnih družb humanizem v svoji skrajni (naj opomnim, da je skrajni humanizem zame nekaj, kar je večinski pojav ali drža liberalcev) obliki nezdružljiv s konceptoma pravice do osebne svobode in pravice do zasebne lastnine. Namreč, če ima vsakdo pravico do osebne svobode in pravico do zasebne lastnine, potem je ta pravica nezdružljiva s sistemom vrednot, katerega manifestacija je v končni obliki proces, pri katerem se resursi v vsakem danem trenutku razporejajo po principu popolne izenačitve (popoln equality of outcome). Iz te ugotovitve izhajajoče vprašanje je, kako naj nosilci in prenašalci humanističnih vrednot le-te reartikulirajo na način, da bo vrsta, količina in hitrost izenačevanja resursvo v družbi smotrna in obenem združljiva z zahodnimi ustavami? Gre za pravno vprašanje.

Tretja (3) ugotovitev je, da skrajni humanizem oziroma manifestacija vrednot skrajnega humanizma (skrajna skrb za sočloveka, egalitarnost solidarnost) v končni obliki ne predstavlja najhitrejše možne poti višanja življenjskega standarda (kot omenjeno to sledi iz ugotovitve, da popolna izenačitev resursov producira pri vseh posameznikih tako primes resursov, ki po svoji naravi glede na svojega nosilca nikoli ni adekvatna za opravljanje dejavnosti, za katero je ta posameznik najbolj spreten/nadarjen, razen, če je za čisto vse dejavnosti nadarjen popolnoma enako). Iz te ugotovitve izhajajoče vprašanje je široko, in sicer se glasi: v kakšni družbi želimo živeti? V družbi, ki zavoljo napredka popolnoma prioritizira podeljevanje svobode nad pridobitvijo/rabo resursov, preko katerih se izvršuje oziroma uresničuje tisto, kar leži na vrhu hierarhije kompetenc, ali družbi, ki zavoljo popolne enakosti, egalitarizma, skrbi za sočloveka prioritizira maksimalno možno iznečanje na področju posedovanja resursov? Gre za družbeno in delno filozofsko vprašanje. Na tem področju je preko demokratičnih procesov odločanja potrebno poiskati konsenz med eno in drugo stranjo ( v našem primeru liberalci in konzervativci), saj je v nasprotnem primeru (če konsenza ne najdemo) učinek na družbo enak, kot je učinek na kočijo, ki jo en konj vleče v smer X, drugi konj pa v nasprotno smer Y. Kočija se ne premakne.

Četrta (4) ugotovitev je, da živimo na planetu, na katerem obstajajo družbe in kulture, ki priorotizirajo izvrševanje in uresničevanje hierarhij kompetenc PRED izenačevanjem  resursov (skrajni humanizem, torej skrajni egalitarizem/skrb za sočloveka). Take družbe ob enakem številu posameznikov, vključenih v njih (v primerjavi z družbanim, ki prioritizirajo izenačevanje resursov, tj skrajni egalitarizem/skrb za sočloveka “equality of outcome”) na daljši časovni rok proizvedejo več/boljše produkte in storitve kot družbe, ki prioritizirajo izenačevanje resursov. Postanejo gospodarsko bolj razvite. Gospodarsko superiornejše. Imajo boljši standard življenja. Iz te ugotovitve izhajajoče vprašanje je pač, kaj storiti z vednostjo o tem, da je opisano stanje v našem primeru (v kolikor si predstavljamo učinke skrajnega egalitarizma/skrbi za sočloveka na dolgi rok) neizogibno? Oziroma kako se na to odzvati. (uredništvo – neimenovani sodelavec)

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen