Roman Vodeb: Prvi spol – ali: penis in ženska želja, Ljubljana, Zimske urice, 2019 RECENZIJA

0

Kmalu si lahko obetamo izid knjige Romana Vodeba, enega najpokončnejših borcev zoper zblazneli feminizem tretje generacije v Sloveniji in najbrž tudi širše. Še pred izidom knjige  pa na Politikisu v obliki kolumne prvi objavljamo tudi eno od recenzij omenjene knjige, izpod peresa Branka Kleindiensta.

Branko Kleindienst je ekonomist, magister poslovnih ved, ki se ukvarja tudi z družbenimi vprašanji; zagovarja in podpira svobodo posameznika, podjetniško pobudo, prosti trg, pravno državo, absolutno svobodo govora, in delovanje civilne družbe, ki se financira sama, ne iz proračunskih virov, izhajajoč iz temeljev klasičnega liberalizma. Spoštuje pridobitve evropske civilizacije.

 

 

Roman Vodeb je gotovo eden izmed najpronicljivejših psihoanalitikov, vsaj v centralnem delu Evrope, mogoče celo širše. V svojih prispevkih, člankih, kolumnah in drugih objavah se trudi opozarjati na uporabo razuma in znanstvenih pogledov na kreiranje družbenih sprememb, kot nasprotnik vsiljevanja ideologij, predvsem ideologije feminizma. Feminizacija družbe in nekritično vsiljevanje maličenja družbe, kjer je v prvi vrsti zaznati agresiven boj proti družini, biološkim dejstvom in neargumentirano in nekritično vsiljevanje enakopravnosti preko vsiljenih in predpisanih kvot pri zaposlovanju  so področja, ki se jih loteva skoraj kirurško natančno. Tako odkriva vzgibe iz ozadja, vzgibe ideološko zmaličene psihe na odločitve o družbenih odnosih, ki slej ko prej lahko prizadenejo ali se dotaknejo vsakega posameznika tako, da mu vsiljujejo biti in ravnati v skladu z nečem, kar nima povezave z njegovo bitjo, obstoječo realnostjo ali, če že, z nekim vsaj minimalnim konsenzom. V medijih prevladujoča pozicija avtokratskih ideologov, ki sami sebe nazivajo znanstveniki(ce) onemogoča širšo uravnoteženo razpravo, ki pa ji Roman Vodeb z odločnostjo in moško prodornostjo uspešno parira in kot tančico za tančico, nazaj odkriva tista bistva, ki so jih prvi želeli s svojim prevladujočim položajem zavajajoče prikriti.

 

Knjiga se bere tekoče, tako kot tečejo avtorjeve misli in sinteze. Mislim, da tudi bralci, ki se niso ukvarjali s psihoanalizo,  ne bi smeli imeti problemov z branjem in razumevanjem povedanega.

 

Domnevam, da je knjiga nek »nadomestek« doktorskega dela, zato je v samem konceptu vidno, da stvari obravnava znanstveno, hkrati pa je čutiti, da se skuša približati tudi širšemu bralstvu, kar pa je avtorju, ki obvlada snov, gotovo malce težje, že zaradi nujne in potrebne rabe strokovnega izrazoslovja.

 

Skozi celotno delo avtor analizira, na ogled postavi teze svetovno znanih avtorjev s področja psihoanalize in ideologije feminizma, po temeljitem proučevanju pa postavi zaključke, pokaže vplive na posameznika in družbo ter nakaže smeri rešitve. Hkrati opozarja, da si je potihoma prevelik del feministične ideologije prisvojil tudi poglavja v aktualni zakonodaji in da, ker so aktivisti trenutno polni vere vase, lahko, če ne bodo širše množice spoznale, kaj se dogaja, vse skupaj pripelje do resne družbene zmedenosti.

 

Začetek obravnava samo ideologijo feminizma. Predstavi njegove značilnosti in posledice. Samo poglavje, ki predstavlja razvoj ideologije kot take, njeno uporabo in zlorabo, bi lahko na nekaterih mestih bilo malce napornejše za bralca, vendar je s tem poglavjem razumevanje ostalih poglavij boljše, res pa je tudi, da ostala poglavja povsem zadosti razumno odkrivajo poudarke in sporočila, ki jih avtor podaja na svojstven način, v skladu s svojim analitičnim, večdimenzionalnim miselnim tokom.

 

Avtor odkriva »obolelost in notranjo prizadetost« feminističnih ideologov, ki, morda ne zavedajoč se svojega stanja, želijo vsiliti družbi svoja izhodišča in preko subtilne moči spremeniti več tisočletno, donedavno bit moškega in ženske ter hkrati indoktrinirati otroke, ali jih celo, vsaj na simbolno ideološki ravni odvzeti njihovim staršem.

 

Bralec in še posebej bralke, bodo lahko razbrale, da v družbi potekajo procesi, ki želijo enakost zamenjati z enakopravnostjo. Način je, trkati na čustva, izpostavljati, bolje izumljati krivice vseh sort za uveljavljanje svojih zavednih ali nezavednih, vsekakor pa gotovo škodljivih ali celo podlih namenov. Pod krinko krivic sam feminizem vse bolj dela krivice tistim, pravim, ženstvenim ženskam, ki pa svojega glasu ne morejo izpostaviti, ker ne dobijo prostora ne v dvoranah nekaterih »kulturni« ustanov za navadno druženje ali predavanje, kaj šele v prevladujočih medijih.

 

V tretjem delu se avtor posveti več področjem, ki prikazujejo zgrešenost feministične ideologije. Lahko bi rekli, da obravnava nek sovražni prevzem, kjer ima vsiljena enakost prednost pred spodobnostjo. Nekoga vse to napelje na misel, da je absurdno zahtevati od slona, ribe in opice enako spretnost plezanja po drevesih, ali enako spretnost plavanja in dolgih pohodov čez savano. Vse lahko pristane na pravilu, da lahko hčere postanejo »sinovi« in nadomestijo ali vsaj morajo dokazati, da so lahko kot »sininje« enako uspešne v športu, politiki, znanosti itd. Zakaj že je treba ideologijo silit v zakonodajo? Avtor izpostavi, da sama homoseksualnost ne bi smela biti predmet vsesplošne stigmatizacije, da pa mora človeštvo imeti možnost spoznati opredelitev le-te tudi z zornega kota psihoanalize, ki pa lahko pokaže, da gre lahko za nekaj drugega, kot pa samo nek »naravni pojav«, vsaj v delu primerov. Prav tako ima lahko homofobija več oblik, od čisto sprejemljive, normalne, »nedolžne«, pa do oblike agresivne psihične motnje.

 

Mogoče pol stoletja ni dovolj, da vse kar pljuskne preko nezavednih ponotranjenj »novih«, vsiljenih vzorcev, da pokvari normalnost družbe, moškost, ženskost, otroškost. Mogoče pa je lahko preveč že eno samo desetletje.  Avtor prikaže kakšno funkcijo in kakšne rezultate daje očetovanje, materinstvo na razvoj zrelega, samozavestnega posameznika, jasno pa nakaže, da zamenjava vlog ne koristi nikomur. Ali lahko oče nahrani dojenčka? Lahko. Ali lahko doji? Ne more, kot tudi ne more zagotoviti enake izkušnje otroku, kot mati. Oče naj ostane oče, mati naj ostane mati. Očetovski dopust je umetna izmišljotina, ki jo lahko izkoristijo nesorazmerno bolj karieri kot družini predane karieristke. Različnost je bistvo skupnega sobivanja moškega in ženske. Če nekdo daje, mora nekdo tudi (biti pripravljen) sprejemati. Moški je dajajoč, ženska sprejemajoča.

 

Obstajata dva spola, moški in ženski. Narava je v večji meri vkodirala način obnašanja enega in drugega spola. Težje kot prevzemati tki. »moška« in »ženska« dela in opravila, se je vsakemu spolu »odkodirati«. »Odkodirano« obnašanje ne pomeni spremembe spola, lahko pa privede do disfunkcionalnosti ali vsaj disfunkcionalnega obnašanja. Izgleda, in to avtor tudi pokaže, kot, da je en izmed ciljev feministične ideologije med drugim tudi, siljenje spolov k takim spremembam in prilagoditvam, da bi ja čim verjetneje spodletelo tako moškim, ženskam in družbi kot celoti. Moški se nagonsko izogibajo »moškinjam«, le-te lažje izkoriščajo poženščene osebke moškega spola. Tisto kar deluje najbolje so visoke pete, ženstvenost na eni strani in pokončen moški na drugi.

 

Obskurno je pomisliti, da bi feministična ideologija rada vsilila ženski, da naj, in to že kar zelo zgodaj, sama izbere spol, po možnosti moški, mar ne? Torej vsi smo moški, če pa še nismo pa še bomo. Ker malo pretiravamo, je seveda omenjeno iluzorno, skozi feminizem pa se vendarle pojavljajo vsaj sumi, da bi nekateri ideologi in aktivisti želeli prav to. Prave ženske so bile vedno glavne, vedno so pravi moški delali, prodirali, osvajali zaradi pravih, ženstvenih žensk. Zaradi njih in za njih. Avtor v šestem poglavju posveti v prostor, kjer se nakazuje, da bi bilo tisto, kar feminizem označi kot krivico, pravzaprav prednost, vzvod pravih žensk, da bolje sobivajo z moškimi. Zlobna misel bi nas lahko napeljala na sklep, da feministke ne zavidajo samo penisa moškim, ampak tudi, ali celo predvsem, ženstvenost pravim ženskam. Nekaj, kar so same sebi odrekle, zdaj pa to zahtevajo še od drugih.

 

Moški je tisti ki vzgaja, ženska je sočutna. Oče ima večjo vlogo pri sinu kot mati. Simbolno kastriran in celo feminiziran moški ne more odigrati vloge tako močno, kot pravi oče, ki je razrešil Ojdipov kompleks s svojim očetom. Simbolno kastriran, omejeno »prodoren« in »pokončen« oče ob »pomoči« feminizirane mame »proizvede« moškega bolj nagnjenega k razsojanju na podlagi ugodja kot tistega, kar je prav. Ča kaj kaže na množico nepravilno razrešenih Ojdipovih kompleksov je to stopnja koruptivnosti in ta je v deželi velika. Mogoče ni toliko problem sama korupcija, kot pa to, da je vsiljena ideologija in povečanje odsotnosti moralnega razsojanja pripeljalo do tega, da so ljudje postali nezainteresirani in oportunistični do te mere, da pojav moti vse manj ljudi in da nihče ni pripravljen nič ukreniti. Feminizem je uspešno vsilil praznik žensk, v bistvu pa gre za praznik feministk, ki ga ponekod praznujejo, v skladu z zakoni, kar cele države, res nekatere pa sploh ne. So ženske za to srečnejše, ali so take videti zaradi uporabe antidepresivov in ležanja pri psihiatrih? Si nekatere žagajo vejo, na kateri sedijo, pa se tega celo zavedajo? Feminizem zmanjšuje nivo sreče v družbi, tako moških kot žensk. Zanimivo, da predvsem zaradi zavidanja, »fovšije«, v tem primeru zaradi zavidanja penisa.

 

Zadnje poglavje bo zanimivo tako za moške, ki bodo morda bolje razumeli, kaj se dogaja, za ženske pa tudi, ker bodo lahko razbrale, kaj se dogaja pri drugih ženskah. Vsekakor, tudi, če bo kdo na hitro prebral najprej 8. poglavje, nič narobe. Bodo ostala bolj zanimiva. Paleta vprašanj po zanimivem sistemu razkriva večkrat zatajevano žensko željo. Avtor se je, skoraj v maniri ameriškega biologa in psihologa, proučevalca spolnosti, Alfreda Charlesa Kinseya, lotil sistematično raziskati skrite misli ženske spolne želje. Obseg je čisto zadosten, da nas lahko poduči, izobrazi, odkrije kaj neverjetnega in celo zabava.

 

 

Od daleč lahko tudi izgleda, kot da feministična ideologija ni zadovoljna z več, na prvi pogled, med seboj ne sobivajočimi pojavi. Na eni strani klasična družina v smislu njene strukture, oče, mati, otroci. Kot, da je vse, kar je bilo tisočletja dobro z družino, postalo slabo ali, postalo spoznano za slabo za nek majhen del družbe, ki si je skozi kadrovska sita prilastil pomembna mesta v medijih, državnih organih in institucijah in predvsem v izobraževalnih ustanovah. Slabo le v očeh feminističnih aktivistk in tudi aktivistov in kot tako na silo vsiljeno skozi vse možne vzvode moči in poročanja vsem ljudem.

 

Drugi tak pojav, ki se zdi »miniran« so pridobitve seksualne revolucije iz 60ih let prejšnjega stoletja. Seveda si lahko o njej vsak ustvari svoje mnenje, tudi si lahko misli, kaj da bi lahko še dodali ali pa seksualni revoluciji odvzeli, izgleda pa, da ideologom in aktivistom feminizma ni v tem najti pridobitev, še posebej ne za ženske. Prej kot ne, je razumeti, da tisto, kar je za večino žensk osvobajajoče, je za feminizem ovira enakopravnosti ali v zadnjem času, najmanj žaljivo. Nevarno pa je, da je način dela aktivistov vse uzakoniti, cenzurirati in preganjati, tudi kot kaznivo dejanje, kar pa lahko vodi v totalitarizem.

 

Posebej skrito ostaja, da je feminizem naperjen proti moškim in ženskam. Lahko jim rečemo tudi pravi moški in prave ženske. Lahko rečemo tudi, proti moškim sposobnim moralnega odločanja, odločanja kaj je prav in kaj narobe in ženstvenim ženskam, ki kljub temu, da hodijo v službo, so aktivne tudi drugače in skrbijo v večji meri za družino kot njihovi možje, še vedno hočejo ohraniti svojo prvinsko ženskost in ženstvenost in imajo rade moške take, kot ti so v svoji biti. Torej, če zaključimo, naperjen je proti vsem, mogoče tudi proti aktivistom samim, pa se tega ne zavedajo. In ker je tako, ima vsak interes, da si knjigo prebere. Vsak bo našel nekaj zase, nekaj za boljše razumevanje, v nekaterih poglavjih pa tudi kanček naslade. 😉

 

Mag. Branko Kleindienst

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen