Bernard Brščič, ideolog slovenske »nove desnice«

9

Pred kratkim sem imel priložnost spoznati Bernarda Brščiča. O njem sem do tega srečanja le poslušal ali bral. Za levičarske »filozofe« je seveda »antisemit«, »fašist«, »podpihovalec sovraštva«…Pač vse tisto, kar jim simbolizira vse, kar ni levo, še zlasti pa, če je eksplicitno desno ali boljše rečeno konzervativno.

Tudi na desni se nekateri, še zlasti tisti, ki sebe vidijo kot »žlahtno desnico«, »prave klasične liberalce, »prave libertarce«, pri čemer jih povezuje to, da svojo politično filozofsko misel gradijo na redukciji na ekonomijo, ob poenostavitvi ali ignoranci kulturnih problemov – radi od njega distancirajo.

Moja izkušnja z obojimi opisanimi pa je, da ne prepričujejo z argumenti, ki bi jim nekateri med nami rekli »racionalni«, temveč z ošabnostjo in moralizmom.

To, ali je Brščič karkoli od naštetega, ali morda kaj tretjega, boste morali presoditi sami. Kar je za Brščiča gotovo, je to, da je vedno luciden, načitan, zanimiv sogovornik, ob katerem se lahko vedno naučite kaj novega ali pa vas spodbudi k razmišljanju o problemih, o katerih dotlej sploh niste vedeli, da obstajajo. Pred vami je veliki intervju  s tem ekonomistom, filozofom, polihistorom in intelektualcem…O vsem naštetem, med drugim pa tudi o Jordanu B. Petersonu…

Kdo je Bernard Brščič?

Po izobrazbi ekonomist in filozof, po svetovnem nazoru konservativni liberalec, pasjeljubec s 35 leti izkustva  kinofilije, trenutno po smrti Gea III. brez psa, navdušenec nad Italijo, a ne zna italijansko in ljubitelj enosladnikov Speyside destilarne Aberlour. Ker je razdvojena osebnost, ceni tudi šotirane visokofenolne Islaya Škote. Umljiva na primer mu je očaranost princa Charlesa z Laphroaigovo petnajstico.

Marx, Keynes, Avstrijska in/ali Čikaška šola ekonomije?

Da te štiri ekonomske paradigme omenite v istem stavku je povedno o današnjem stanju ekonomske misli. Predstavljajte si na primer akademsko skupnost fizikov, kjer bi sobivali zagovorniki ptolomejske in kopernikanske paradigme. Fiziki bi danes kolega, zagovornika geocentričnega pogleda, poslali z napotnico nujno, na pregled na Poljanski nasip 58. Med nami pa se mirno sprehajajo mesečniki, ki zagovarjajo n-krat ovržene ideje socializma Karla Marxa. Ta nikoli in nikjer ni deloval. V nobeni pojavni obliki. Ne glede na odtenkovne razlike med socializmi so bili rezultati povsod enaki. Ekonomsko, kulturno in moralno opustošenje socialističnih družb. Oblike moralnega propada in število žrtev socializma so se sicer razlikovale, a otočja Gulagov, katinski gozdovi, goli otoki, hude jame, nkvdji, stasiji in udbe so zgolj variacije na isto temo, marksizma v praksi.

Teorija marksizma se v soočenju z realnostjo odreže porazno. Naloga teorije je pojasnjevati stvarnost, Marxove teorije pa jo pojasnjujejo izjemno slabo. Problematično je vse, zakon padajoče profitne stopnje, železni zakon mezd, zakon koncentracije in centralizacije kapitala, teoriji eksploatacije in alienacije, delovna teorija vrednosti, rešitev transformacijskega problema,…Nič od navedenega ne prestane testa verifikacije oziroma falsifikacije. Za sociologijo znanosti relevantno vprašanje je, kako se lahko tako očitno napačna paradigma, kot je marksizem, obdrži. Moj odgovor je, da pri marksizmu ne gre za znanost, niti ne primarno za ideologijo, ampak za religijo. Nemški filozof Eric Vögelin  v njem vidi poizkus vzpostavitve božjega kraljestva na zemlji, Karl Löwith pa pseudomorfozo judeo-krščanskega mesianizma. Religiozna nrav marksizma pojasnjuje, zakaj so levičarji v nedogled pripravljeni ponavljati isto, tj. eksperimentirati s socializmom in vedno znova pričakovati drugačne rezultate. Vse v stilu – tokrat bo zares delovalo, tokrat bo drugače. Ne, bolje ne bo nikoli.

John Meynard Keynes je sebe, kot izhaja že iz aluzije naslova njegovega velikega dela Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja, pojmoval za Einsteina ekonomske teorije. No, Keynes ni bil Einstein, prej izjemno uspešen nastopač, ki je s svojo spretnostjo skoraj za pet desetletij iztiril ekonomsko teorijo. Uspešnost keynesianske revolucije je pripisljiva na eni strani pojavnosti velike depresije 1929-1933 na eni strani in všečnosti recepture keynesianizma za odpravo le-te. Globina in trajanje velike depresije je v temeljih zamajala zaupanje v sposobnost tržnega mehanizma zagotoviti polno zaposlenost. Ekonomisti so po zlomu 1929 začeli verjeti v državni intervencionizem kot zdravilo za domnevno nestabilnost tržnega gospodarstva. Keynes je idealen ekonomist za politike. Za vse tegobe predpisuje enak recept. Ste v depresiji?, zvišajte javno porabo, imate visok pritisk?, zvišajte javno porabo, imate glivice na nohtih?, zvišajte javno porabo. Ta višja javna poraba naj bi bila deficitno financirana, skratka politika deficitov brez solz. Sprašujem vas, kaj znajo politiki bolje kot trošiti, tuj denar seveda. Na dolgi rok fiskalni in monetarni ekspanzionizem ne more delovati, pojav stagflacije v sedemdesetih je to samo empirično potrdil. Zakaj je keynesianizem še vedno živ? Razlogi segajo v polje politične ekonomije. Časovni horizont politike je zamejen z dolžino mandata in je ne zanimajo dolgoročne posledice. Ekspanzivna fiskalna politika lahko kratkoročno deluje, saj povečano agregatno povpraševanje pozitivno vpliva na višino BDP, račun za to pa je izstavljen v prihodnosti. A po Keynesu smo na dolgi rok tako vsi mrtvi, zato do takrat pijmo in se veselimo. Na tuj račun seveda. Zame Keynes ni rešitelj kapitalizma, ampak Mefisto ekonomske politike, en tak mali Marx, čeravno visok 190 cm.

Tako kot imata veliko skupnega marksizem in keynesianizem, imata veliko skupnega čikaška in avstrijska šola. Druži ju spoznanje, da je tržni mehanizem najboljši izmed instrumentov za alokacijo dobrin. To ne pomeni vdajanja iluzijam o ti. nirvana laissez-faire ekonomiji anarhokapitalizma. Državo potrebujemo, a prvenstveno za zagotovitev vladavine prava. Tako Avstrijci kot čikaški fantje priznavajo obstoj tržnih nepopolnosti, a realistično ugotavljajo, da so te opomba pod črto s pomanjkljivostmi državne intervencije. Tržni mehanizem je neobčutljiv na ontološko domnevo o naravi človeka, še več, deluje najbolje ob egoističnih, celo pohlepnih posameznikih. To ne pomeni, da je v tržnem gospodarstvu pohlep krepost, ima pa ob določenih predpostavkah pohlep lahko pozitivne družbene posledice. Pohlep je vedno grešna strast, pa naj o njej govori sv. Avguštin, Dante ali Kant. Sprašujem se, ali je človeka mogoče preoblikovati tako, da bi ga te strasti oziroma greha razbremenili. Vsi družbeni sistemi, ki so to poskušali, so spodleteli. Zgodovinsko dejstvo je, da je samo svobodno tržno gospodarstvo tisto, ki lahko grešne strasti vpreže v skupno dobro, kjer zasebni grehi postanejo javno dobro. Mislim, da ekonomska zgodovina potrjuje temeljni uvid čikaške in avstrijske šole, da kapitalizem deluje in da je zaslužen za to, da milijarde ljudi živi v blaginji, ki si jo je v preteklosti bilo težko predstavljati.

Če se moram sam na koncu opredeliti, bi se brez pomisleka odločil za avstrijsko šolo, natančneje za hayekianca.

Klasični liberalizem, socialni liberalizem, libertarstvo: komentar na tiste samozvane klasične liberalce/libertarce, ki vas zavračajo, češ da mednje ne sodite

Ne vem sicer komu glede liberalizma pri nas prisojate vlogo razsodnika. Ta sintagma je morda najbolj zlorabljen pojem v političnem besednjaku. Vsak dan zevam, ko poslušam, kdo in kaj se diči z liberalizmom.  Pojem liberalec je pri nas dobil izrazito slabšalen prizvok. Je označevalec, če mi oprostite politično nekorektnost, za pedroljubne multikultije, ljubitelje pecilnega praška, zagovornike vladavine klientelizma, kriminala in korupcije ter tiste, ki poljubno redefinirajo vrednote, kot so na primer spol, družina, narod in rasa. Liberalizem se danes enači z moralnim relativizmom,  s poveličevanjem človeka kot merila vsega, ki si lahko sam postavi čisto subjektivno moralo. To je v nasprotju s tradicijo klasičnega liberalizma, ki poudarja pomen morale. In pravi, da dobre družbe ni mogoče oblikovati onstran minimalnega skupnega imenovalca. Ta ne more biti prav daleč od dekaloga. Če sem korekten do agnostikov in ateistov, je ključnih zadnjih sedem od desetih zapovedi. Družbe, ki ne temeljijo na spoštovanju življenja, družine, prepovedi kraje, zavračanju promiskuitete in laži, so evolucijsko nestabilne. Vprašanje je, ali nismo z ubitjem Boga in s tem povezanim ignoriranjem prvih treh zapovedi dekaloga, odprli Pandorino skrinjico moralnega nihilizma? No, po mojem naziranju 1., 2. in 3. zapoved v nobenem primeru ne sodijo v politično filozofijo. Velika odlika zahodne civilizacije je, da je ločila sferi političnega in religioznega. Politika ni religija in religija ni politika.

Odlika liberalizma je, da omogoča sobivanje posameznikom in skupinam z različnimi videnji smisla življenja. A otresimo se privida, da v liberalni ureditvi lahko sobiva vse. Obstajajo ideologije in religije, ki spodkopavajo pluralnost in odprtost liberalne ureditve in so z njo nezdružljive. Liberalizem ni prostor, kjer bi se lahko srečevale vse kulture in ni združljiv z vsem. Je artikulacija specifične evropske kulture oziroma civilizacije. Njegov temeljni credo je živi in pusti živeti. S tem  socializem in islam na primer nista združljiva.

Živimo v orwellovskih časih, ko ljubezen pomeni sovraštvo, laž resnico, antifašizem fašizem in v prekrajanju jezika liberalizem antiliberalizem. Kako ubežati temu kvarjenju jezika? S pojmovnim očiščenjem in poimenovanjem stvari to, kar so. In liberalizem pri nas ni pravi liberalizem, je socializem, verzija 2.0. Enaka ugrabitev liberalizma s strani socialistov se je zgodila v Evropi že pred osmimi desetletji, na kar je opozarjal Joseph Schumpeter. Če jezikovna raba enači liberalizem in socializem, potem sam seveda nisem liberalec. Označevalec nujno potrebuje še pridevnik in zame je klasičen oziroma konservativen kar pravšnji.

Jordan B. Peterson – klasični liberalec, konzervativec ali vodena/nastavljena opozicija?

V vprašanja taksonomije se ne bom spuščal. Gre za izjemno uspešnega javnega intelektualca, ki se je v zadnjih letih uveljavil kot zvezda nove desnice. Če sem nekoliko drzen, je po zvezdništvu primerljiv Slavoju Žižku na levici. Peterson se je uspešno uprl politični korektnosti in miselni glajhšaltungi javne razprave. Kulturni marksizem Frankfurtske šole je bil v svojem pohodu skozi institucije zmagovit in je udejanjil Marcusejevo vodilo represivne tolerance. Svoboda govora naj bi veljala samo za levičarje, nam, normalnim, je potrebno nadeti nagobčnike.

Peterson je napadel kar nekaj svetih krav. Začnimo z okuženostjo družboslovja in humanistike z neomarksizmom. Ti akademski oddelki so se zožili v boljševiške šole, kjer študente indoktrinirajo z neumnostmi postmodernizma in jih oblikujejo v nezaposljive koristne idiote. Ustvarjajo poklicne revolucionarje jutrišnjega dne, a ti niso opremljeni z nikakršnimi uporabnimi znanji in kompetencami. Petersonove opise je moč brez težav transplantirati v slovensko okolje in nedavna dogajanja na Filozofski fakulteti in FDV. Njegov predlog rešitve je preprost, prenehanje javnega financiranja takšnih institucij. Hear, hear!

Kritičen je tudi do vpliva feminizacije. Po njegovem so feministke ženski emancipaciji naredile več škode kot koristi, tej je bistveno bolj koristil tehnološki napredek. Izum pralnega stroja je za ženske naredil več kot vse vreščanje steklih feministk. Pohod žensk je spremljan z demaskulinizacijo moških. Pojav metroseksualcev oziroma prededipalcev na najvišjih položajih je dejstvo. Ko pogledaš obnašanje dveh »puer delicatusov«,  kanadskega predsednika vlade Justina Trudeauja ali francoskega predsednika Emmanuela Macrona, vidiš, da ima Peterson prav, svet je iz tira. A kdor hoče resnično razumeti te pojave feminizacije moških, naj namesto Petersona bere našega Boštjana M.Zupančiča. Ta v svojih analizah seže res globoko.

Sem se pa sam spraševal čemu pripisati Petersonovo popularnost. Nenazadnje je na zahodu vrsta izjemno pronicljivih intelektualcev, naj omenim profesorja Kevina MacDonalda, ali pa nestorja britanskega konservativizma Sir Rogerja Scrutona. Oba bi lahko bila takšni medijski zvezdi desnice, pa nista. Sir Roger na primer je, vsaj zame, veliko bolj karizmatičen in spreten retorik, a ni tako znan kot Peterson. Kaj je faktor X Petersonovega uspeha? Lahko, da je naključje. A sem sem odgovor dobil v njegovem zanikanju judovskega problema, tj. dominacije Judov v političnem radikalizmu, v finančnih institucijah, medijih, vsem tistem, kar bi Marx poimenoval družbena superstruktura. To mi je dalo misliti, da je možakar morda nadzorovana opozicija, nastavljena s strani multikulti globalistov, namenjena omrtvičenju alt-right opozicije. Na zahodu smo namreč priča zelo zanimivim družbenim pojavom oblikovanja kontrakulture, katere simptom npr. je uspeh populistov kot so Trump, Orban ali Salvini. Multikulti globalisti bi radi te procese nadzorovali in ni nemogoče, da je Jordan Peterson del tega podjema. Zgolj ugibam.

Judovski problem – ali res obstaja, kakšen natančno je, katere predloge rešitev problema poznate in katero zagovarjate vi? Vas so levičarji obtožili zanikanja holokavsta in antisemitizma?

Povej, koga ne smeš kritizirati, pa ti povem, kdo vlada, je modroval Voltaire. Moj greh je bil, da sem izrazil dvom o krivdi moje generacije Nemcev za holokavst. Nemci, rojeni po koncu 2. svetovne vojne, ne morejo nositi kolektivne krivde za holokavst. Na tem vztrajam še danes. Tudi ne sprejemam teze o nekakšni prirojeni genocidnosti Nemcev.  Iz dejstva, da se je holokavst zgodil, ne moremo izpeljati moralne obveze o n-generacij trajajoči dolžnosti sprejemanja vseh tretjesvetnih migrantov. Iz povedanega so levičarji ustvarili slamnatega moža in mi pripisali zanikanje holokavsta. Čisti non sequitur. Zanikanje odgovornosti generacije X za holokavst logično ne vključuje zanikanja holokavsta.

Z naslovitvijo problema holokavstologije sem skušal pojasniti pojav patološkega altruizma, norega obnašanja Nemcev v času migrantske krize. Odpiranje razprave o holokavstu ni trivialno zgodovinsko vprašanje in ne sme podleči prepovedi. Zloraba holokavsta ima za Evropo pogubne posledice. Politiko sprejemanja milijonov afro-arabskih muslimanov, ki Nemčijo spreminjajo v Germanistan, EU pa v EUrabijo, težko poimenuješ drugače kot etnični samomor. Ta patološki altruizem in etnomazohizem oziroma multikulti ideologija wilkomerstva pa ima ideološke osnove v zlorabi holokavsta. Vsem tistim, ki se želijo o tem podrobneje poučiti, priporočam knjigo Normana Finkelsteina The Holocaust Industry.

Holokavst naj bi bil neprimerljiv, izjemen dogodek v človeški zgodovini. Žal ni tako. Ob vsej njegovi strašljivosti uvid v zgodovino pokaže, da holokavst ni bil ne prvi in ne zadnji genocid. Nasploh je 20. stoletje stoletje genocidov. Ob vsem spoštovanju do Judov ne smemo pozabiti na trpljenje Armencev, Ukrajincev, Kitajcev, Rusov, Ruandcev in ne nazadnje Slovencev. Fotografije umorjenih iz Hude jame so vsaj tako pretresljive kot tiste iz Auschwitza. O holokavstu kot tudi o drugih genocidih je treba govoriti in jih preučevati. In to svobodno, brez dirigiranja levičarjev. Zlasti pa poskrbeti, da se ne bodo ponovili. A iz tega ne sledi sklep, da je pot kolektivne katarze Evropejcev v neskončnem moralnem samomrcvarjenju in postopni pretvorbi naših domovin v multikulturne usrane luknje.

A propos judovski problem. Ta je bil delno rešen leta 1948 z ustanovitvijo judovske države Izraela. Ker sem zagovornik etnopluralizma, absolutno podpiram obstoj Izraela. Izrael je danes zgled etnocentrične države, ki zavrača multikulturnost. Judje se po tisočletnem prisilnem sobivanju z muslimani zavedajo, da miroljubno sožitje z njimi na osnovi enakopravnosti ni mogoče. Preživetje njihove države je mogoče samo s fizično ločitvijo, ki jo zagotavlja 765 km zidu. A ta ne zadošča, podprta mora biti z močnim varnostnim aparatom, najsodobneje opremljeno vojsko in obveščevalnimi službami. Izrael svoje poslanstvo, tj. zagotavljanje blaginje in zlasti varnosti lastnih državljanov, v nasprotju z državami EU, jemlje resno. Izraelska mesta so danes pred napadi muslimanskih teroristov bolj varna kot Berlin, London ali Pariz. Zid učinkuje, Izraelska vojska dostavlja. Za vse evropske domoljube je Izrael danes zgled vreden posnemanja. Tako me ne čudijo odlični odnosi, ki jih gojita Orban in Netanjahu,

Če se mi zdijo prizadevanja sionistov, zlasti neolikudnikov, naslednikov Jabotinskega, Begina in Šamirja, legitimna in hvalevredna, pa sem kritičen do politike diaspore, ki jo simbolizira George Soros. On in njemu podobni si na zahodu prizadevajo za popolnoma nasprotno politiko kot jo vodijo sionisti v Izraelu. Njihov cilj je uničenje nacionalnih držav in zahodne civilizacije.  Za razumevanje te populacijske strategija je nujno branje tetralogije profesorja evolucijske psihologije Kevina MacDonalda, A People that Shall Dwell Alone, Separation and Its Discontents, The Culture of Critique ter Understanding Jewish Influence.

Iz povedanega se izriše konsistentno stališče antisoroševskega sionizma, ali če tako kot Slavoj Žižek enačiš Soroša s semitstvom, antisemitski sionizem.

 Kako bi komentirali naslednja citata, ki sem ju snel s spleta, tako z vidika pristnosti kot z vidika vsebine, če izhajamo iz predpostavke, da sta pristna: a) »We [Jews] intend to turn Europe into a mixed race of Asians and negros ruled over by the Jews” — Jewish EU “founding father” Richard Coudenhove-Kalergi in “Praktischer Idealismus,” 1925 in b) “You must understand. The leading Bolsheviks who took over Russia were not Russians. They hated Russians. They hated Christians. Driven by ethnic hatred they tortured slaughtered millions of Russians without a shred of human remorse. The October Revolution was not what you call in America the ‘Russian Revolution.’ It was an invasion and conquest over the Russian people. More of my countrymen suffered horrific crimes at their bloodstained hands than any people or nation ever suffered in the entirety of human history. It cannot be understated. Bolshevism was the greatest human slaughter of all time. The fact that most of the world is ignorant of this reality is proof that the global media itself is in the hands of the perpetrators.” — Alexander Solzhenitsyn, “Two Hundred Years Together”

Soroš in z njim povezana klika multikulti globalistov uresničuje načrt Richarda Coudenhove Kalergija, ki temelji na veliki nadomestitvi, dejansko genocidu nad evropskimi narodi. Richard Coudenhove-Kalergi velja za očeta panevropskega gibanja, po katerem se imenuje nagrada za zasluge za združevanje Evrope. Dobila jo je tudi Angela Merkel. Primerna prejemnica, njene zasluge za uničenje nemštva, evropejstva in uresničitve Kalergijevega načrta so neprecenljive. Kalergi govori o procesu hibridizacije in stvaritvi manjvredne rase, podobna razmišljanja najdete na primer pri lubaviškem rabinu Menahemu Mendelu Schneersonu. Ta Kalergijev hibridni pankrt, oropan nacionalne in rasne identitete naj bi bil zagotovilo, da se antisemitizem ne bo nikoli več pojavil.

No, če bereš Solženicinovih Two Hundred Years Together, katere branje na zahodu je mogoče samo v piratskem angleškem prevodu, ti postane jasno, da je antisemitizem naravna reakcija na delovanje Judov. Solženicin ima še kako prav, ko ugotavlja, da Rdeči oktober 1917 ni bil primarno ruski, ampak judovski pojav. Glavna žrtev komunizma so bili Rusi. Poveden je pogled v sestavo prvega Politbiroja VKP in Sovnarkoma, tj. sovjetske vlade. Kaj je bil Lenin, kaj Trocki, kaj Zinovjev, kaj Kamenjev, kaj Jagoda? Zakaj je bilo 95% NKVDjevcev Judov? Zakaj so bili Judje prvi na barikadah boljševizma in radikalnega levičarstva? Razlago na nekatera od teh vprašanj najdete v monografiji Revolutionary Yiddishland: A History of Jewish Radicalism Alaina Brossata in Sylvie Klingberg.

Teza Solženicina je, da je antisemitizem univerzalen pojav. Zgodovina mu pritrjuje, antisemitizem je bil prisoten povsod po Evropi, začenši s srednjeveško Anglijo, Italijo, Francijo, Španijo, Norveško, Rusijo. Vprašati se je potrebno, če ni naravna reakcija na določene populacijske strategije Judov in medpopulacijsko konkurenco za resurse. Judje se odlikujejo po inteligenci, kavkazijsko raso presegajo v povprečju za sedem indeksnih točk, v verbalni inteligenci še bistveno več. Kot taki so uspešnejša populacija od evropskih narodov, tudi v ekonomskem smislu. Za etnopluralista, kot sem sam, je najboljše zdravilo za antisemitizem obstoj in razvoj Izraela. Se pa bojim, da levičarji ne delijo mojega videnja in širijo filosemitski antisionizem.

Kaj je za vas alt right ali alternativna desnica, ali kaj takega obstaja v Evropi, neodvisno od ameriškega konteksta, ali obstajajo funkcionalne razlike med alternativno desnico v ZDA in v Evropi in katere so?

Alt-right, alternativna desnica je termin, ki ga je v politični besednjak leta 2008 uvedel profesor Paul Gottfried. Z njim je želel označiti pojav oblikovanja alternative glavnemu toku ameriške desnice, tj. neokonservativizmu. Postreaganovski konservativizem je bil ponižan v karikaturo. Ne preseneča, da sta se zanje uveljavila posmehljiva izraza »cuckservative« oziroma RINO (Republican-in-name-only). Politično nekorekten prevod bi bil vazelinska desnica.  Neokonservativizem, ki so ga udejanjale tako demokratske kot republikanske administracije, je svet in ZDA pahnil iz tira. S konservativizmom razen besedne ugrabitve ni imel veliko skupnega, zato pa veliko z globalizmom, novim svetovnim redom in neomejenim priseljevanjem iz držav tretjega sveta. Je ponesrečena združitev trockizma in neowilsonovskih doktrin.

Alt-right desnica predstavlja alternativo opisanim trendom. Temelji na oceni, da multikulturnost kot AIDS uničuje zahodno civilizacijo in da se horde nezakonitih migrantov iz tretjega sveta v ZDA ne asimilirajo. Uspešnost asimilacije je izkazljiva zgolj v primeru evropskih priseljencev, katerih omejena različnost je privedla do sinergij, medtem ko vključevanje latino, aziatskih, negroidnih in semitskih populacij ne deluje.. Moto ustanovnih očetov ZDA E pluribus unum (Iz mnogih, eno) se gotovo ni nanašal na Mehičane, Somalijce ali Afganistance, ki danes preplavljajo ZDA.

Alternativna desnica se je otresla politične korektnosti in naslovila tabu, da so vse civilizacije enakovredne. Niso, zahodna je izjemna. Kot ugotavljata Charles Murray in Richard Herrenstein je kar 97% znanstvenih, tehnoloških in umetniških dosežkov pripisljivih zahodni civilizaciji.  Ne preseneča, da dominantni mediji alt-right desnico obtožujejo sovražnega govora, rasizma, antisemitizma in celo spogledovanja z nacionalsocializmom. Žal živimo v časih, ko je izust resnice označen za sovražni govor. Edino, kar je alt-right desnici mogoče očitati, je vrnitev etnocentrične, identitetne politike. A sprašujem se, zakaj bi identitetno politiko lahko vodili temnopolti, muslimani, pedri, feministke in ostale obrobne družbene skupine, zgolj identitetna politika, ki zasleduje interese zahodne civilizacije naj bi bila prepovedana. Alt-right desnica ni nikakršna skrajna desnica. Nasprotovanje multikulti kultu in islamizaciji zahoda nista znak skrajnosti, sta znak normalnosti.

Znotraj al-right obstajajo velike razlike, že v ZDA, da o Evropi ne govorim. Ne preseneča me npr., da se je Alain de Benoist oče francoske nove desnice (Nouvelle Droite), distanciral o oznake alt-right. Bolj kot iskanje razlik bi poizkušal iskati skupne imenovalce. Prvi je  podmena, da zdrava družba temelji na zdravi družini, tj. materi in očetu in otrocih. Spol je biološko in ne družbeno konstruiran, moški naj bodo moški in ženske ženske. Tako kot je naravno, da se posamezniki samouresničujejo znotraj družin, je za narode naravno, da svojo identiteto artikulirajo skozi nacionalno državo. Identitarna ideja in etnopluralizem sta za alternativno  desnico ključna označevalca. Alt-right desnica po mojem tudi pravilno zaznava, da konflikt 21.stoletja ne bo potekal med socializmom in kapitalizmom, ampak med nacionalno državo in globalizmom. Ne smem pozabiti tudi glavnega ideološkega nasprotnika alt-right desnice, tj. Frankfurtske šole kulturnega marksizma.

Svet je tako iztiril, da je abnormalnost postala nova normalnost, alt-right pa predstavlja reakcijo na to, kontrakulturo oziroma »backlash«. V času Reagana in Thatcherjeve bi bile  alt-right ideje del glavnega toka liberalnega konservativizma oziroma konservativnega liberalizma. No, danes si kot zagovornik Thatcherjeve takoj označen za fašista, nacista, rasista in ne vem kakšnega –ista še. Čudni časi.

Odnos do Putina, odnos do Rusije; ste rusofil in v kakšnem smislu ste in v kakšnem ne?

Ruska književnost, glasba ali slikarstvo so navdušujoči. Ker predstavljajo ruski kulturni prispevki temelj evropskega kulturnega izročila, se po mojem omikan človek težko ogne kulturni rusofiliji. A nič težje kot na primer anglofiliji, romanofiliji ali germanofiliji. Evropska kultura je veličastna, ruska je njen pomemben del.

Drugo je politika. Mislim, da je pri nas pogled tako na levici kot na desnici na Rusijo napačen, Oboje druži enako videnje Rusije in njenega predsednika Vladimirja Putina, ki naj bi bila obet obnove komunizma. Ne razumem prav dobro, kaj naši levičarji danes vidijo v Moskvi. Putinov režim s pravovernim marksizmom nima nobene zveze, še manj s pankrtsko reinkarnacijo frankfurtske šole, ki s svojo multikulti LGBT agendo tvori idejno podlago globalističnih elit v EU in ZDA. Sam si vzpostavitev neosocialistične multikulti tvorbe  prej obetam v Bruslju kot v Moskvi. Putina dojemam kot ruskega nacionalista, ki idejno ne črpa iz marksizma, ampak bogate tradicije ruskega konservativizma, predvsem Ivana Iljina. Tega ne razume tudi naša z evroatlanticizmom cepljena desnica. Putin ni predsednik ZDA, Francije ali Nemčije, ampak Rusije. Posledično je zavezan uresničevanju ruskih in ne ameriških ali evropskih interesov. Emancipirana Rusija ni v skladu z interesi globalistov in snovalci novega svetovnega reda.

Kot rečeno, sam v Rusiji ne vidim grožnje obnove komunizma, prej bi se bal obnove ruskega imperializma. A ta je, vsaj po mojem mnenju, v primerjavi z drugimi grožnjami evropski civilizaciji, opomba pod črto. Ob vseh pomislekih rusofobov ugotavljam, da niso Rusi tisti, ki posiljujejo, koljejo in po ulicah evropskih mest mesarijo s tovornjaki. V nasprotju s Samuelom Huntingtonom sem prepričan, da sta evropska in ruska civilizacija združljivi, soočeni s skupnim sovražnikom, islamom in multikulti kultom. Rusija je v svoji zgodovini že večkrat igrala vlogo katehona, ščita Evrope, pred njo samo in zunanjimi sovražniki. Stranke alternativne evropske desnice kot so AfD, FPÖ, Lega, Fidesz, ipd. so to že ugotovile, naša desnica pa je žal še vedno zaciklana v letu 1989.

Skratka, bodimo geopolitični realisti, unipolarnega sveta ni več, močna Rusija je dejstvo. In to ni nujno nekaj slabega.

Za konec še nekaj lažjega, prijetnejšega, osebnejšega: Najljubši pisatelj? Najljubši slikar? Najljubši skladatelj? Najljubši filozof? Najljubši ekonomist? Najljubši svetovni politik?

Si bom dovolil odgovoriti v triadah.

Pisatelji: 1. Fjodor Mihajlovič Dostojevski  2.Evelyn Waugh 3.Michel de Montaigne

Slikarji: 1. Aleksej Savrasov  2. Vilhelm Hammershøi  3. James McNeill Whistler

Skladatelji: Sergej Rachmaninov  2.Johannes Brahms 3.Nikolaj Medtner

Filozofi: 1.Friedrich Nietzsche  2.Edmund Burke 3.Carl Schmitt

Ekonomisti: 1.Friedrich August von Hayek  2.Adam Smith  3.Murray Rothbard

Politiki: 1.Margaret Thatcher  2.Otto von Bismarck   3.Viktor Orban

Pa če sva že osebna naj za hec dodam še moje tri moje najljubše pasme kužkov: 1.Pembroke corgi  2.Cairnski terier 3. Staronemški ovčar. (Aleš Ernecl, urednik)

 

Št. komentarjev: 9
  1. Beno pravi

    Izjemni odgovori in epska širina velecenjenega dr. Brščiča. Pa tudi tisto o Rusiji v celoti prepriča. Aplavdiram!

  2. Narim pravi

    Mene je pa najbolj navdušil pralni stroj.

  3. Svit pravi

    Raje bi ga Erneck vprašal, če je tako sposoben ekonomist, zakaj ne ponuja svojih uslug na prostem trgu? Zakaj se je preko političnih zvez prisesal na državno podjetje in od tam sesa, sesa, sesa davkoplačevalski denar?

    1. Ivan pravi

      Zato ker mu je politična analiza in komentiranje ljubše od proizvodnega procesa.

  4. haapy yack pravi

    hoj
    Ja multikulti globalistična klika nadaljuje svojo raboto, gospodar in suženj.
    boditevcvetju

  5. Miha pravi

    Brščič je nedvomno kapaciteta, a ena svoja stališča bi vendarle lahko nekoliko omilil. Ker drugače se njegova inetelktualnost izgublja v nedostojnosti.

  6. Samo pravi

    Nedvomno intelektualec par excallance!

  7. Narim pravi

    Napiše se excellence.

  8. Narim pravi

    Fse kar bi si želel, preden se definitivno oseba par excelllence okliče za svetovno čudo, da ga thudi svetovni mediji podobno obravnavajo.
    Recimo fsaj tolk kot unga Slavoja, kjer ga je povsod zadost.
    Da ne bo izpadlo da Slovenci čuvamo ta biser izključno samo zase.
    Lohk pa da je že uspel pa da jast ne vem.
    A mi kdo da kakšen svetovni link kjer citirajo to neverjetno čudo od Bršiča ?
    Plizzzzz.

Odgovori uporabniku Narim
Prekliči komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen