Ali si nosilci znanstvenih nazivov res zaslužimo večji kos pogače?

0

SVIZ in vlada se ponovno vroče pogajata in baje se bodo celo dogovorili. Kakšen bo rezultat, mi ni znano. O tem, kaj si želim oz. pričakujem, danes ne želim razpravljati. Nekatere zahteve se mi zdijo upravičene, nekatere manj upravičene, vsaj ena pa se mi zdi naravnost bizarna in o tej zahtevi bi rad na kratko spregovoril. Ena izmed zahtev je namreč ta, da bi mi, ki imamo znanstveni magisterij ali doktorat, napredovali za tri plačne razrede. No, to je po mojem mnenju prvovrstna bizarnost, ki bi lahko imela izjemno slabe dolgoročne posledice na področju vzgoje in izobraževanja.

Na prvi pogled se zdi moje stališče nepremišljeno, pa vendar predlagam, da si vzamemo čas in razmislimo o posledicah, ki bi jih takšen ukrep imel. Dovolite mi, prosim, da za uvod opišem svojo situacijo. V vzgoji in izobraževanju delam že več kot 16 let, med delom pa sem si pridobil še naziv magistra znanosti, kar dandanes ni ravno nek poseben dosežek ali celo presežek (sploh pa ne nekaj, kar bi zaslužilo permanentno finančno nagrado). Moja žena je prav tako učiteljica – profesorica slovenskega jezika – in je lektorirala marsikatero delo, ki je avtorjem prineslo naziv magistra znanosti ali magisterija po bolonjskem sistemu. Nekatera dela so dobra, druga bolj na nivoju zahtevne srednješolske raziskovalne naloge, kar je normalno, saj je Gaussova krivulja prisotna tako rekoč povsod. Tudi moja naloga zagotovo ni vredna, da bi se nahajala na isti polici kot katera izmed nalog, ki so prejele nagrade za izvirnost in izdaten doprinos k znanosti. Na to nisem ponosen, vendar istočasno nimam nobenih težav s tem, da si nalijem čistega vina.

No, to nas pripelje do prvega argumenta, zakaj sem proti avtomatskemu nagrajevanju nosilcev znanstvenih nazivov. Tovrstno nagrajevanje vpeljuje še eno uravnilovko, ki je levosučnim politikom in volivcem običajno ljubša kot nam, ki smo bolj desno orientirani. Nekatere uravnilovke zagotovo morajo biti, vendar mislim, da bi jih moralo biti karseda malo. Avtomatsko napredovanje vseh nas z znanstvenim magisterijem se mi zdi sporno, saj opravljeni magisterij še ne pomeni nujno, da svoje delo opravljamo bolje. Morda smo v času študija zaradi utrujenosti svoje delo celo opravljali celo slabše. Zase vem, da sem se trudil, da moje delo zaradi študija ne bi trpelo, ampak morda sta se utrujenost in zaskrbljenost kdaj odražali tudi v razredu. Ne vem. Zagotovo vem le to, da sem se maksimalno trudil, da se ne bi, če pa mi je uspelo, ve le Vsemogočni.

 

Motivov ljudi po nadaljnjem izobraževanju ne želim soditi, ampak zase vem, da sem študiral iz vedoželjnosti, državi pa sem izjemno hvaležen, da mi je študij omogočila in mi ga polovico celo sofinancirala. Ne le to. Za svoj naziv prejemam dobrih 20 EUR mesečnega dodatka, kar se mi zdi dovolj. V treh letih si bom povrnil stroške zagovora, v naslednjih cca. 11 letih pa vse ostale stroške študija (polovico šolnine, prevoze itd). To sem vedel že ob vpisu.

 

Vsi, ki smo končali fakulteto in dobili naziv, s katerim fakulteta potrjuje našo strokovno usposobljenost za opravljanje dela učitelja, si zaslužimo isto plačo, čeprav je jasno, da nismo vsi enako dobri, nikoli nismo bili in nikoli ne bomo. Podiplomski študij zagotovo ni nekaj, kar bi nas avtomatsko delalo boljše. Dovolite mi, prosim, da uporabim prispodobo. Če je pogoj za vstop na elitno zabavo kravata, lahko vstopijo le tisti s kravato. Dejstvo, da jo imajo nekateri na srajco pripeto z zlato kravatno iglo, je povsem nepomembno. Tako lahko na šoli delamo vsi tisti, ki za to izpolnjujemo pogoje (imamo kravato, magisterij ali doktorat pa sta zlata igla, ki nima nobenega vpliva). Naše delo je razmeroma dobro opredeljeno (včasih celo do te mere, da se počutimo omejeni) in zato se mi zdi prav, da smo enako ali vsaj podobno plačani. Trditi, da je nekdo boljši učitelj, ker je nosilec znanstvenega magisterija ali doktorata, je zgrešeno. Namesto da nagrajujemo nazive, bi morali izpopolniti sistem, ki bi nagrajeval delovne dosežke. Ali če isto zadevo povem nekoliko drugače – če je za izpolnitev olimpijske norme za skok v višino potrebno preskočiti 220 cm, potem se iger načeloma lahko udeležijo vsi atleti, ki so preskočili 220 cm. Med atletom, ki se je letvice pri skoku rahlo dotaknil, in atletom, ki jo je preletel za 20 cm, na tej točki ni razlike. Oba prejmeta isto nagrado – odhod na olimpijske igre. Bo pa med njima razlika na samem tekmovanju. In tako jaz vidim učitelje. Vsi, ki smo izpolnili pogoje za delo v šoli, bi morali za svoje delo prejeti isto nagrado – plačo. Tisti, ki pa so izjemni, naj prejmejo več, vendar naj nagrade ne prejemajo le zato, ker so potencialno sposobni narediti nekoliko več, oz. zato, ker posedujejo znanja, ki bi jih lahko naredila bolj uporabne in produktivne. Dokler resnično ne naredijo nekaj nadpovprečnega oz. izven okvirov pričakovanega, naj ne bodo (bomo) dodatno finančno nagrajeni. Zavedam se, da je izoblikovati sistem, ki bi izjemne učitelje dosledno prepoznaval in nagrajeval, zelo težko (do zdaj ga še nismo iznašli), vendar je napor v tej smeri dosti bolj smiseln kot apriorno nagrajevanje naziva, ki v ničemer ne zagotavlja višje kakovosti dela.

 

Zase lahko rečem sledeče. Podiplomski študij me je nekoliko obrusil na področju družboslovnega raziskovanja, kar mi potencialno omogoča, da bi lahko bil dober mentor kašnemu učencu oz. učenki, ampak dokler tega dejansko ne naredim in kot mentor ne vodim nastanka kvalitetne raziskovalne naloge, si nagrade ne zaslužim. Če bi nagrajevali samo za naziv, bi dejansko nagrajevali nek potencial, pa če je izkoriščen ali ne. To pa je neumno in ljudi ne stimulira za delo. Ali bomo potem učencem, ki bodo na testih izkazali nadpovprečen IQ, ocene avtomatsko zaključili z odliko, samo zato, ker posedujejo potencial?

 

Razpravljal bi lahko še na dolgo in široko, ampak rad bi omenil samo še eno posledico, ki ji bomo priča, če se predlog o napredovanju na temelju naziva dejansko sprejme. Že dandanes smo priča izjemni proliferaciji raznoraznih nazivov, čeprav sem trdno prepričan, da Vsemogočni zadnja desetletja nič bolj radodarno ne razdeljuje inteligence, kot je to počel pred enim ali več stoletji. (Ko pogledam politično situacijo v domovini, me je celo strah, da je zadnjih nekaj desetletij na področju razdeljevanja inteligence v Sloveniji vladala recesija.) In če je distribucija inteligence približno takšna kot nekoč, potem imamo v Sloveniji že povsem dovolj visokošolskih ustanov. Pravzaprav se zdi, da si že vsaka občina, ki ima več kot 1500 prebivalcev, želi ustanoviti neko fakulteto, dobrega polagalca ploščic pa zlepa ne najdemo več. In če bomo delavci v vzgoji in izobraževanju nagrajevani samo zato, ker nosimo nazive, bomo kmalu priča temu, da bo vsaka vas imela zasebno univerzo, naše prvošolčke pa bodo opismenjevanja učile doktorice znanja. In zakaj bi moja kolegica, ki ima končano “le” t. i. višjo šolo, do odhoda v pokoj prejemala nižjo plačo od nas magistrov in doktorjev znanosti, čeprav vsi vemo, da je dejansko eden izmed “paradnih konj” naše šole? Denar, ki bi ga namenili za višanje plače nam, ki smo nosilci t. i. znanstvenih nazivov, ki sami po sebi ne pomenijo še nič, bi se, po mojem mnenju, lahko dosti bolje porabil oz. investiral. Verjamem, da v šolskem resorju znamo in zmoremo razviti način nagrajevanja, ki bi ljudi stimuliral k temu, da bi delo opravljali bolje in tudi z večjim veseljem! Storimo to!

 

mag. Gregor Rojc

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen