Marjeta Doupona za STA: Biti stoodstotno pismen je nedosegljiv ideal

0

Raziskovalka na Pedagoškem inštitutu Marjeta Doupona je ob svetovnem dnevu pismenosti za STA poudarila, da je biti stoodstotno pismen nedosegljiv ideal: “Nikoli ne bomo stoodstotno pismeni. Niti Nobelovi nagrajenci niti najbolj izobraženi ljudje v naši družbi.” Opozorila je tudi, da se pismenost vedno napaja pri materialnih dobrinah.

Nekoč so znali brati in pisati le bogati, z uvedbo obveznega šolstva v 18. stoletju pa je pismenost začela izgubljati status spretnosti privilegirane elite in je postala nuja za vsakega posameznika. A branje, pisanje in računanje odraslemu človeku ne koristijo, če tega v vsakdanjem življenju ne zna uporabljati.

Bralna pismenost, po besedah Marjete Doupona nekako najširša definicija pismenosti, nam omogoča osnovno navigacijo po svetu: da znamo izpolniti položnico, da se orientiramo po zemljevidu, da z voznega reda razberemo podatek, kdaj odpelje avtobus, da ob izgubi službe znamo izpolniti prošnjo za socialno pomoč, da razumemo navodila za uporabo zdravil, da prepoznamo lažno novico.

Nismo premalo pismeni, ampak premalo izobraženi

Pismenost ne pomeni, da smo sposobni napisati Vojno in mir, ampak da razumemo zapisano, da si s tem znamo pomagati v vsakdanjem in profesionalnem življenju, in če zapisanega ne razumemo, da vemo, kaj storiti, kako se podučiti: “Vsem nam se zgodi, da občasno tudi na svojem področju, ki ga najbolj obvladamo, naletimo na besedilo, ki ga ne razumemo. In takrat si moramo pomagati z drugimi viri, kot so internet, specializirane revije in strokovni članki. In izobraženi ljudje vedo, kje iskati informacije. Zato je tako zelo pomembno, da si prizadevamo, da bi bili ljudje čim bolj izobraženi.”

A stoodstotno pismeni ne bomo nikoli, pravi. “Niti Nobelovi nagrajenci niti najbolj izobraženi ljudje v naši družbi. Iz čisto preprostega razloga – ker znanje eksponencialno raste in ker nismo več v renesansi, da bi se ukvarjali z vsemi področji. Od izobraženih ljudi se pričakuje, da bodo široko razgledani in izobraženi, a za vse nas obstajajo področja, pri katerih nismo strokovnjaki. Nekdo, ki ni biolog ali kemik, ne bo razumel besedila o molekularni biologiji, biolog pa na primer ne bo razumel številnih besedil s področja družboslovja in humanistike.”

Branje ni ključno za dobro pismenost, nanjo vpliva tudi socialno okolje

Branje je koristno za človeka, “v leposlovju je jezik izpiljen do najvišje možne mere”, a ni nujno, da moramo veliko brati, da smo dobro pismeni, je opozorila Marjeta Doupona. Široko splošno razgledanost in tudi pismenost posameznik krepi tudi, ko posluša ali gleda poročila, gleda dokumentarne filme, potuje, obiskuje knjižnice in kulturne ustanove ter se udeležuje kulturnih prireditev.

A le bolj izobraženi starši z boljšim finančnim zaledjem lahko otroku omogočijo boljšo splošno razgledanost in pismenost. Vse velike mednarodne raziskave o bralni pismenosti, kot so PIAAC, PISA in PIRLS med državami OECD, v katerih sodeluje tudi Slovenija, namreč vedno znova pokažejo, da je pismenost mladostnika močno povezana z izobrazbo njegovih staršev in tudi starih staršev, torej od okolja, v katerem živi.

Raziskava PIRLS kaže izjemen napredek v pismenosti slovenskih desetletnikov, saj so med letoma 2001 in 2016 napredovali za eno leto. To pomeni, da kar že zdaj razumejo otroci v četrtem razredu, so pred leti razumeli šele v petem razredu. Problematično pri tem pa je, da vse skupine otrok ne napredujejo enako hitro. Najhitreje otroci iz finančno močne družine. Rezultati so primerljivi z Nemčijo, močno pred Slovenijo pa je še vedno Rusija z bogato literarno tradicijo, “kjer je pomembno biti dobro pismen, veliko brati in se dobro izražati”.

Pismenost bi bilo treba v Sloveniji spraviti še na višjo raven, kar pa je problematično, opozarja raziskovalka, ker imamo zelo razslojeno prebivalstvo. “Problem pri nas je, da bi zelo na hitro ta skupni rezultat o bralni pismenosti lahko popravili, če bi izboljšali branje tistih otrok, ki najslabše berejo in ki doma za to nimajo pravih možnosti. Čas je, da se tega lotimo z malo več človeškosti in mehkim pristopom.”

Največji izziv današnje družbe je, da se odloči, za koga želi pismenost

Okoliščine za šolanje otrok v Sloveniji so v različnih delih Slovenije, čeprav je tako majhna, kot dan in noč. “To, kar velja v Ljubljani, ni reprezentativno za Slovenijo.” Na Koroškem in v Prekmurju so popolnoma drugi pogoji za opismenjevanje kot v Ljubljani, število kulturnih, športnih, naravoslovnih in tehničnih dejavnosti je več. Otroci v Ljubljani do konca 9. razreda osnovne šole obiščejo vse pomembne kulturne ustanove, hodijo po Sloveniji, gredo pozimi smučat, je izpostavila sogovornica.

Šole lahko ta razkorak izboljšajo z določenimi pedagoškimi pristopi, največ pa bi s pozitivno diskriminacijo po njenem prepričanju storila država. Da bi namenila več sredstev šolam v zaledju, da bi imele te ob tem tudi boljše in bolje plačane učitelje. Pozitivna diskriminacija je sicer odločitev celotne družbe, njen največji izziv je, da se odloči, za koga želi pismenost. “Da se odloči, ali želi imeti izobražene vse ljudi, ali želi, da so dobro razgledani in pismeni vsi sloji prebivalstva ali pa ji zadostuje, da dobro napredujejo v šolah samo določeni otroci,” je sklenila raziskovalka. (sta)

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen