Ustavni sodnik Jaklič: Odločitev US v zadevi Šircelj – preiskava poslančeve pisarne, je zame strokovno najbolj problematična odločitev odkar sem na sodišču!

4

Včeraj so nekateri režimski mediji poročali, da je Ustavno sodišče RS zavrglo ustavno pritožbo poslanca SDS Andreja Širclja na odredbo ljubljanskega okrožnega sodišča o preiskavi njegovih prostorov v DZ iz leta 2015. Ljubljanskemu okrožnemu sodišču po mnenju ustavnega bojda ni mogoče očitati, da je sprejelo odločitev, ki bi bila v nasprotju z ustavnimi pogoji za poseg v zasebnost.

Spomnimo: Okrožno sodišče je za pet osumljencev, med drugim Širclja kot pomočnika pri domnevnem kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, decembra 2015 odredilo hišno preiskavo poslovnih prostorov, tudi na naslovu DZ. Preiskovana dejanja se nanašajo na čas, ko je Šircelj vodil upravni odbor Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB).

Odredba je vsebovala pooblastilo za zaseg sledov kaznivih dejanj in predmetov, ki so pomembni za kazenski postopek. Na to se je pritožil Šircelj, in sicer zaradi po njegovem mnenju protiustavnega posega v pravico do enakega varstva pravic, pravice zasebnosti in osebnostne pravice, varstvo tajnosti pisem in drugih občil ter zaradi protiustavnega posega v delo poslancev in njihovo avtonomijo, ki naj bi bila določena v ustavi, ter v parlamentarno demokracijo in načelo delitve oblasti.

Šircelj je trdil, da bi morala biti hišna preiskava, ki se opravlja v DZ, zakonsko posebej urejena. Poslancem naj bi bilo treba pri izvedbi hišnih preiskav priznati poseben položaj (podobno kot odvetnikom in notarjem) in jim zagotoviti, da v primeru, ko sami niso osumljeni kaznivega dejanja in ko kaznivo dejanje ni povezano z delom v DZ, ne pride do razkritja podatkov, ki so nastali v okviru njihovega političnega dela, in podatkov osebne narave, ki so nastali v komunikaciji med poslanci.

V konkretnem primeru naj bi odredba dovoljevala neselektivni zaseg elektronskih podatkov, s čimer bi se lahko razkrili pomembni podatki politične vsebine, ki so nastali pri delu pritožnika, pri delu poslanske skupine SDS.

Ustavno sodišče sicer ni presojalo očitkov ustavne pritožbe, da je prišlo do posega v delo poslancev in njihovo avtonomijo ter v parlamentarno demokracijo in načelo delitve oblasti. “Ustavna pritožba namreč ni pravno sredstvo za uveljavljanje kršitev vseh ustavnih določb, temveč samo tistih, ki urejajo človekove pravice in temeljne svoboščine,” so pojasnili.

Parlamentarna avtonomija oz. neodvisnost poslancev v odnosu do drugih dveh vej oblasti, ki izhaja iz načela delitve oblasti, ni poslančeva človekova pravica. Ne gre namreč za upravičenje posameznika v odnosu do državne oblasti, temveč za varstvo skupnosti pred zlorabo državne oblasti (do katere bi lahko prišlo, če bi bila državna oblast podeljena zgolj enemu organu oziroma če med organi, ki bi sicer opravljali različne oblastne funkcije, ne bi obstajala relativna neodvisnost).

Opozorili so, da ima DZ kot državni organ po zakonu o kazenskem postopku do določene mere že zagotovljen poseben položaj, in sicer s členom, ki določa, da sme državni organ odkloniti pregled ali izročitev svojih spisov in drugih listin, če misli, da bi bila objava njihove vsebine škodljiva za splošne koristi, o tem pa nato dokončno odloči senat. “Ustavno sodišče ne razpolaga s podatkom, da bi v konkretnem primeru DZ to pravno sredstvo vložil ali da bi pritožnik pozval predsednika DZ, naj to stori,” so navedli.

Odredba po mnenju ustavnega sodišča nedvomno dovoljuje poseg preiskovalcev v pritožnikovo pravico do komunikacijske zasebnosti. To ne velja zgolj glede dovoljenja za zaseg morebitnih zasebnih komunikacijskih sredstev, ki bi bili najdeni v pritožnikovi poslanski pisarni, temveč prav tako glede zasega dokazov o komunikaciji, ki je potekala preko komunikacijskih sredstev DZ.

Ustavno sodišče je marca lani Šircljevo ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo, in do končne odločitve zadržalo izvajanje izpodbijane uredbe. Sedaj pa bo to določilo, ki je med drugim nalagalo zapečatenje zasežene dokumentacije, prenehalo veljati.

Ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič pa se s tako večinsko odločitvijo US ne strinja: “Odločitev US v zadevi Šircelj – preiskava poslančeve pisarne. Zame strokovno najbolj problematična odločitev odkar sem na sodišču. Odklonilno ločeno mnenje razkrije zakaj.

ODKLONILNO LOČENO MNENJE
SODNIKA DDr. KLEMNA JAKLIČA
K ODLOČBI ŠT. Up-979/15 Z DNE 21. 6. 2018
Preiskava poslančeve pisarne v Državnem zboru
V preiskavi poslančeve pisarne v Državnem zboru so bili zaseženi vsi elektronski podatki, ki se nanašajo na uporabnika Andreja Širclja. Prav tako so takšno njegovo celotno podatkovje preiskovalci odpeljali s seboj v preiskovalni organ z namenom, da bi tam sami pregledali vse tako zbrane podatke. Torej ne le tiste, ki bi potencialno lahko bili povezani z domnevnim preiskovanim kaznivim dejanjem, ampak tudi tiste, ki so povsem delovne ali osebne narave, vključno z zaupnimi političnimi vsebinami, in ki s preiskovanjem domnevnega kaznivega ravnanja nimajo nobene zveze. Po takšni metodi celostnega zasega in pregledovanja kar vseh podatkov omenjenega poslanca naj bi preiskovalci nato sami izločili tiste, ki so ali bi lahko bili povezani z očitanim kaznivim dejanjem.
Slovenska Ustava v skladu z ustaljeno prakso Ustavnega sodišča ne dopušča posegov v temeljne človekove pravice drugače kot le v primeru, če so posegi skladni z ustavnim načelom sorazmernosti. Bistveno vprašanje torej je, ali je takšen vseobsežen, celosten poseg v kar vse, tudi politično zaupne in občutljive vsebine, ki s kaznivim dejanjem nimajo prav nobene zveze, nujen za zagotovitev sicer legitimnega cilja, da se odkrije in preganja morebitna kazniva dejanja?
Že na prvi pogled je očitno, da takšna ureditev niti v najbolj divjih sanjah ne prestane testa sorazmernosti. Legitimni cilj preiskave je mogoče doseči na številne, za pravice pritožnika in delovanje demokracije mnogo manj obremenjujoče načine, pri čemer pri tovrstnih načinih učinkovitost preiskave ne trpi popolnoma nič. Iz primerjalnopravne ureditve tega vprašanja je popolnoma jasno, da so takšna milejša sredstva na voljo. Avstralska ureditev denimo predvideva, da se v celoti zasežena podatkovja preda nevtralni tretji osebi, ki je bodisi sodnik ali pa v ta namen posebej skupaj določena nevtralna tretja oseba. Ta je tista, ki nato podatkovje pregleda in iz njega izloči zgolj tiste podatke, ki so potencialno povezani z domnevnim kaznivim dejanjem kot predmetom preiskovanja. Zgolj ti podatki se nato predajo preiskovalcem, ki jih lahko za potrebe svoje analize odnesejo v svoj državni organ in jih tam preiskujejo. Vsi ostali podatki, ki s preiskovanim kaznivim dejanjem nimajo nič in ki so lahko politično zelo občutljivi (pa seveda tudi tisti, ki niso), preiskovalcem nikoli niso na vpogled in se predajo nazaj poslancu. Učinkovitost pregona kaznivih dejanj je na ta način povsem omogočena, obenem pa je poseg v komunikacijsko zasebnost poslanca neizmerno manjši kot v primeru poslanca pritožnika v našem primeru.[1] Takšnih za pravice in demokratično ureditev milejših posegov, njegovih modalitet in različic, ki pa obenem enako učinkovito dosežejo legitimni cilj preiskovanja kaznivih ravnanj, v primerjalnih ustavnih ureditvah in praksah kar mrgoli.
Kako je torej mogoče, da bi kdo od slovenskih sodnikov in sodnic kljub nespornemu obstoju ustaljene prakse glede zahteve po sorazmernosti, ko gre za posege v temeljne človekove pravice, in hkratnem dokazanem obstoju za pravice milejših, a enako učinkovitih sredstev pregona, lahko pritožbo pritožnika sploh zavrnil? Kdor bi kljub predstavljenemu vseeno vztrajalal na zavrnitvi ustavne pritožbe, ki se v svojem jedru sklicuje ravno na kršitev načela sorazmernosti zaradi prekomernosti posega, bi moral ubrati način, ki je do pritožnika nepošten, v očeh prava pa nerazumljiv. Druge možnosti ni.
Kaj je torej storila večina, ki se je zaključku o očitni kršitvi načela sorazmernosti (delu testa, ki zahteva presojo o nujnosti tako hudega posega) vseeno izognila in kljub opisanemu pritožnikovo pritožbo vendarle zavrnila? V ključni opombi triindvajset – sic! hudič je kot kaže res vselej v podrobnostih – je v celoti neresnično in po moji oceni nepošteno navedla, da pritožnik v ustavni pritožbi ne zatrjuje, da bi bilo zasledovani cilj mogoče doseči z manj intenzivnim posegom v njegovo zasebnost. Zgolj takšna, kot bomo videli v celoti neresnična navedba, je večini omogočila, da se je izognila presoji o »nujnosti« posega (češ, da ta ni bila zatrjevana), ki je sicer bistveni del testa sorazmernosti in ki ga izpodbijani poseg očitno ne prestane.
V resnici pa je pritožnik v svoji ustavni pritožbi, ki jo je vložil skupaj z nekaterimi kolegi poslanci, popolnoma jasen. Skozi celotno pritožbo na številnih mestih zatrjuje ravno kršitev načela sorazmernosti. Ker gre za skupno ustavno pritožbo tako njegovih kolegov poslancev kot tudi njega samega, v besedilu pritožbe vseskozi ponavlja zatrjevanje kršitev sorazmernosti tako iz vidika a) pravic ostalih poslancev, s katerimi je bil poslanec Šircelj v redni zaseženi komunikaciji, kot tudi b) iz vidika pravic samega poslanca Širclja, in sicer v delu, v katerem so mu preiskovalci zasegli tudi tisto njegovo podatkovje, ki se preiskovanega kaznivega dejanja sploh ne tiče, ampak se tiče njegove komunikacije s kolegi. Tako je v ustavni pritožbi npr. izrecno zapisano: »Odredba bi se vsaj po našem mnenju morala glasiti zgolj na zaseg, zavarovanje, pregled in preiskavo elektronskih podatkov, ki se nanašajo izključno na storjeno kaznivo dejanje (v kolikor bi se takšni podatki pri hišni preiskavi v Državnem zboru sploh našli) in ne na zaseg, zavarovanje, pregled in preiskavo vseh elektronskih podatkov Državnega zbora RS za uporabnika Andreja Širclja.« Ali pa v nekem drugem delu: »Prav tako je dejstvo, da se elektronski podatki Državnega zbora, matičnih delovnih teles Državnega zbora, poslanske skupine SDS in poslancev s katerimi je poslanec Šircelj komuniciral preko elektronskih medijev Državnega zbora nikakor ne nanašajo na kaznivo dejanje, ki se očita poslancu Širclju. Očitano kaznivo dejanje namreč ni v zvezi z delom Širclja kot poslanca Državnega zbora.« Ali pa v tem delu: »Posegi v ustavne pravice so dopustni, če so v skladu s t.im. načelom sorazmernosti: […] 1. poseg mora biti nujen v tem smislu, da cilja ni mogoče doseči z nobenim blažjim posegom v ustavno pravico…Zaseg, zavarovanje, pregled in preiskava vseh elektronskih podatkov po našem mnenju ne izpolnjuje že prvega pogoja testa sorazmernosti.«[2]
Kdo lahko ob tem zatrdi, da vsak od pritožnikov, torej tudi poslanec Šircelj, v ustavni pritožbi ni uveljavljal kršitve svoje pravice iz naslova nesorazmernega posega v njegovo komunikacijo, ki jo sicer varuje pravica do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave (pri čemer niti ne omenjam, da je presoja posegov v to pravico v kontekstu poslancev seveda še posebej stroga)? Ker sem kolegice in kolege s citiranimi izrecnimi navedbami iz ustavne pritožbe neposredno soočil, vsebinskega odgovora na ta neodgovorljiv dokaz, ki onemogoči izognitev presoji o nujnosti posega, pa nisem dobil, takšne odločitve večine nisem smel podpreti in zanjo ocenjujem, da je v okvirih prava ni mogoče pojasniti. Rezultat je nepoštena obravnava pritožnika, ki temelji na očitni neresnici glede neobstoja njegovih navedb, ki pa je za odločitev odločujoča. Takšno postopanje zame predstavlja zaobid neodvisnosti prava in institucije ustavnega sojenja.
                                                                                  DDr. Klemem Jaklič
                                                                                            Sodnik

[1] Ker preiskovalci na ta način nimajo vpogleda v poslančeve podatke, ki se preiskovanja domnevnega kaznivega dejanja ne tičejo in takšnih podatkov tudi ne smejo odnesti s seboj, je s tem onemogočena tudi zloraba »uhajanja« politično občutljivih in zaupnih podatkov s strani preiskovalcev. Zlorabe podatkov na ravni preiskovalnih organov so se v preteklosti v Sloveniji že dogajale.
[2] Glej ustavno pritožbo v spisu, ki poleg citiranih mest na še nekaterih drugih mestih prav tako vsebuje istovrstne ali podobne navedbe. Ta ista vsebina kot ponavljajoči se leitmotiv predstavlja celo jedro navedb te ustavne pritožbe.
Št. komentarjev: 4
  1. bruh pravi

    ajd….od divje ideološko nestrpnih in čisto udbomafijsko discipliniranih smrdečih kućanovih visokih državnih kadrih drugega itak ne moreš pričakovati…čisto vsak smrdeći rdeči kućanov pra sec ali svi nja dobro ve, da je tam kjer je prav zato, ker je že neštetokrat dokazal kakšen zločinsko/mafijski SMRDEČI gn oj je….ajd….nič novega pod krvavordečem nebom…ajd..

  2. Dr. bero pravi

    Ddr. Jaklič je tata mata za vse one komunistične sodniške opice, ki še vedno sodijo po nareku murgelskega botra. Hvala bogu, da imamo vsaj njega v tem rdečem krivosodju!

  3. hinko pravi

    Širclju so rdeči podtaknili, to je seveda jasno kot beli dan. To da pa so kriminalisti hodili po DZ, pa se dogaja samo še v južnoameriških državah.

  4. Narim pravi

    Ja grozhn. 🙁

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen