Temna Svetlana s temno rdečo zvezdo

0

Piše: Aleš Ernecl, filozof

Sem absolutist glede svobode govora, tj absolutist, ko gre za vmešavanje države v določanje tega, kaj žali in kaj hujska. Država nima pri tem ničesar početi iz dveh razlogov:

  1. Državni aparat smo ljudje kvečjemu posredno, neposredno so država vladni birokrati, ki lahko moč državnega aparata izkoriščajo sebi v prid, k temu pa sodi tudi izkoriščanje zakonov za omejevanje svobode govora – da bi utišali drugače misleče
  2. Državni aparat tudi če si zamislimo, da so vsi birokrati dobrih namenov in da je naše sodstvo pravično in učinkovito, ne more nič proti anonimnemu širjenju slabih novic, žalitvam in hujskanju, še več, z zakoni za omejevanje svobode govora tovrstno anonimnost spodbuja, s čimer dela nadzor nad ljudmi z resnično slabimi nameni – otežen.

Zaradi vsega tega je moje stališče do nacističnih, fašističnih in komunističnih simbolov sledeče: nobenega problema ne vidim v tem, če se naokrog sprehajajo, oprostite izrazu, lunatiki in provokatorji z nacističnimi, fašističnimi, komunističnimi simboli. Naj se sprehajajo, naj govorijo kar hočejo, na točki, ko pa njihove provokacije in blebetanje prerastejo v fizično nasilje, trčimo ob smiselno vlogo države, tj njene institucije, policije. To je vse.

Obstaja pa problem: v Sloveniji nismo daleč od tega, da bi večina ljudi najbrž bila za prepoved nošenja nacističnih in fašističnih simbolov, ne pa nošenja komunističnih, natančneje rdeče zvezde. Čeprav so komunistični režimi v stoletju, ki je za nami, pobili velikansko število ljudi, večje kot nacistični in fašistični, dan za dnem od slabo informiranih in nepremišljenih poslušamo naslednje argumente: rdeča zvezda je simbol odpora naroda, ne komunistični simbol, nacizem in fašizem bi pobila več ljudi, če bi dlje trajala, komunizem kot ideja ni slab sam po sebi kot je slaba ideja nacifašizma…

Moj absolutizem glede svobode govora tega problema ne reši, samo pomakne ga v »zasebno sfero«, v smislu javnih razprav ga ignorira. Razpravo o tem ignorirajo tudi tisti, ki bi kaznovali le nošenje nacifašističnih simbolov in prav v tem je problem: ti ljudje, vključno s Svetlano Makarović in ljubljanskim županom Jankovićem, verjamejo, da so na pravi strani zgodovine in navsezadnje niti ne prisluhnejo ali ne razumejo argumentov tistih, ki vztrajamo, da je bodisi potrebno prepovedati vse bodisi nič.

Zakaj ne razumejo? Zato, ker so šli skozi izobraževanje, ki 1. Implicitno podpira argument o tem, da »realsocialistični režimi prejšnjega stoletja niso bili pravi komunizmi«, ker komunizem je vendarle dobra ideja, iz katere se ne da derivirati takšnih težkih zločinov, kot so jih zagrešili omenjeni režimi« in ki 2. Se niti ne trudi dijakom in študentom podati funkcionalnih definicij tega, kaj naj bi bili komunizem, socializem, fašizem, nacional socializem in namesto funkcionalnih definicij servira take, že nabite z vrednostno konotacijo.

Brez funkcionalnih definicij pojmov ne moremo o ničemer razpravljati, ker če pojmi že vsebujejo negativno ali pozitivno konotacijo, konotacija igra lakmus papir za prepoznavanje dobrih/slabih ljudi in zaključuje razprave, še preden se pričnejo. Zato podporniki Svetlane Makarović in ljubitelji ljubljanskega župana niso zmožni razprave in niso zmožni razumeti naših argumentov. Oprostite izrazu, posiljeni so bili s strani pogubno slabega izobraževalnega sistema, ki jih je naredil koristne neuke – nato pa zaprti v »ideološke gete«, kjer jih desetletja nihče ne sooči z drugačnimi idejami in argumenti.

Pred časom sem se o tem problemu pogovarjal s prijateljem in med pogovorom sva tehtala, kako ga rešiti, reševanje tega problema pa vključuje tudi razmišljanje o pristopu do teh ljudi. Dolgo časa sem razmišljal o tem, da je take ljudi potrebno le zasmehovati, vendar zasmehovanje ne reši problema, upam si trditi, da le pojača resentiment. Vem, da to zahteva največ dela in da bo vzelo najbrž največ časa, a jaz na horizontu ne vidim druge možnosti kot da počasi, postopoma odpiramo civilizirano javno razpravo, v tej razpravi pa moramo biti informativni, argumentativno superiorni, a spoštljivi in pozorni na prebijanje zidu resentimenta. Drugače ne bo šlo in v nedogled se bomo vrteli v krogu in kazali s prsti drug na druge….

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen