Strah do radikalnih odločitev desne politične opcije

1

Piše: Pavel Ferluga, publicist

Ko spremljam komentarje na spletu in TV oddajah in pisnih medijih, opažam neko splošno prepričanje, da je demokratično in tudi pravično, upoštevati vse akterje na političnem prizorišču, ne glede na karakteristike posameznih ideoloških prepričanj, ki so zelo heterogene. Ni potrebno razlage, da so politični problemi interpretirani v glavnem v tri globalne smeri: desno, levo in sredinsko. Toda, če podrobneje analiziramo »naravo« teh mnenj, moramo se nujno zavedati, da ta trojna ločitev ni povsem ekvivalentna, v kolikor so te »narave«, pri upoštevanju moralno-etičnih norm, tako različne, da tudi efekt teh odnosov je povsem vprašljiv. Če najprej vzamemo v obzir mišljenje desne opcije, bomo spoznali, da ta dopušča vse raznorazne poglede na vprašanja, ki so moralno-etično (vrednotno postulirana v pred-revolucionarnih časih) kompatibilna v oblikovanju heterogenih prepričanj, odklanja pa imperativna, nasilna vsiljena gledišča, ki so pa karakteristika levih ideologij revolucionarnih časov, ki se istovetijo v SOCIALIZMIH. Tu je glavna prepoznavna ločnica med tema dvema antagonistoma. Sredinska opcija je pa tipična opcija desnice, ki upošteva tudi levo komponento kot možno sodelovanja v spoštovanju dogovorov in kompromisov, na podlagi omenjenih moralno-etičnih vrednot (v našem primeru krščanskih), zato je tudi prepričanje, da obstaja tudi levo sredinska opcija, ki »mora«, po logiki sodelovanja, upoštevati iste vrednote. A tu se zatakne, zaradi »narave« levice, ki nedvomno predpostavlja »revolucionarne vrednote« pred, za njih odklanjajočimi, vrednotami krščanskega predznaka desne sredine. Kaj to pomeni? Da LEVICA (socializmi) konspirativno sprejme ponudbo »sodelovanja«, a le kot kuliso, ker ima neopustljiv namen prevladovati nasprotno opcijo in nikoli sprejeti uravnoteženosti sodelovanja v morebitni skupni vladavini, ker ji to že »narava« revolucionarnega imperativa, kategorično prepoveduje. Torej, v bistvu, obstoja nedvomno t.i. »desna sredina«, nikakor pa ne »leva sredina«, ker je ta zadnja, le fiktivna, za določen taktični čas in del načrta nasilnega prevzema vsake odločitve. Zato je povsem naivno, oz. povsem zgrešeno, upoštevati ti dve »sredini«, kot efektivno ekvivalentni. Prva upošteva tradicionalne moralno-etične vrednote, od katerih, logično,  ne odstopa, medtem ko druga nima do le teh nobenih »obveznosti«, glede na »revolucionarne konspirativne vrednote« nasilnega nekompromisnega prevzema vsake iniciative v smeri oblastnega vladanja. Če poenostavim efektivno, prva (desna sredina) je povsem obstojna, druga (leva sredina) je pa le fiktivna, na katero ni mogoče računati v demokratični ureditvi medsebojnih odnosov. Eklatanten dokaz pri nas, je bila »dolomitska deklaracija«, ki striktno dokazuje to »naravo« leve opcije, ki mora biti vedno konspirativna in nasilno prevladujoča nad vsemi ostalimi, ki po njenem mnenju, nimajo pravice niti do obstoja (dokaz poboja vseh »nevernikov socializma« v mirnodobnem času, je povsem očiten). Ni drugega izhoda.

Če upoštevamo te omenjene ločnice v delovanju posameznih nasprotujočih si političnih komponent, pridemo do zaključka, da je t.i. »demokratično družbeno sodelovanje« povsem nemogoče z levo usmerjenimi strankami in njih civilnimi družbami, ker že po njih »naravi« (konspirativno-skrito-prikrito-nasilno), so usmerjene v totalitarno diktaturo vladanja le take opcije in nobene druge! Torej, zguba časa v tej smeri.

Zato, po osamosvojitvi, je bolj kot prepričljivo dejstvo, da t.i. »demokratični del javnosti«, ni prevzel kritične distance do levice socializmov, ki se sploh ni preoblikovala iz prvotne svoje »narave« z »lustracijo« ali »učinkovito tranzicijo«, ampak je ostala povsem ista z njeno prirojeno konspirativno karakteristiko absolutne revolucionarne nepopustljivosti. Preseneča in tudi užalosti me dejstvo, da v »desnem bloku« (dokaj heterogenem), ni nobenega jasnega pogleda glede omenjenih ločnic obnašanja »levice«, ampak se celo povečuje verovanje v neko »demokratično sredino«, ki bi vsebovala tudi omenjeno fiktivno »levo sredino«, kot legitimno, a namensko povsem nekonstruktivno sodelujočo. To, na žalost, opažam tudi v jedru »desnega pola«, kjer ima levjo vlogo SLS z njenim kategoričnim geslom, da ni »desne sredine« brez SLS. Tudi NSi ni nič kaj drugačna, čeprav nekateri vidijo zasuk pri spremembi politične strategije Tonina, a dvomim, da v smeri že dognane zgodovinske izkušnje. In še res je, če si zamislimo, da celoten »desni blok« prepričljivo stremi k tej pogubljajoči opciji. Imam vtis, da ni smiselnega motiva, ki bi narekoval to držo »desnega bloka«, razen strahu, da bi ga obtožili nedemokratičnosti, kar pa je pravi nesmisel, če resno vzamemo v obzir efektivno »naravo« celotne LEVICE, ki je striktno nedemokratična in zato ne more biti, logično, obravnavana v demokratični družbi. Drugi tipičen primer tega kataboličnega obnašanja sem zasledil celo pri NOVA24TV, ko je gostila političnega analitika Čirića, ki je vehementno vztrajal v nekem koalicijskem, zame povsem utopičnem, sodelovanju Janševe SDS s »pomembnimi« strankami levice, v konstruktivnem vladanju! NORO !!! Na srečo mu je voditelj, sicer preveč dostojno, a odločno nasprotoval. Moram reči, da je na »desnici« le nekaj ljudi, ki se jih zasledi v komentarjih, kjer nedvoumno opozarjajo na neskladnost obnašanja normalne družbe z objektivno realnostjo levičarskega obnašanja, ki ponazarja popolno neskladje te realnosti. Velika žalost je, seveda, tudi na pisnem medijskem prizorišču, kjer v več kot 90% medijev, prevladuje totalitarna miselnost socialistične utopične ideologije. Kar je najbolj grozljivo, je dejstvo, da vsa ta medijska srenja se v bistvu napaja iz proračuna davkoplačevalcev, ker od avtonomnega dela njenih »novinarjev« ne bi preživeli. Čisto logično je, da tudi izobraževanje teh militantnih »vzdrževalcev javnega mnenja« je večinoma pogojeno od znane FDV, ki je še vedno verna naslednica Dolančeve »moralno-politične šole trdega internacional-socializma-komunizma«. Ni nobenega dvoma, da tu kraljuje radikalizem leve mentalitete, ki je bolj kot potrjen v omenjeni neprilagodljivosti z drugačnimi miselnimi vzorci od enoumnih. Časnikarjev v pravem tradicionalnem pomenu besede, v Sloveniji, skoraj ni. Res je, da sta se pojavili dve reviji (dnevnik se ni obnesel iz logičnega dejstva, ker finančno ni podpiran, kot v levem polu) in ena TV postaja (NOV24TV),  ki bi jih lahko označili za desnosučne, a zanesljivo ne radikalno »desne«, kjer se zaznava strah radikalnega pristopa do polpreteklih zgodovinskih zločinskih ideologij socializmov. Saj ne, da se ne govori o dokazanih zločinih, a se ne zahteva zakonsko izobčenje njih apologetov iz legitimnega družbenega udejstvovanja in tako ostajajo nedotaknjeni v njih izključevalnih imperativnih principih, uničevanja drugače mislečih demokratov »desnega pola«.  Še vedno se upošteva stroga obsodba nacional-socializmov preteklih nesreč, čemur ne nasprotujem, medtem ko internacional-socializem ima pač »odpustek«, ker je bil »zaveznik s figo v žepu« proti prvemu dvojcu (nasprotniki le v posledični konkurenci med istimi skreganimi pajdaši), zato so njegovi zločini obravnavani s »selektivnimi rokavicami«. Po II. sv. v. se pač ni nadaljevalo z odpravljanjem zločinsko-nasilnih levih ideologij, kot so bolj objektivni posamezniki priporočali (n. pr. ameriški general Patton) in tako ostaja nedotaknjen glavni del zločinskega balasta socializmov, kot de-stabilizacijski faktor permanentne proletarske revolucije, kar pomeni grožnjo naravnemu razvoju civilizacij. Ta hibriden pristop, tudi EU parlamentarne večine, ki kljub skupni obsodbi totalitarnih sistemov VSEH socializmov, upošteva legitimnost prisotnosti nekega ne prav definiranega socializma, čeprav pod krinko »demokratičnosti«, kar to zanesljivo ni (Od naših Fajonova in ostali ter »sredinci«). Povsem vidna je ista »kulisna taktika« že znanih levosučnih ideologij, še posebno v »vodeni popustljivosti« do islamskega ideološko-verskega radikalizma, ki preplavlja Evropo in nakazuje njeno popolno civilizacijsko-kulturno opustošenje. Slovenska politična »desna opcija« sicer se navdušuje, kar je razveseljivo, do radikalne drže Višegrajskih držav glede nasprotovanja »uvažanja socialistično-teokratskega Islama« na evropska tla, a vseeno ne zavzame takih potez, kot n. pr. Poljska, ki je dosegla srž demokracije, da ni več nobene »levice« v njih parlamentu, kar je pri nas himera. Logična poteza dela EU parlamenta je bila, da so Poljsko postavili pod kritiko, prav zaradi dejstva, da ne legitimira več »levice«. LEVICA je smrt demokracije. Ker »naš« parlament je v rokah levice, je bolj kot logično, da ni ratificiral znane EU deklaracije obsodbe totalitarizmov (čeprav tudi ta zamegljena z ne-nujnim privoljenjem – neobveznosti), še manj pa podprl namero pridružitve Višegrajski skupini (celo sredinec Rupel je to predlagal), ki je edino logično pribežališče, glede tudi zgodovinskih civilizacijsko-kulturnih povezav s temi državami, ki smo jih imeli že v davni  preteklosti. »Desni in desno-sredinski« Slovenci smo pač taki (sam se izključujem), ne samo v matici, ampak tudi v zamejstvih, da ugotavljamo pozitivnost in podpiramo vse take radikalne poteze sosedov, sami pa nimamo poguma, da bi te iste poteze tudi uresničili sami, ali vsaj pokazali iste namene uresničitve (izkušnje dokazujejo). Kar si upajo sosedje-mejaši, pozdravljamo in odobravamo, sami si pa ne upamo istih potez (n. pr. izgnati ne-prikladne prišleke iz matične države, ali v zamejstvu posnemati dejanja nemške manjšine v Italiji, čeprav priporočene za zgled, a Bog ne daj, da bi jih sami posnemali).

Že kar smešno postaja, ko se na volitvah ponavljajo vedno iste povsem smešne mahinacije z nesposobnimi elementi na vodilnih mestih. Ti so zbrani prav v smislu prilagajanja nevidnemu centru moči globoke države (vidnemu in znanemu v nesmrtnem CK KPS(b)), ki za njih odloča, kako bodo sami odločili. »Narod« tega ne vidi in če tudi vidi, mu to paše le, da se sam ne čuti odgovornega, zato tudi tako velika abstinenca volilne udeležbe. Opažam, da pri »levici« so pa kar se da radikalni v »njih resnicah«, da s tem pogumom presenetijo tudi desnico, ali bolje desno sredino, da sprejme njih povsem lažne trditve. Zadnje proslave ZZB-rdeče-zvezdarjev in nostalgikov okupatorske Juge, to potrjujejo, ko pravijo, da so proti »spravi z izdajalci« in da je »partizanska epopeja« bila podlaga osamosvojitve Slovenije in ohranjanja nacionalnosti, ter PIF-OF-NOB osvobodilna (koga ali česa?) , kar je eklatantna LAŽ skregana z razumsko logiko. Kljub temu, tej »logiki«, sledijo celo določeni »desničarji« (n.pr. župan Ribnice – baje SDS) in še mnogi drugi, ki se proglašajo za demokrate, posebno iz vrst »desne sredine«, ki je že kako mazohistično prikladna. Torej, imamo opravka z skrajnim radikalizmom levice in islamske teokracije, medtem, ko »desnica« si ne upa radikalno poseči v problematiko stanja duha in realnosti. Imamo še vedno skrajno ofenzivno »levico«, v obliki komislamizma, ki ima vse vzvode oblasti na razpolago in kot protiutež le defenzivno »desnico«, brez moči arzenala državne administracije, ki je radikalno nedemokratična in enoumna. Kako prebiti to »zaporo« pri volitvah?

Janez Janša in z njim SDS, so edini »desničarji«, ki si upajo odkrito braniti pozicije demokratičnega radikalizma, ki pa je krepko oslabljen zaradi »desne sredine« (vseh strank, ki obenem priznavajo krščanske vrednote in s tem desnico, a so naklonjene »mučeniškemu sindromu« blaženosti, tudi del SDS), ki delujejo zaviralno vsakemu poskusu postavljanja jasnih radikalnih odzivov proti ofenzivni »levici«. Utopično je misliti v taki atmosferi »ustvarjanja javnega mnenja po meri medijskega totalitarizma«, da bo »narod« sploh razumsko presojal. Presojal bo materialno po formuli »podpiram tistega, od katerega sem gmotno odvisen, čeprav v mizerni meri« (raje nič? ..je nelogičen primitivni izgovor). Večina so odvisni od »tovarišijskega kapitalizma«, ki je posebna vrsta nesposobnih pridobivanja materialnih dobrin z realnim delom, ampak z akumulacijo kapitala na podlagi kraje, ropanja, prilaščanja z uboji in drugimi oblikami kriminala, pod krinko »naprednjaštva« ali balkanskega  »nadmudrivanja«, ali »snađi se…« . »Naroda« ne zanima metoda pridobivanja »kapitala«, važno je, da ima on svoj delček, čeprav boren. Ni sposoben zaznati, da je on in njegovo delo, edini vir »nacionalne srebrnine« od katere živi le »levica« (tu opozarjam na članke ekonomista Rada Pezdirja, kjer lepo razlaga pojav prevladujočega »tovarišijskega kapitalizma« in njegov porazen uspeh pri »pridobivanju« zadolževanja države).

Ko bo Slovenija bila sposobna z ustavno večino ZAKONSKO PREPOVEDATI dokazano ZLOČINSKO LEVICO (drugačne levice NI !), bomo šele lahko upali v renesanso na vseh področjih družbenega udejstvovanja, za dosego optimalnega blagostanja s standardom primernih sredstev za vsakogar, v demokraciji pluralnih nenasilnih strank. Zaradi takih gledišč, pri ohranjanju nacionalne zavesti in identitete ter logične iredente patriotizma, je danes slovenski človek nezaželen v javni kritiki. Bomo zmogli ?

Število komentarjev: 1
  1. Pavel Ferluga pravi

    Zgleda, da je strah pred raduikalnim domoljubjem in domobranstvom, še kako pričujoč pri mazohističnih “slovencih”, ki se bojijo lastne sence…

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen