Legendarni mariborski pevec Ivo Mojzer: “Zame je najlepše, če lahko v življenju počneš to kar te osrečuje!”

4

Mariborski pevec in glasbenik Ivo Mojzer, rojen leta 1948, danes še vedno izredno vitalen gospod jasnih misli, na Štajerskem uživa legendarni status, širna Slovenija pa ga pozna po njegovih zimzelenih pesmi kot so: Ti si rekla sonce, Cifra Mož, Deček z ulice. Mojzer je igral in pel z mnogimi legendarnimi slovenskimi glasbenimi skupinami, od  super uspešne skupine Kameleonov do »evrovizijske« skupine Pepel in kri. V začetku tega leta je izdal svojo biografijo, ki se prebere na mah in je redek primer kakšnih res velikih uresničenih »štajerskih sanj«. Od povojnega otroka iz revne mariborske družine do velikega odra Evrovizije v Stockholmu. V knjigi se nam razgrne zanimivo, pestro in precejkrat glamurozno življenje tega Štajerca, ki so ga osvajale tako ženske kot tudi moški! Mariborčan je kar devetkrat nastopil na vsakem izmed takrat največjih glasbenih festivalov: Slovenski popevki, Melodijah morja in sonca in Veseli jeseni. Že v totalitarni Jugoslaviji je bil med najbolj oboževanimi pevci, zato mu je sledila tudi Udba in ga zasliševala celo pred koncerti. Mojzer je tokrat ekskluzivno spregovoril tudi za Demokracijo.

Spraševal: Dejan Kaloh

Biografija »Srečen je, kdor zares živi« o glasbeni poti Iva Mojzerja

G. Mojzer najprej čestitke ob nedavnem izidu vaše knjige, zelo zanimive (avto)biografije s prav tako lepim naslovom »Srečen je, kdor zares živi«. Zakaj ste se odločili, da izdate knjigo z vašo življenjsko zgodbo?

Najlepša hvala za  čestitke. Nekako še vedno ne dojemam, da imam svojo knjigo v rokah. Imam približno takšne občutke kot leta 1974, ko je izšla moja prva mala plošča pri Založbi Obzorja – Helidon. Spominjam se, da sem tistega davnega leta kakšen dan to ploščo samo pestoval v rokah in nisem mogel verjeti, da mi je to uspelo. Podobni občutki me prevevajo danes ob knjigi, ki je predstavlja mojo glasbeno pot, moje življenje, moje spomine, moje starše in moje prijatelje. Mnogih med slednjimi žal ni več med nami… V knjigi so zajeta tudi moja številna potovanja oz. glasbene turneje, iz nje pa je razbrati tudi moj nenehen trud, ki se je kazal čez odrekanje, nepopustljivost, upornost in željo, da bom morda nekoč igral z najboljšimi glasbeniki.

Pri tej biografiji mi je pomagala gospa Darja Kebe, ki mi je tudi dala idejo za tovrstno knjigo. Jaz sem pisal, ona pa je skupaj »zlagala« in sproti popravljala večje napake. Tako sem čisto padel noter v svojo zgodbo, vse bolj se mi je odpiral spomin, vrnil sem se v otroška in najstniška leta, kot da bi staro uro, ki je dolgo stala, sčistil in jo spravil v pogon. Vsi spomini so se na široko odpirali, Darja pa me je še dodatno bodrila: »Piši Ivanček, čutim, da bo dobra knjiga.«

Hkrati ste ob tej priložnosti ustvarili tudi novo pesem z enakim naslovom. Kako vi dojemate življenjsko srečo? In kdaj ljudje v duhovnem smislu resnično živimo, ne pa samo životarimo?

Skladba z naslovom »Srečen je, kdor zares živi«, je nastajala počasi vzporedno s pisanjem. V prvi verziji je bilo sicer drugo besedilo, a ga nisem začutil ob tej melodiji Poklical sem Barbaro Kolarič, mojo prijateljico, ki že kar nekaj časa sodeluje z menoj. Prosil sem jo, da mi napiše besedilo, ki se kar najbolj ujema z mojim značajem. Ona ve, da sem bolj vesele narave, večni optimist in lotila se je dela.

Čez kakšne tri tedne mi ga besedilo pošlje, sedem za klavir in si zapojem. Takoj sem vedel, da je »to-to«. Sledila je akcija z odličnimi glasbeniki: saksofon je igral Oto Vrhovnik, kitaro Igor Bezget, orgle in klavir Tomi Valenko, bas Jernej Zore in moja malenkost na bobnih, zbor pa sta predstavljala Barbara in Tomi. Tako se je rodila ta skladba in naslov knjige. Videospot za to skladbo je posnel Simon Neuvirt, vsem pa bi se ob tej priložnosti želel še enkrat zahvaliti.

Kaj pa je življenjska sreča? Zame je najlepše, če lahko v življenju počneš to kar te osrečuje in polni baterije v lepih, pa tudi težkih trenutkih. Zame glasba predstavlja dušo,  srce, glavo, ljubezen, naravo ,živali, dežele brez meja… Veste, zato tudi obstajata dur in mol v glasbi, zajeto je tako veselje in žalost, je enostavno, a hkrati veličastno in večno – kot samo življenje.

V knjigi ste dejali »rodil sem se z glasbo v sebi« in »glasba je bila tako močno v meni, da sem se videl le kot glasbenik«. Se pravi, da je bila vaša poklicna pot na nek način določena že v vaši zibelki, vi ste potem to »samoizpolnjujočo se prerokbo« dosegli tako, da je bila glasba vedno vaša glavna življenjska preokupacija…

Res je (smeh). Rodil sem se z glasbo v sebi. To so najprej opazili moji starši, ko sem bil štiri do petletni fantič. Ko so na kakšni prireditvi igrali ansambli, so znali povedati, da sem stal pod odrom odprtih ust in se nisem niti premaknil od začudenja.

Spomnim se, da so mi mama, stric in teta ,vedno govorili ‘Ivanček je to podedoval po svojem starem očetu po mami’, saj je on izvrstno igral harmoniko, čeprav je bil samouk. Ljubezen do glasbe in talent sta ti res lahko položena že v zibelko, a ostalo je pridnost in vztrajnost. Veliko obojega. Vaje, vaje, vaje in še enkrat vaje. Nekega dne pride tudi rezultat. Zdi se mi pomembno, da se glasbenik ukvarja s takšno zvrstjo glasbe, ki ga osrečuje in potem bodo slej ko prej prišli tudi pozitivni rezultati.

Že od mladih nog ste igrali harmoniko, nato v srednji šoli še fagot in klavir, kasneje so prišli na vrsto še bobni. Ste tako rekoč multi-instrumentalist, a v Opatiji ste leta 1966 z Efekti (preimenovani Biserji) prvič nastopili v vlogi vokalista, ki je takoj očaral občinstvo? Ste takrat že vedeli, da boste postali tudi uspešen solo pevec?

Nekje pri šestih ali sedmih letih sem dobil za rojstni dan majhno harmoniko. Moja mama je imela izreden tankočutni posluh in je videla, da sem brez vsakršnega učitelja glasbe v kakšnem mesecu ali dveh že igral veliko otroških pesmi, celo »base« sem našel kar po posluhu. Oče se je strinjal, da bi me poslali v glasbeno šolo in moj prvi učitelj je bil gospod Hartman. Bil je strog, a odličen pedagog, z njim sem začel svoje prve glasbene korake. Verjetno bi bil zelo vesel in presenečen, če bi me danes slišal kot pevca.

Po osnovni  šoli sem se vpisal na srednjo glasbeno šolo, kjer se je takoj začela »drama«. Kot glavni inštrument so mi predlagali fagot, kot stranski predmet pa klavir, kar me je seveda razveselilo. A s fagotom se nisem mogel sprijazniti, čeprav se je moj profesor Drago Lorbek, ki je bil izreden glasbenik in pedagog, tudi dirigent godbe napihala, z menoj veliko pogovarjal o fagotu kot  čudovitem instrumentu, ki mi lahko zagotovi eksistenco. Dejal je, da bom kot fagotist lahko igral v najbolj znanih simfoničnih in gledaliških orkestrih kjerkoli po svetu, samo če bom dovolj priden in vztrajen. Večno mu bom hvaležen, saj me je dosti naučil, hkrati pa sem vzljubil tudi klasično glasbo. A zbral sem pogum in mu rekel ,da sem začel igrat še bobne in da se počutim izredno srečnega za tem instrumentom. Čeprav sem bil že na dobri poti z fagotom, so na koncu zmagali bobni.

Z njimi ste najprej postali nepogrešljivi del mariborske glasbene scene, kmalu pa ste nastopali že po vsej Jugoslaviji…

Igrati sem začel pri skupini Continental v Mariboru skupaj s Čarlijem, Haryem in Borisom Pikom. Po tej kratki zgodbi so prišli Biserji, kjer sem sodeloval z Milanom, Francem Bedjaničem in Tonetom Žurajem. Začeli smo v znameniti Hali C v Mariboru, kjer so bili plesi, na katerih se je trlo odraslih Mariborčanov in Mariborčank, kakor tudi seveda dijakov in študentov. Maribor je takrat veljal za slovenski Liverpool, kjer so igrali Korali, Rdeči dečki, The Out, The Chains (Verige). V slednjem bendu so igrale Alenka Pinterič, Breda Pinteri, Alenka Cilenšek, Ditka Haberl, odlično so izvajale med drugim tudi Beatlese.

Leta 1967 se nam je pri Biserjih pridružil še Berti Rodošek in odpotovali smo v Opatijo, kjer smo se preimenovali v Efekte. No, in tukaj se je začela tudi moja pevska kariera (smeh). V hotelu Adriatic sem po želji vsega ansambla začel prepevati prve skladbe, recimo Green, green grass of home od Toma Jonesa. Začetek je bil seveda izredno težek, saj še nikoli nisem nastopil v vlogi solista, ob tem sem igral še bobne. A led se je prebil in občinstvo me je že takoj nagradilo z glasnim aplavzom, pa tudi kolegi so me pohvalili. Takrat popularni pevec Boba Stefanovič mi je dejal: »Ivo imaš lepo barvo glasu, samo ti ‘fali’ tehnika, zato tako dolgo vadi, da boš siguren v sebe. Upam, da bom kdaj še slišal zate.« Takrat v Opatiji nisem niti sanjal, da bom kdaj postal znan vokalist.

Uspešno ste igrali, pa tudi že peli po Sloveniji in Hrvaški, kaj vas je nato »premamilo«, da ste se odločili, da bi odšli v precej večjo Nemčijo? Tam ste igrali predvsem po ameriških klubih. Kasneje ste se v Nemčijo sicer redno vračali…

Pred Nemčijo, sem odšel še malo dlje (smeh). Ko smo se z Biseri razšli, sem z ansamblom iz Rijeke, Kockari (kasneje skupine 777), odpotoval z ladjo v Libijo, kjer smo igrali na ladji Jedinstvo, ki je služila kot hotel. Tam smo bili tri mesece in spoznal sem veliko odličnih glasbenikov, ki so igrali takrat v ameriških vojaških bazah.

Po vrnitvi v takratno Jugoslavijo, me je pričakal telegram, da me v Opatiji čakajo Kameleoni. Priznam, to je bil zame veliki šok, saj so takrat veljali za najbolj popularen ansambel v takratni Jugoslaviji. Želeli so me za svojega bobnarja. Hitro smo se dogovorili in odpotoval sem v Maribor, da povem staršem, da tokrat odhajam v Koper. V zasedbi Jadran Ogrin, Vanja Valić, Goran Tavčar in moja malenkost, smo začeli s s koncertom v razprodani Hali Tivoli. Imel sem solo vložek na bobnih kar 15 minut, mladina je ponorela, eni so padali v ekstazo, jaz pa sem bil v nebesih (smeh). In tako se je nadaljevalo po celi Jugoslaviji, bili pa so tudi nastopi v Italiji.

No, potem pa je res prišla Nemčija… Po koncertni turneji s Kameleoni, sem odpotoval za nekaj mesecev v Nemčijo in igral po ameriških klubih z vrhunskimi glasbeniki. Tam sem srečal glasbenike svetovnega kova: Jamesa Browna, Wilsona Picketta, Jimie Smitha, skupino Jackons 5… Po vrnitvi iz Nemčije pa sem moral na služenja vojaškega roka v Srbijo, v Paračin. Sem pa tudi v vojski imel možnost igrati z vojaškim ansamblom, tako da nisem čisto »zarjavel«. Nato sem hitro spet odšel čez mejo, kjer sem igral po vseh večjih italijanskih mestih, potem pa sem za osem mesecev odšel celo v kenijski Nairobi. Po vrnitvi iz Afrike sem se malo spet ustavil v Italiji, nakar sem odšel domov. V Mariboru sem začel igrati z ansamblom Slavija 5, zraven pa sem se vozil v Graz na glasbeno akademijo, kjer so me zanimala predvsem tolkala.

Spoznal je Shadowse in Abbo

Leta 1974 je sledila vaša prva mala plošča na kateri sta bili dve skladbi: Koledar ljubezni in Polnočni kavboj. Kako ste se takrat počutili, ko ste v rokah držali svojo prvo malo »vinilko«?

Nekega dne v septembru pridejo v Slavijo znane osebnosti iz sveta glasbe: Mojmir Sepe. Jure Robežnik, Mario Rijavec in moj prijatelj Ivo Štrakl. Najprej so me poslušali, nato pa mi je gospod Sepe ponudil možnost, da posnamem eno skladbo za takratno RTV Ljubljana. To je bil moj usodni Polnočni kavboj, za katerega je besedilo napisal Štrakl, aranžma pa je napravil Milan Ferlež. Pesem se je pojavila na B strani plošče Koledar ljubezni.

Na pobudo gospoda Vilka Ovsenika sem potem pri Helidonu izdal malo ploščo, saj se je pesem pri poslušalcih precej prijela. Takoj zatem sem dobil ponudbo za Slovensko popevko ’74 s skladbo Cifra Mož na besedilo Frana Milčinskega Ježka, glasbo pa je prispeval Jože Privšek. To je bila resnično odskočna deska za naprej. V tistem obdobju sem pel skladbe od Privška, Sepeta, Robežnika, Adamiča, Žgurja, Hrušovarja, Ferleža, besedila pa so prispevali Elza Budau, Dušan Velkaverh, Ivo Štrakl , Franček Jauk, Srečko Niedorfer, Alfi Nipič, Nada Ravter…

V Stockholmu ste leta 1975 stali na odru Evrovizije in v skupini Pepel in Kri zapeli neskončno lepo pesem Dan ljubezni. Kakšno izkušnjo je za vas predstavljal nastop na tem največjem evropskem pevskem tekmovanju?

Leta 1975 grem zopet v to mojo usodno Opatijo, tokrat z ansamblom Pepel in Kri. V hotelu Kvarner je bil izbor za Evrovizijo in zmagala je naša pesem Dan ljubezni. Dogodkov v Stockholmu seveda ne bom nikoli pozabil, saj se ti kaj takega zgodi le redko v glasbeni karieri. V garderobi sem denimo srečal člane The Shadows, svetovno znane glasbene skupine, ki sem jih poslušal še kot najstnik po radiu, sedaj pa sem z njimi v isti garderobi! Spoznal sem tudi člane Abbe, skratka, mislil sem, da sanjam. Pesem Dan Ljubezni je nato postala prava himna, v tistem obdobju sem iz cele Jugoslavije dobil okoli 70.000 pisem oboževalk.

Udba mu je razbila družino!

A na vas v Jugoslaviji kot na znano estradno osebo niso pritiskale samo množice oboževalk, temveč vas je opazila tudi zloglasna tajna policija Udba. Ste vi oziroma vaša družina imeli kakšne večje težave s strani komunistične oblasti?

Bili so neprijetnosti seveda. Po turneji v Sovjetski zvezi, tam sem spoznal Ljudmilo, ki sem jo klical Lucy in se je preselila k meni v Maribor, me je na domu kaj hitro obiskala Udba. To za nikogar ni bilo prijetno, nadležna vprašanja so morali prenašati tudi moji starši. Včasih mi je bilo zelo težko po pogovorih z agenti Udbe zvečer nastopati pred publiko. Njihov cilj je bil Lucy izgnati iz Jugoslavije in mi razbiti družino. Ostal sem sam s hčerkico Sandro, a na srečo so mi pri tej kalvariji pomagali moji starši. Ker sem optimist, sem vse te pritiske vzdržal.

Vi ste bili eden zelo redkih glasbenikov, ki ste od samih začetkov do danes živeli zgolj od glasbe. To dandanes v Sloveniji praktično meji na čudež. Kako vam je to uspelo?

Res je. Sem eden redkih, če ne zelo redkih, ki je preživel z zabavno glasbo. Verjetno je bilo tudi zelo pomembno, da sem igral različne inštrumente, tako sem se vedno lahko znašel (smeh). Če ne bodo orgle, bo pač klavir ali harmonika, bobni so pa tako bili vedno zraven. Potem je tukaj bil moj vokal in imel sem zelo širok repertoar, zato sem bil dobrodošel skoraj kjerkoli. Na srečo nikjer nisem dobil odpovedi, temveč podaljšanje pogodb, ki so me končno pripeljale do »penzije«. A za glasbenika ni »penzije«, vedno ostane do konca ta ljubezen do glasbe.

Vi ste živ dokaz, da se glasbenikom v življenju res ogromno dogaja: čudovite lokacije, lepi hoteli in razkošne križarke. Z različnimi skupinami ste bili v Libiji, v Keniji, v Italiji, v Sovjetski zvezi. Kaj so vam vsega zanimivega prinesla ta potovanja v tuje dežele, nekatere celo zelo eksotične? In podvprašanje: se morda spomnite tudi kakšnega manj lepega dogodka v tem vašem zelo razgibanem glasbenem življenju?

Se strinjam. Če ne bi imel takega poklica, torej, da sem glasbenik, verjetno ne bi videl toliko sveta. Imel sem možnost nastopati v največjih dvoranah, prelepih lokalih in hotelih, v Sovjetski zvezi sem nastopal celo v cirkusu. Vse te nove dežele so me seveda bogatile, saj sem spoznaval različne kulture in običaje. Zaradi tega potem gledaš malce drugače na življenje, postaneš bolj svetovljanski. Sodeloval sem z glasbeniki, ki so izhajali iz res ogromno držav, in sem vedno imel z njimi zelo pozitivne izkušnje. Z nekaterimi imam kontakt še dandanes, pa četudi gre samo za voščilo za novo leto.

Neprijetni dogodki se v življenju tudi dogajajo, a meni je glasba dobesedno dvakrat rešila življenje. Imel sem namen odleteti na izlet na Korziko, saj sem imel že vse dogovorjeno. Malo pred odhodom me pokliče moj prijatelj Oto Lesjak in zvem, da imam zelo mikavno ponudbo za nastope v  Düsseldorfu in tako si tako rekoč čez noč pripravim kovčke za Nemčijo. Tam izvem, da je letalo na katerem bi moral biti tudi jaz, na Korziki strmoglavilo. V tej tragediji je življenje izgubil tudi mamin sorodnik. Še zdaj me spreleti mraz, ko se spomnim na to.

Podobna zgodba se  mi je zgodila v Keniji. Prispem na letališče v Nairobiju in ugotovim da sem v hotelu pozabil en boben. Prijavil sem se za naslednji let, tisto letalo na katerem bi spet moral biti jaz, pa je takoj po vzletu strmoglavilo. Bilo je veliko mrtvih in ranjenih, nekaj pa jih je celo preživelo. Verjamem v usodo, angeli so me čuvali.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja in tudi v novem tisočetju ste živeli in delali v Nemčiji. Sodelovali ste tudi z Robertom Jungom, ki je produciral evrovizijsko uspešnico »Ein bischen Frieden«, sicer pa kot »one man band« med drugimi mesti igrali tudi v mondenem Garmisch Partenkirchenu in turističnem Schwangau. Ne glede na to, da so vas kot glasbenika spoštovali, se tam nikoli niste počutili prav zares doma…

V Nemčiji sem prebil celih 18 let, zato se nisem počutil kot navaden zdomec, saj smo kar veliko gostovali. Na koncertih sem spremljal skoraj vse nemške pevce, najbolj mi je ostal v spominu Rocco Granata, ki sem ga spremljam na bobnih. Bil je zelo prijeten možakar in odličen glasbenik. Zelo sem bil vesel ,da sem spoznal tudi gospoda Roberta Junga, ki je odkril pevko Nicole in produciral njeno veliko evrovizijsko uspešnico »Ein Bisschen Frieden«. Z Jungom sva veliko sodelovala, okoli 30 skladb sem skomponiral na njegova besedila in izdal dve cd plošči. Na nemških radijskih postajah se še danes sliši kar nekaj skladb pri katerih sem sodeloval (nasmešek).  Zadnja leta sem v Nemčiji res igral kot »one man band«. To mi je prišlo zelo prav, saj sem začel takrat veliko komponirati in sem res ustvaril veliko kompozicij.

Vrnitev v malo Slovenijo in spet na velike odre

Leta 2008 ste se zaradi bolezni očeta vrnili v Slovenijo. Oče se je dve leti kasneje poslovil, že pol let kasneje je za njim odšla vaša mama. V tistem času ste ustvarili tudi nekaj lepih slik s svinčnikom… je to likovno ustvarjanje bila neke vrste uteha?

Leta 2008 sem se vrnil v Slovenijo, ker se je očetu zdravstveno stanje poslabšalo. Na koncu je bil dializni bolnik in mama oskrbe več ni zmogla sama. Zato sem bil z njima v teh težkih trenutkih vse do konca… Oče je odšel julija 2010. Komaj smo si od šoka malo opomogli, si je mama po nesrečnem padcu zlomila kolk. Po treh tednih po tem dogodku je januarja 2011 tudi ona zaspala. Ja, v risanju sem si našel uteho, saj sem bil psihično in fizično izžet.

V vašem zasebnem življenju sta se vam v dveh različnih zakonih rodili dve hčeri, ki sta sedaj že obe odrasli. Imate stike z njima, se pogosto slišite?

V mojem zasebnem življenju sta se rodili dve hčerkici Sandra in Adriana. Z obema imam res odličen odnos, sicer pa hčerke so bolj za atije (smeh).

Ste pa v zadnjem desetletju (2008 – 2018) od kar ste spet doma na Koroški cesti v Mariboru, bili tudi precej glasbeno aktivni. Posneli ste nove avtorske skladbe, sodelovali ste s številnimi znanimi slovenskimi in tujimi glasbeniki, igrali sta celo v gledališki predstavi v SNG Mariboru. Pravite, da vas ustvarjalna sila še vedno neustavljivo žene…

Ko sem se pred desetimi leti vrnil iz Nemčije, sem najprej v Dekanih pri Kopru pri prijatelju Jadranu Ogrinu v Studiu Jork posnel avtorski CD. Tam sem zapel tudi duet z legendarnim Oliverjem Dragojevićem. Pri tem projektu sem sodeloval z odličnimi glasbeniki in tekstopisci: z Adijem Smolarjem, Vladom Kreslinom, Tomažem Domiceljem in drugimi.

V tem obdobju sem sodeloval tudi s Tanjo Žagar, s katero sva posnela duet. Napisal pa sem ji tudi eno skladbo – »Poletje je najin čas« Z Rokom Ferengjo se prav tako zapela v duetu in sicer pri pesmi »Življenje kakor reka je«. Leta 2012 sem izdal album »V srcu večno mlad«, dve leti kasneje pa še dvojni CD kot solist na harmoniki, kar mi osebno veliko pomeni.

V SNG Maribor pa sem zaigral v predstavi Pornoskop, kjer sem zapel naslovno pesem. V tej predstavi so nastopali sami vrhunski igralci Vlado Novak, Ksenija Mišić, Milada Kalezić, Matjaž Tribušon, Bojan Maroševič. Vsi so me odlično sprejeli, na premieri pa se mi je zdelo kot da snemam svojo prvo pesem. Potem pa sem se vživel, nastopali smo veliko tudi po drugih mestih, od Ljubljane, Nove gorice, do Zagreba, celo v Avstriji smo gostovali. Vedno bom hvaležen gospe Mateji Koležnik, režiserki in vsem igralcem, ki so nastopali v tej predstavi in seveda publiki, da me je tako lepo sprejela.

Pred kratkim pa ob knjigi še CD z naslovom »Srečen je, kdor zares živi«. Ustvarjal bom še naprej. Moj hobi je tudi slikarstvo, v naravi pa se najbolj sprostim na domačem vrtu. Res mi ni nikoli dolgčas. Samo dalje!«

Gospod Mojzer, hvala lepa za vaše misli, ki ste jih delili v tem intervjuju za bralce Demokracije!

Hvala vam za povabilo na tale intervju.

Št. komentarjev: 4
  1. Franc pravi

    Še zdaj mi v ušesih odzvanjajo njegove lepe pesmi… Deček iz ulice, Ti si rekla sonce… pravi poet je naš Ivo 🙂

  2. Anita pravi

    Res prava legenda! Ivo kapo dol!

  3. Marko pravi

    Še več takih pozitivcev kot je Ivo Mojzer

  4. raft pravi

    Oblast ga ni marala, ker si ni dodal k svojemu priimku IČ.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen