Zakaj želijo socialisti diskreditirati pomen BDP-ja? Ker jim je ostala samo še njihova “luzerska” ideologija!

0

Že desetletja se vrstijo trdovratni poskusi zmanjševanja vrednosti pogosto rabljenega ekonomskega kazalnika, bruto domačega proizvoda. Kaj je za temi poskusi in zakaj socialisti želijo spodbijati BDP kot veljaven gospodarski kazalnik?

Bruto domači proizvod (BDP) je kazalnik, ki prikazuje končno vrednost blaga in storitev, proizvedenih v eni državi skozi celo leto. Glavna kritika, ki jo poudarjajo socialisti, je, da se ekonomisti preveč osredotočajo nanj in ga nekritično uporabljajo kot končni kazalnik moči gospodarstva in kakovosti življenja. Ta kritika je zgrešena, ker noben ekonomist ne trdi, da je BDP edini, končni kazalnik, ki govori o procesih v gospodarstvu in njegovi moči. BDP se uporablja kot zelo dober kazalnik splošne slike nekega gospodarstva, ker močno korelira z drugimi kazalniki, kot so indeks človeškega razvoja (HDI) in drugi kazalci moči gospodarstva, kakovosti življenja in sreče.

Če pogledamo razmerje BDP in drugih merljivih dejavnikov, smo ugotovili, da obstaja pozitivna korelacija z objektivnimi kazalniki kot HDI (indeks človeškega razvoja) in subjektivnimi kot so ankete zadovoljstva z življenjem. Vendar socialisti vedno zanemarjajo te korelacije BDPja z drugimi kazalniki kakovosti življenja in moči gospodarstva in se osredotočajo na preveliko objektivnost samega BDP. Njihovi argumenti proti BDP izhajajo iz občutkov, mnenj in zanje prednostne ideološke narative, ne iz analiz, statističnih raziskav, objektivnih argumentov. Na kratko, kritika BDPja temelji na dveh razlogih: 1. pomanjkanju razumevanja kompleksnosti makroekonomskih kazalnikov in povezav med njimi in 2. zavračanju sprejemanja realnosti, kakršna je, v odnosu do tega, kakršna bi oni želeli, da bi bila. Odgovor na vprašanje, kateri od teh dveh temeljev socialistične kritike prevladuje kot vprašanje, je podoben kot odgovor na vprašanje, ali so hrvaški politiki bolj nesposobni ali bolj korumpirani.To je nemogoče določiti, ker je nezmožnost socialistov, da razumejo gospodarstvo, tesno povezana z njihovim zavračanjem sprejemanja realnosti, kakršna je.

Eden od argumentov proti BDP je, da ne meri akumulacije bogastva, temveč le pretok blaga in storitev v enem letu. Ampak ni jasno, kakšna je korist kopičenja bogastva v preteklosti, če ne vodi do večje produktivnosti in moči gospodarstva v tem trenutku in s tem višje kakovosti življenja. Zdi se, da je to argument za povprečnega nacionalista, ki z zgodbo o slavni zgodovini poskuša dvigniti sedanjo moč in pomen svoje države. V redu, ampak kakšna je korist slavne preteklosti, če nima pozitivnih učinkov na sedanjost? Z isto idejo je mogoče spodbijati tudi socialistično kritiko “sedanjosti” BDPja, saj čemu je dobro kopičenje bogastva v preteklosti, če nam v sedanjosti ne dviguje produktivnosti, standarda, kakovosti življenja, moči in učinkovitosti gospodarstva, zaposlovanja? Torej, če bi kopičenje v preteklosti res obstajalo in če bi bilo na kakršen koli način uporabno, potem njegovi učinki tudi izboljšujejo parametre v sedanjosti s posrednimi učinki. Zanimivo je, kako levičarji, sicer zelo “napredni”, ljudje, ki gledajo v prihodnost in ne upoštevajo preteklosti, to preteklost sprejemajo kot argument, če jim koristi (kar je zelo redko, zato se tudi ne pozivajo radi nanjo).

Seveda BDP ni končni in edini pomembni indikator, ekonomisti ga sami kot takega ne uporabljajo. Toda res zelo dobro korelira z drugimi kazalniki blaginje, tako objektivnimi kot subjektivnimi. Zato se uporablja kot splošni kazalnik “zdravja” v gospodarstvu, vendar ni ekonomista, ki bi bil prepričan, da BDP pove vse in se lahko uporablja brez odnosov s kazalniki, kot so stopnje zaposlenosti in brezposelnosti, višina realnih plač, inflacije in produktivnosti, življenjskih pogojev , izobraževanja, itd, kar pomeni, da oponirati rabi BDPja pod pretvezo, da ne kaže celotne realnosti, ni pretirano smiselno, ker za kaj takega sploh ni namenjen, je pa kot splošni pokazatelj zelo učinkovit.

Dejstvo je, da ni dobre alternative BDPju, kar zadeva kazalnike, ki bi tako dobro prikazovali splošno stanje gospodarstva. Sčasoma je bilo predstavljenih veliko možnosti za zamenjavo ali nadgradnjo BDPja, a brez da bi izgubile kombinacijo enostavnosti in dobre predvidljivosti BDPja, niso bile uspešne. Ena od alternativ BDPju je “bruto nacionalna sreča”, koncept, ki ga je leta 1979 »izumil« kralj Butana, ki je izjavil, da ne verjame v BDP, da mu je pomembnejša bruto nacionalna sreča (BNS). Osrednji nauk BNSa je “Trajnostni in izenačen socialno-ekonomski razvoj, ohranjanje okolja, ohranjanje in spodbujanje kulture, dobro upravljanje”. Številni kritiki kritizirajo GNS kot orodje, ki ga je uporabila vlada v Butanu, da bi z njim obrnila pozornost proč od etničnega čiščenja, ki ga je izvajala nad nacionalno manjšino. Butan ima BDP na prebivalca v višini 8.227 dolarjev, kar ga postavlja med najmanj razvite države sveta (hrvaški je 22.795 dolarjev).

Po indeksu človekovega razvoja (HDI) je Butan 132. država na svetu, kar ga postavlja v družbo držav, kot so Moldavija, Turkmenistan, Gana, Namibija in podobne. Ni čudno, da ne želijo sprejeti objektivnih in merljivih kriterijev, kot sta BDP in HDI, in jih želijo nadomestiti z veliko bolj subjektivnim indeksom bruto nacionalne sreče. Najpogosteje se uporablja indeks človeškega razvoja (HDI), ki združuje povprečni dohodek na prebivalca, pričakovano življenjsko dobo ob rojstvu in leta izobraževanja, vse, da bi se merjenje uspešnosti gospodarstva personaliziralo po objektivnih merilih, povezanih s posameznimi kazalniki od občih meril proizvodnje, potrošnje in investicij. Ampak kot sem dejal, je BDP močno koreliran s temi alternativnimi kazalniki, zato socialisti še kar iščejo nekaj, kar bi BDP diskreditiralo kot ukrep.

Poskusi, da bi diskreditirali BDP, so del širšega programa socialistov, da bi diskreditirali ekonomijo kot znanstveno disciplino in jo bolj približali sociologiji in to ne raziskovalni, temveč narativni (“analitični”, opazka uredništva). Ker če se ekonomiji odvzame status znanosti, je vse, kar ostane, ideologija in svetovni nazor. In to socialisti želijo, ker se zavedajo, da socializem po vseh objektivnih merilih izgublja bitko s prostotrgovinskim gospodarstvom. Ampak, če se objektivni gospodarski kazalci prikažejo kot neprimerni in če se ekonomski zakoni in rezultati prikažejo kot relativni, potem funkcionalnost, zmogljivost in zgodovinske reference postanejo nepomembne, in edino, kar je še pomembno, je pripovedništvo, ideologija, občutki in relativnost. Socializem izgublja bitko po merljivih kriterijih, kot vsaka implementacija socializma pripelje do ekonomske, ekološke in človeške katastrofe, ampak ima pri subjektivnih in čustvenih kriterijih določeno prednost, ker igra na najbolj primitivna čustva, poenostavljeno logiko in negiranje dolgoročnega in racionalnega.

Mnogi nenamerno nasedajo socialističnemu pripovedništvu in pričnejo sprejemati polargumente, brez zavesti o ozadju in končnih ciljih. Ničesar slabega ni v postavljanju vprašanj, v kritičnem odnosu, ampak je to treba početi s pomočjo objektivnih argumentov, racionalnih kazalnikov, raziskav in analiz, ne le s populističnim mišljenjem, ki skuša rušiti enega stebrov ekonomije brez kakršnihkoli relevantnih raziskav in objektivnih analiz. (gostujoča kolumna)

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen