V čem je skrivnost sardinske vasice Tiana in regije Nuoro, kjer živi največ 100-letnikov v Evropi?

0

Antonio Todde je bil prvi človek na svetu, ki je živel do 110. leta starosti, in je prebival v Tiani, vasi na italijanskem otoku Sardiniji, v regiji Nuoro. Rojen v poznih 1800-ih, je umrl leta 2002. “Njegovo življenje se je raztezalo čez tri stoletja!” je rekel njegov sin Tonino, 84, ki upa, da bo tudi sam živel do 100 let.

Tiana je vas v sardinski dolgoživi regiji, za katero je bilo ugotovljeno, da je delež stoletnikov trikrat večji kot v preostalih delih Sardinije in Italije.

Čeprav so dobri geni, prehrana in telesna vadba pogosto označeni kot ključnega pomena za dolgo življenjsko dobo, kar v večini primerov tudi so, raziskave v tej sredozemski regiji kažejo, da je lahko družbena interakcija enako pomembna.

Opazovanja kažejo, da skrb in pozornost družinskih članov ter tesno sodelovanje pri dejavnostih skupnosti pomagata ohraniti zdravo duševno stanje, kar je ključnega pomena za splošno počutje.

V zgodnjih tridesetih letih je demograf in zdravnik dr. Giovanni Pes odkril izredno nizko stopnjo smrtnosti in pričakovane visoke življenjske dobe v večih vaseh osrednje Sardinije. Vsako naselje je označil na zemljevidu in sčasoma ustvaril skupino modrih znamk.

Regijo je poimenoval modra cona, z izrazom, ki se zdaj uporablja za poljubno območje z izjemno dolgoživim prebivalstvom. Identificiranih jih je bilo pet, poleg vasice na Sardiniji so to še: Loma Linda v Kaliforniji, Nicoya (Kostarika), Ikaria (Grčija) in otok Okinawa na Japonskem.

Kar dela sardinsko regijo posebno, je njena populacija starejših moških, ki je večja od povprečja. “V večini zahodnih držav je razmerje med spoloma pri 100 letnikih 1 proti 4 v prid žensk,” je dejal Pes. Tukaj je razmerje 1 proti 1: enak delež moških in žensk v tej starejši dobi življenja.”

Da bi ugotovil, zakaj je tako, je Pes najprej analiziral populacijski genski bazen. Začel je s hipotezo, da bi lahko geografska izolacija povzročila genetske različice, ki dajejo prednost dolgoživosti domačinom.

Vendar so genetski dejavniki pojasnili le “20% do 25% povprečne življenjske dobe,” je dejal.

Intervjuji s starejšimi ljudmi in zgodovinski podatki kažejo, da so socialni in psihološki dejavniki prav tako pomembni.

Luigi Corda, avtor “100 X 100: Dvajseto stoletje skozi portrete stotih sardinskih stoletnikov,” je dve leti fotografiral in anketiral stoletnike v regijah Barbagia, Ogliastra, Trexenta in Srednji Campidano, kjer je videl pomembno vlogo družine.

“Družina ima temeljno vlogo pri možnosti tako dolgega življenja,” je zapisal v svoji knjigi. “Dejstvo, da se še vedno počutijo pomembne, saj so v središču pozornosti in vodje družine, jih dela aktivne in jim daje moč, da vztrajajo, pri čemer je poleg genetskih vidikov, prehrane in vere izjemno pomembna tudi družina.

Prav tako je opozoril, da so vsi stoletniki, ki jih je srečal, bili odličnega zdravja, niso jemali veliko, če sploh kakšna zdravila, in so bili zelo bistri.  “Pogosto berejo brez očal in še vedno delajo tisto, kar so vedno počeli,” je zapisal.

V nasprotju s številnimi deli severne Italije, tukaj ni v navadi, da dajejo starejše ljudi v domove, kot pravi Maria Chiara Fastame, psihologinja z Univerze v Cagliariju na južni Sardiniji.

Pravi, da za starejše skrbijo sorodniki in sosedi, kar dela njihove domove prostor stika med mladimi in starimi. Starejših generacij ne obravnavajo kot bremena, ampak kot ljudi, ki prenašajo vrednote in lokalno znanje. “So vir za skupnost,” je dejala Fastame.

“Kjer sem odraščal, so me obkrožali starejši ljudje, ki so delali in vzgajali živali,” je povedal Claudio Cabiddu, ki se je rodil v tej regiji in se ukvarja s psihologijo stoletnikov na Univerzi v Cagliariju. “Če se zdaj ne moremo naučiti od njih in prenesti tega znanja na naše otroke, izgubljamo.”

V njegovi vasi so starejši ljudje doma dobrodošli in zanje skrbijo njihove družine. Cabiddu je ugotovil, da so odnosi v Caligiariju zelo različni, saj starejši ljudje živijo bolj neodvisno. “Kadar je v hiši stara oseba,” je dejal, “mora biti mreža podpore, da se ta oseba ne počuti samega.”

Kot osrednji del gospodinjstva, starejši ljudje ohranjajo družabne mreže v skupnosti z organiziranjem in sodelovanjem na lokalnih dogodkih, je dejal Cabiddu. Zabave na odprtem in športne prireditve na glavnem trgu njegove vasi ponujajo priložnosti za zbiranje domačinov.

“Prav tako se srečajo po kosilu na trgu, da imajo klepet, uživajo v igri kart in se družijo,” je dodal.

Ker ostanejo vključeni v družabno življenje vasi, starejši ljudje ohranjajo aktivno in cenjeno vlogo v skupnosti, je dejal Fastame. To njihove ume ohranja ostre. “Če ste vpleteni v številne dejavnosti, fizične ali kulturne, to pomeni, da je vaš um učinkovitejši,” je dejala.

Medtem ko obstaja veliko literature o prednostih tesnih prijateljstev in družinskih vezi, je delo oddelka za psihologijo na Univerzi v Cagliariju, ki je v študiji iz leta 2017 ugotovilo, da so starejši ljudje iz sardinskega modrega območja bolj vključeni v socialne in prostočasne dejavnosti v primerjavi s starejšimi populacijami drugih območij.

To je ustvarilo drugačen psihološki vzorec, ki je bil vezan na daljšo življenjsko dobo.

»S psihološkega vidika,« je dejala Fastame, »je družbeni kontekst temeljnega pomena, da se dobro starate«.

Sarah Harper, profesorica gerontologije na Univerzi v Oxfordu v Veliki Britaniji, se je strinjala, da je socialni svet, v katerem živijo ljudje, pomemben za daljše življenje. “Vemo, da ima to na več načinov skoraj enak učinek kot živeti dobro življenje, kvalitetno jesti, ne kaditi in ne piti preveč alkohola”.

V tej regiji v osrednji Sardiniji je starejše prebivalstvo “zelo nenavadno, saj imajo zelo nizke ravni depresivnih simptomov”, je dejal psiholog Paul Hitchcott z Univerze v Cagliariju. Prav tako je del ekipe, ki preučuje možgane sardinskih stoletnikov.

Čeprav nimajo idiličnih podeželskih življenj, imajo “odpor do običajnih udarcev, ki so jih starejši ljudje deležni kasneje v življenju”. Sardinija je namreč znana kot otok z nizkimi dohodki in endemičnimi boleznimi, je dejal Pes, pa tudi po “ne izjemnem zdravstvenem stanju”. Njihovi tesni odnosi so tisto, kar se prebivalcem pomaga soočati s težavami v kasnejših letih, je dejal.

Raziskava Hitchcotta je tudi ugotovila, da imajo starejši ljudje tukaj boljši delovni spomin kot tisti v severni Italiji.

“Ker so bili bolj vključeni v dejavnosti, so manj sedeli, počeli več fizičnih dejavnosti, ti vidiki skupaj pa spodbujajo dobro počutje, fizično in psihološko”, je dejal.

V iskanju odgovora na dolgoživost ni nobene enostavne razlage, piše Pes. “To je interakcija številnih različnih dejavnikov.

Družbene komponente so pomembne za preprečevanje izolacije in depresije, vendar so prepletene z drugimi dejavniki, ki ljudem omogočajo, da živijo do starosti 100 let in še dlje, je dejal Pes. Še vedno so potrebne dodatne raziskave, s katerimi bomo poglobili svoje razumevanje uspešnega staranja.

“Priča smo izjemni situaciji,” je dejal, “ki jo je treba raziskati še naprej”.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen