Dobitnica Borštnikovega prstana Saša Pavček: Igra je življenje v danem trenutku

0

Letošnja dobitnica Borštnikovega prstana za življenjsko delo igralka Saša Pavček je v svoji karieri nanizala približno 120 vlog v gledališču, na filmu in televiziji. Igralka, ki to prestižno gledališko priznanje prejme na vrhuncu kariere, je v pogovoru za STA povedala, da je igra življenje v danem trenutku.

Borštnikov prstan boste prejeli na vrhuncu kariere. Kako ga občutite? Morda tudi kot težo?

Kot človek sem nagnjena k temu, da vedno čutim, morda celo nekoliko preveč, težo stvari. Sem tudi zelo odgovorna. Ampak nagrade sem strašno vesela, pravzaprav še najbolj iskrenega veselja drugih ob njej. Rada bi povedala, da je to tudi nagrada igri ansambla. Mene so pač tokrat izpostavili, a igralski posel je v resnici vedno kolektivno delo. Brez dobrega teksta, soigralcev, soigralk, režiserjev, dramaturginj, lektorjev, tudi vseh za odrom – je nemogoče, da je igralec dober. Nagrado tako obenem vidim kot priznanje vsem kolektivom, s katerimi sem sodelovala v skoraj 40-ih letih: ljubljanska Drama, Gledališče Koper, SNG Nova Gorica, SSG Trst, Glej…

A nagrada ne bo ničesar spremenila. Zvečer stopim na oder in moram narediti najboljše, kar v danem trenutku lahko, ne glede na to, ali nagrado imam ali ne.

V gledališču, na filmu in televiziji ste odigrali 120 vlog…

Res se jih je nabralo – majhnih, srednjih in velikih, komičnega in resnega, klasičnega in modernega repertoarja. Vedno sem veliko delala. Včasih sem se tudi počutila, da moram neke stvari oddelati, čeprav nisem imela posebnega veselja. Ampak tako je v vsakem poklicu, da te neke stvari pritegnejo in druge ne. Igralčeva naloga pa je, da se zna sam motivirati. Morda te pri snovi, ki ti sprva ni blizu, čaka presenečenje? Dokler vsega ne poskusiš v procesu, ne veš.

Z leti opažam, da so procesi vedno krajši in pogrešam čas, da se malo prepustiš, da vloga sama pride do tebe, ne da si stalno usmerjen k rezultatu. Današnji čas je tak, da morajo biti rezultati takoj vidni, kar je kontraproduktivno za ustvarjalnost. Ustvarjanje namreč sledi intuitivni, notranji logiki, ki ji je veliko bolj pametno slediti, kot pa hitrosti, učinkovitosti in številkam, ki jim je na žalost danes podvržen ves svet.

Ali je tovrstne pritiske čutiti tudi v nacionalnem gledališču?

Do Drame so pričakovanja vedno visoka, kar se mi zdi prav. Zato je tudi kritika ostra, kadar le-ta niso izpolnjena. Da ustvarjalci stremimo k presežkom, se mi zdi nujno. SNG Drama Ljubljana mora vzdrževati visok nivo.

Do sebe moramo biti zelo zahtevni, a tu ne mislim v tržnem smislu. Če bi se orientirali samo po tem, ni dovolj. Imamo sicer komedije, ki bi polnile dvorane, denimo Valentiniada, vendar je redko na programu, ker je veliko drugih uprizoritev, ki morajo imeti prednost. V repertoarnem gledališču ima le peščica predstav srečo, da se po spletu okoliščin več let obdrži na repertoarju. Takšna je predstava Jez v Mali drami, ki je doživela skoraj 200 ponovitev.

Veliko je dobrih predstav, ki gredo z repertoarja, pa bi lahko dolga leta polnile dvorane. Igrati bi jih bilo treba, ko so še vroče, a je to programsko neizvedljivo. Zato gredo hitro v pozabo, še posebej danes, ko je toliko informacij in ljudje samo begajo od nove k novejši.

Ste nosilka klasičnega in modernega repertoarja. Katera vloga vam je doslej dala največ v igralskem smislu?

Vloga slikarke Galactie v drami Slike z usmrtitve sodobnega angleškega dramatika Howarda Barkerja. Razlogov je več: najprej gre za dobro napisano dramo z odlično temo, Barker je za model izbral zgodnje baročno slikarko Artemisio Gentileschi, ki je kontradiktorna, močna osebnost. Predstavo je režirala avstralska režiserka Lindy Davies, ki gradi na nezavednem v človeku, na asociacijah, občutkih. To mi je ustrezalo in me osvobodilo, da nisem čutila pritiska. Lindy Davies je delala tudi z velikimi igralkami, kot so Cate Blanchett in druge in jih pripravila do tega, da so se počutile popolnoma varne, v svojem svetu, v katerem samo živijo trenutek.

To se sliši enostavno, a ni. Vsaj meni ne, saj že od malega čutim breme šolskega sistema in tudi profesionalno delo je lahko le pritisk izvrševanja napotkov. Igra pa je ravno nasprotno. Je svojski paradoks, saj je pri igranju vse določeno, a znotraj teh koordinat je igralčeva svoboda. Ne gre za izvrševanje nalog, ampak za življenje v situaciji, življenje v danem trenutku. Da igraš samo, kar je za nek prizor nujno. Ko začneš razmišljati in čutiti kot lik, ki ga igraš, je to res užitek. Če ujameš ta val, ki je produkt daljšega procesa dela, je za igralca zelo osvobajajoče.

Med vašimi vlogami ni mogoče zaobiti Lučane v monokomediji Bužec on, bušca jaz, ki je doživela že več kot 500 ponovitev. Čemu pripisujete tak uspeh predstave?

Predstavo še vedno občasno igram. Ključ za njen uspeh pa so sproščene vaje z Borisom Cavazzo, ki je predstavo režiral in ki me je znal osvoboditi pretirane sramežljivosti, tudi spoštovanja, ki ga gojim do avtorja. Marjan Tomšič je besedilo napisal po mojem predlogu, ko sem si zaželela narediti predstavo za istrsko podeželje, da bi v poletnih mesecih z njo gostovala po tamkajšnjih vaseh.

Napisal je monolog, ki ga je tudi objavil v svoji knjigi z enakim naslovom. Vendar pa tekst ni ustrezal liku, ki sem ga čutila, ni bil dovolj komičen. Hotela sem govoriti iz lika samega, kar je stvar igralske kreacije. Zato sem sama skozi improvizacijo in pisanje doma prišla do končnega besedila. Tega si nikoli ne bi upala, če me ne bi Cavazza opogumil, naj naredim tako, kot čutim.

Ob tem mi je bilo težko, saj sem vedela, da avtor nerad vidi, da se korenito posega v besedilo, vendar sva na srečo s Tomšičem prišla do kompromisa.

Sodelovali ste tako z režiserkami kot režiserji. Lahko opišete razlike med enimi in drugimi?

To je zanimivo vprašanje. Precej predstav sem delala z Meto Hočevar: Obisk (Jukio Mišima), Tri sestre (Anton Pavlovič Čehov), Antigono (Dušan Jovanović), Uganko korajže (Jovanović), Samoroga (Gregor Strniša) itd. Vse so bile uspešne in so mi v igralskem smislu prinesla ogromno. Morda je temu tako, ker z ženskimi režiserkami ni potrebno veliko besed, da se razumemo, kako dramski lik notranje čuti, neke situacije, še zlasti kar se tiče izrazito ženskih vprašanj. S tem seveda ni rečeno, da moški režiserji nimajo te empatije, nekateri jo imajo še celo bolj.

Zelo plodna so bila ravno na tem ženskem principu tudi sodelovanja s Katjo Pegan, s katero sva sodelovali pri Krčmarici Mirandolini in Filumeni Marturano. Pri slednji, v mediteranskem okolju večni uspešnici, je v ospredju še socialni čut, materinstvo nekdanje prostitutke, enakopravnost otrok, revščina.

Je pa res, da se moški režiserji velikokrat odločajo za moške teme, tudi v svetovni in slovenski dramatiki je večina iger z moškimi protagonisti, ženske so nekakšen privesek. Režiserji iščejo dobra besedila, več jih je dobrih za moške.

Sicer pa je neglede na spol važna človeška odprtost, nadarjenost, delavnost, kakšen je stik in medsebojno sodelovanje. Odlično sem sodelovala z Jovanovićem, Janezom Pipanom, Januszem Kico, Miletom Korunom in tudi mlajšimi, zlasti režiserkami: Ivano Djilas, Ajdo Valcl, Barbaro Zemljič…

V vašem igralskem opusu je veliko komičnih vlog, tudi nagrajenih. Kaže, da vam ležijo.

To je le ena plat moje osebnosti. Nikoli se nisem videla samo kot komičarka, morda je to prinesel splet okoliščin. Sicer pa se mi zdi komedija dobrodošla, ker opozarja na človeško neumnost, ki je je danes vedno več. V tem smislu se mi zdi komedija družbenokritično danes najbolj relevanten žanr.

Se pa komedijo večkrat zamenjuje s kičem, poceni smetmi, ki so vsepovsod, z zabavljaštvom. Osebno nimam nič proti tem stvarem, jih pa ne spremljam, ker je to daleč od umetniške vsebine in inteligentne sporočilnosti, ki naj bi jo imela dobra komedija.

Kaj je za vas kot igralko bolj naporno, film ali gledališka predstava?

Oboje imam zelo rada. Pri filmu je pomembna hipna koncentracija. Za težek prizor, ki ga moraš ponoviti 20-krat, moraš držati občutek ves dan, ni lahko, ker se tok občutka večkrat na dan na silo prekine. Biti moraš občutljiv z doziranjem in natančno vedeti, kakšno je notranje stanje lika za vsak hip posebej, saj se ne snema kronološko. Na odru se zapelješ v prizor, vloga te sama pelje skozi čas. Sicer pa je treba oboje živeti, dihati z vlogo.

Je pa današnji čas ali pa moje življenje tako razcefrano na različne predstave in druge aktivnosti, da moram sprejeti to hitro menjavanje fokusa koncentracije, kar je pravzaprav težje od samega dela, ta hipni preklop.

Ste tudi avtorica štirih dramskih besedil, pišete eseje, pesmi. Kaj vas žene k pisanju?

Notranja nuja. Pravijo mi, da sem dokaj miren človek. Vendar sem v resnici notranje ves čas v ustvarjalnem nemiru, tudi tedaj, ko sem na videz zelo mirna. Notranje brbotanje mi ne da miru, ta stanja so del mene. Potrebujem pa zelo veliko časa. Nisem hitra, ne gre mi z lahkoto. Idej imam veliko, a od ideje do končnega besedila je dolga pot. Včasih so zastoji.

Nič ne skrivam, da je to garanje. Včasih tudi trpim in obupujem in popravljam. Novembra bo v Mini teatru krstno uprizorjena moja drama Pod snegom, ki je bila leta 2008 nominirana za nagrado Slavka Gruma. Gotovo sem napisala najmanj deset variant teksta, pa radijsko igro, a sem šele zdaj, ko sem igralce slišala na bralnih vajah, našla ključ za neke popravke, ki sem ga prej iskala osem let, tudi zaradi dobre ekipe, režiserke Barbare Zemljič, dramaturginje Eve Mahkovic in igralcev, seveda. Gre sicer za drobne popravke, a se mi zdi, da so ravno nianse tiste, ki nekaj lahko naredijo dobro ali slabo. (sta)

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen