Primer presstituk: Miti in laži o sovražnem govoru

3

Piše: Aleš Ernecl, filozof in urednik

Nedavna obtožba in obsodba Janeza Janše, ker je domnevno užalil novinarki kot »presstitutki«, sta pokazali, če smo doslej o tem lahko dvomili, vsaj naslednje: ne živimo v družbi, v kateri bi država služila funkciji ščitenja pravice do svobode govora. Živimo v družbi, v kateri nekdo nate lahko naščuva državo, ker si ga po njegovo užalil.

V tej kolumni bom skušal spodkopati verodostojnost dveh kot da najmočnejših argumentov v prid sovražnega govora, ki se glasita nekako takole:

  1. Pravico do svobode govora je smiselno omejevati vsaj tam, ko te nekdo okleveta in o tebi širi negativno mnenje, s čimer ti lahko uniči kariero, odnose, družino.
  2. Pravico do svobode govora je smiselno omejiti vsaj tam, kjer nekdo javno ščuva zoper določeno skupino ljudi ali posameznike.

Kot vse ideje o reševanju problemov človeške družbe s pomočjo države, tudi omenjeni temeljita na prepričanju, da namen reševanja problema šteje kot učinek reševanja problema.

V primeru 1. to pomeni, da zagovorniki sovražnega govora verjamejo, da s sprejetjem takega zakona o sovražnem govoru, ki kaznuje blatenje imena v javnosti, dosežejo učinek, da so državljani zaščiteni pred blatenjem njihovega imena. Ne.

Če ta ukrep kaj doseže, je to le to, da si manj ljudi upa nekoga blatiti v javnosti [1] in da lahko tisti, čigar ime je bilo blateno, dobi finančno zadoščenje.

V primeru 2. to pomeni, da zagovorniki sovražnega govora verjamejo, da s sprejetjem takega zakona o sovražnem govoru, ki kaznuje ščuvanje zoper določeno skupino ljudi ali posameznike[2], dosežejo učinek, da so posamezniki in skupine ljudi zaščiteni pred ščuvanjem in morebitnim nasiljem, ki bi ga to ščuvanje lahko spodbudilo. Ne.

Če ta ukrep kaj doseže, je le to, da si manj ljudi upa ščuvati zoper nekoga na način, da bolj ali manj nepremišljeno izda svojo identiteto in da vlada in tisti ljudje, ki se počutijo ogrožene, dobijo varljiv vtis, da niso ogroženi.

Morebitno 1. blatenje in 2. ščuvanje se s sprejemanjem tovrstnih javnih ukrepov/zakonov pomakneta v »podzemlje«, v »ilegalo«, kjer ne da bi zanje vedeli na nivoju vlade in javnih razprav, kjer bi jih lahko soočili s protiargumenti in jih prikazali kot nesmiselne ali vsaj dolgoročno škodljive za vse, svoj škodljivi namen zasledujejo veliko bolj nemoteno.

To kolumno sem se odločil napisati, ker opažam, da na gornja argumenta v razpravah o pravici do svobode govora[3] padajo tudi mnogi »desni«, »konzervativni«, intelektualci »klasično liberalnih inklinacij«, kar je, milo rečeno – vsaj zaskrbljujoče.

Pred časom sem na svojem facebook profilu in na tviterju zapisal nekaj takega: »Celo sovjetski komunisti so na neki točki spoznali, da jih nadzor drugače mislečih manj stane, če jih pustijo govoriti.«

Ne dovolimo slovenskim »neokomunistom«, lep primer pravega šopka teh se je zvrstil, predstavil na nedavnem Tedniku RTV Slovenije, ki ne dosegajo niti sofisticiranosti svojih ideoloških prednikov, da zmagujejo v razpravah o sovražnem govoru. Naj bo ta kolumna vodilo, kako nastopati proti njihovim najmočnejšim argumentom.

[1] javnost pa v tem primeru pomeni le to in nič druga, da so ljudje, KO želijo nekoga blatiti, zaradi zakona bolj pozorni na izdajanje lastne identitete; možnosti blatenja nekoga na način, da v čim manjšem času doseže čim več ljudi, brez da bi izdali svojo identiteto, pa ne zahtevajo pretirane izobrazbe

[2] Spet le ščuvanje v tem smislu, da nekdo ob tem bolj ali manj premišljeno izda svojo identiteto

[3] Berite npr., kaj je o tem pred kratkim pisal Dr. Žiga Turk, intelektualec »klasično liberalnih inklinacij«, ki ga sicer izjemno cenim; je proti žalitvam kot sestavnemu delu sovražnega govora, ni prepričan o blatenju, glede ščuvanja pa je že na vlaku z zagovorniki sovražnega govora

Št. komentarjev: 3
  1. arjuna pravi

    Aleš dobra argumentacija! A se bo levakom spet zataknila v grlu.

  2. Pubec pravi

    Ernecl, enkrat sem nekomu že napisal kaj mislim o tem.
    1. Rad bi videl tvoj obraz ,če bi tvoj idol napisal kaj takega o kom tvojem(mami,ženi ali sestri)
    2. Eno je, če bi to napisal jaz -anonimus, drugo pa je če to napiše politik-javna oseba .
    Zato prosim nehaj nakladati o svobodi govora,če pa še na politikisu ne morete brez cenzure pa čeprav ni niti približno v tonu tvojega vožds

  3. haapy yack pravi

    hoj
    Seveda imaš pravico govora.
    Lahko govoriš kar ti gospodar servira na mizo.
    novinarjibrezpravihnovicpres
    boditevcvetju

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen