Dno pekla

2

Piše: mag. Dejan Kaloh

Če je nekaj problematičnega vrh ledene gore, potem je Huda jama dno pekla. A ne po Danteju, po rdečih krvnikih tipa Maček.

Predsednik komisije vlade za reševanje vprašanja prikritih grobišč Jože Dežman je ob osmi obletnici odkritja množičnega morišča žrtev povojnih pobojev v rudniku Huda Jama dejal, da »Slovenija končno pokopava svoje umorjene brate«. A pokop prve skupine 778 žrtev v spominskem parku na mariborskem pokopališču Dobrava ni bil ne dostojen, ne pieteten, hkrati je tudi lokacija pokopa bila povsem zgrešena in v posmeh žrtvam in njihovim svojcem. Prinešeni v plastičnih gajbicah, zagrebeni v skupinski grob daleč od kraja zločina, brez analize DNK, pa res ni nek civilizacijski dosežek, še manj korak k spravi. Na to temo je bila izrečena prenekatera zelo upravičena kritika, a pogrebna vladna karavana gre dalje. Izkop posmrtnih ostankov žrtev iz rova sv. Barbare v rudniku Huda Jama se nadaljuje. Od avgusta lani so našli še 642 žrtev, skupno število umorjenih se je tako povzelo čez 1.400. Grozljive številke! Tudi ti in še na stotine drugih, ki čakajo na dnu tega pekla, bodo nato končali v skupinskem grobu na Dobravi. Dno pekla v Hudi Jami še ni doseženo, do dna jaška je potrebno izkopati še 12 metrov. Koliko skrivenčenih trupel bodo še prinesli na plano bo znano do konca tega leta.

Glavni (povojni) krvniki slovenskega, pa tudi drugih narodov, so povečini tudi že pod rušo (npr. oznovski major Mitja Ribičič) in tukaj pride do novega paradoksa. Slednji so bili pokopani v posvečeno zemljo, s cerkvenim obredom in »individualno« pogrebno obravnavo. Ne gre za to, da bi komu odrekali civilizirani pokop, a dajmo potem tako pokopati tudi in predvsem žrtve povojnega terorja, ne samo njihovih rabljev. Če že posmrtni ostanki niso bili nikoli izročeni sorodnikom, naj bodo vsaj njihova poslednja domovanja urejena tako, da se bo njihovem spominu možno prikloniti dostojno in spoštljivo.

A slednje preprečuje nasplošno kredibilen zgodovinar, zgoraj omenjeni Dežman, ki prav nerazumno vztraja pri skupinskem grobu na Dobravi. Na to ga je opozoril tudi filozof Janez Juhant, sicer tudi predsednik društva Združeni ob lipi sprave, ki je Dežmanovi komisiji očital, da v vseh teh letih ni pripravila projekta, kako žrtve pietetno pokopati, kar kaže na njen negativen odnos do žrtev in svojcev. Dobrava pa je tudi nespodobna do obiskovalcev, saj mnogi med njimi, ko hodijo po spominski aleji, sploh ne vedo, da hodijo po žrtvah tistih, ki so končali v protitankovskem jarku na Teznem, samo nekaj sto metrov proč. Večine teh ne bodo nikoli izkopali, saj teče prek njih – avtocesta.

Št. komentarjev: 2
  1. bogdan pravi

    To je dejansko škandal brez primere. Žrtve so iz enega morišča enostavno prenesli na drugo morišče. In ne v krstah, ampak v plastičnih gajbicah.

  2. bruh pravi

    ampak spomnimo, da po teh podivjanih smrdečih komunistićnih živalih in krvnikih so v kućanistanu so poimenovane ulice, trgi, šole itd itd itd……

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen