Teodor Lorenčič: “Ko sem opozoril na korupcijo na UM, sem bil deležen novodobnega revolucionarnega sojenja!”

8

Teodor Lorenčič, rojen leta 1954, je po poklicu filozof in sociolog. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je v Mariboru na strankarski ravni krepil ideje slovenske pomladi, širši javnosti pa postal znan kot kolumnist sobotne priloge Večera, kasneje pa tudi kot kandidat za župana mesta Maribor. Zadnja leta deluje v univerzitetnem okolju, bil je predavatelj na Fakulteti za gradbeništvo na UM, glavni tajnik na UM, sedaj pa je pomočnik glavnega tajnika za področje stikov z javnostmi in promocijo UM. Na naslovnicah medijev se je v zadnjem času znašel zaradi obtožb o nadlegovanju sodelavcev, a medijska obravnava primera »Lorenčič« žal ni bila korektna, na kar Lorenčič opozarja tudi v tem intervjuju.

Gospod Lorenčič, po mnenju in odločitvi rektorja ostajate v službi na UM na delovnem metu pomočnika glavnega tajnika za stike z javnostmi in promocijo. Kako se po tem pretresu in gonji počutite v delovnem kolektivu na rektoratu?

Odkrito rečeno, dobro. Nikoli nisem imel z nikomer na UM nobenega konflikta in tudi ne v drugih inštitucijah v katerih sem delal, vedno kot vodilni delavec. V vsej svoji karieri sem gojil sproščene delovne odnose. Morate vedeti, da sta Ujčičeva in Vidonja (osebi, ki sta Lorenčiča obtoževali mobinga, op.a.) zelo nepriljubljena med sodelavci, razen ožjega kroga zaposlenih na njunih oddelkih. Veliko kolegic in kolegov, dekanov in študentov mi je v teh mesecih gonje osebno izrazilo podporo, ker je vsem jasno za kaj gre.

Kje so bile po vašem mnenju največje nedoslednosti in nepravilnosti pri delu »Lobnikarjeve« komisije?

Komisija za ugotovitev okoliščin v zvezi s konfliktno situacijo na delovnem mestu Univerze v Mariboru je delovala nezakonito in protiustavno s tem, ko mi je kršila z ustavo pridobljena procesna jamstva, saj ni dovolila vpogleda v spisovno dokumentacijo, ki z njo razpolaga. S tem mi je bila onemogočena možnost in pravica do obrambe. Dejanska  ugotovitev  okoliščin nastanka konfliktne situacije v zvezi s prijavo Petre Ujčič in Alena Vidonje komisije sploh ni zanimala. Šlo je za montiran proces kot je značilen za vse totalitarne režime.

Komisija ni upoštevala materialnih dokazov, ki sem jih predložil, med drugim sem s pisnimi izjavami prič in prizadetih dokazal, da je v primeru prijaviteljice Petre Ujčič (spolno nadlegovanje in mobing) priča Joanna Bertoncelj lagala. Bertoncljeva je vidna članica mariborske SD. V primeru Alena Vidonje (politično je bil aktiven v različnih levih strankah) pa sem dokazal, da je ta v svoji izjavi pred komisijo lagal. Vse njegove izjave je namreč priča pisno opredelila kot lažne. Komisija je bila dolžna ravnati po 11. členu lastnega pravilnika, ki v primeru lažne izjave prijavitelja zahteva postopek proti prijavitelju, saj bi me komisija morala zaščititi pred tem mobingom. Kljub dokazu in mojemu pozivu, tega komisija ni upoštevala, kaj šele, da bi ukrepala. Raje je mene obtožila mobinga. Oba prijavitelja nista komisiji predložila nobenih materialnih dokazov za obtožbe, ki sta mi jih očitala, razen medsebojnega dogovorjenega lažnega pričanja prič zaposlenih v njunih oddelkih.

Komisija je vodila postopek diskriminatorno do mene kot stranke v postopku. V svojem stališču je predsednik komisije dr. Lobnikar zapisal, da je njihovo mnenje oz. obsodba osnovana na preseku pričanja prič. Komisija je zaslišala zgolj 10 prič obeh prijaviteljev, ki so uslužbenci njunih oddelkov. Moje priče dejansko niso zaslišali nobene, saj niso želeli dokazov, ampak mojo obsodbo. Še enkrat ponavljam: čisti totalitarni proces.

Predlagal sem tudi test na poligrafu, vendar o tem komisija sploh ni želela nič slišati. Komisija se je na vse načine, tudi nezakonite, poskušala izmakniti mojim  dokazom. In se tudi je. To je nedopustno. To je revolucionarno sodišče.

Z revolucionarnim sodiščem ste v rajnki Jugoslaviji že imeli opravka, mar ne?

V letih 1971 – 1972 sem imel politični proces na Mladinskem senatu sodišča v Mariboru, zato ker sem na javni prireditvi pred 1000 ljudmi izrekel naslednja dva stavka: »Federacija je krava, ki se pase v Sloveniji molzejo jo pa na jugu in Partija in federacija naj gresta nazaj v svoj spolni organ in naj se še enkrat rodita.« Vendar moram reči, da mi procesna jamstva niti slučajno niso bila kršena, nasprotno, po službeni dolžnosti so mi dodelili odličnega odvetnika, bil sem namreč mladoleten gimnazijec. Leta 2016 pa v »demokraciji« na UM ne morem biti deležen enakovredne in zakonite obravnave. To dopustiti je nevarno in družbeno škodljivo, človeško pa zavržno.

Kako pri tej gonji vidite vlogo Marije Tavčar Krajnc, nadzornice v Visokošolskem sindikatu Slovenije (VSS) in Marije Javornik Krečič, predsednice Sindikata Univerze v Mariboru?

Povsem zavržno in sramotno pa je tudi delovanje obeh sindikatov na UM in s tem tudi obeh omenjenih tovarišic, saj so se postavili na stran netransparentnega in koruptivnega delovanja na UM. Prijavitelja sta namreč sprožila medijski linč proti meni, kakor tudi proti rektorju UM, dr. Igorju Tičarju, samo dve uri in pol po tem, ko je Komisija za sistemizacijo UM, brez glasu proti, potrdila predlog nove sistemizacije rektorata (to se je zgodilo 29. 2. 2016, op.a.).

Nova sistemizacija rektorata je bila potrebna zaradi odprave organizacijskih anomalij, ki so poligon za korupcijo. Petra Ujčič je namreč vodila in še vodi oddelek, ki ga tako po obsegu in zaradi konflikta interesov ne more dobro voditi v interesu javnega dobrega. V njenem oddelku je bilo in še je  združeno naslednje: finance, računovodstvo, investicije, vzdrževanje in javna naročila. To je seveda organizacijska osnova za koruptivno delovanje. Ko je bilo to s sistemizacijo urejeno, se je začel napad, ki se je končal z mojo obsodbo.

Kako pa gledate na akcijo Branimirja Štruklja, ki je z nezakonito in krivo listino zahteval vašo razrešitev z mesta glavnega tajnika UM, ki je imela za posledico medijski linč?

Štrukljev sindikat je izvedel zbiranje podpisov v peticiji, ki bi naj dokazovala, da sem na rektoratu mobingiral kar 41 oseb, kar je že v osnovi nelogičnost par excellance. To dejansko objektivno sploh  ni možno, ker glavni tajnik neposredno dela samo z osmimi pomočniki, neposrednega delovnega stika z ostalimi sploh nima in je s tem kakršnokoli sovražno ponavljajoče dejanje, kar je mobing, nemogoče.

Ta Štrukljeva peticija je kriva in kazniva, saj pri podpisih ni niti enega priimka in imena podpisnikov, ampak zgolj neprepoznavne parafe, torej niti podpisov ni. Toliko o sindikatih, seveda sta se oba prijavitelja včlanila vsak v svoj sindikat tik pred izvedbo medijskega linča. Komisija, ki ima to peticijo, tega ni niti poskušala problematizirati, nasprotno – iz spisa jo je izločila, kakor je tudi izločila vse moje pisne izjave in pozive za zagotovitev procesnih jamstev.

Glavni tajnik SVIZ-a Branimir Štrukelj je ravnal človeško in strokovno povsem zavržno s tem, ko je na osnovi krive in kaznive listine pisno in tudi javno zahteval od rektorja UM mojo razrešitev. Če na svojem položaju ne ve, da peticije brez imen in priimkov ter podpisov niso veljavne listine, potem bi bilo prav, da se umakne s svojega položaja. K temu ga tudi pozivam, oziroma ali naj tudi sam pričnem z zbiranjem paraf za njegovo razrešitev?

Ste razočarani nad medijskim poročanjem v vaši zadevi, saj ima povprečen bralec/gledalec občutek, da vaša plat medalje sploh ni bila v javnosti korektno predstavljena?

Ravnanje medijev je odraz stanja v družbi, ki je očitno bolna in lačna krvi ter trupel in si tako polni svojo čustveno praznino in pomankanje empatije. Moj javni linč so mediji uprizorili na osnovi javnega pisma obeh prijaviteljev, ne da bi ti dve osebi novinarjem predložili kakršenkoli dokument, ki bi dokazoval njune trditve oz. blatenje moje osebe. So pa glede tega tudi izjeme med mediji.

Univerze naj bi bile od politike neodvisne ustanove. Imate občutek, da se politika vse preveč vmešuje v delovanje univerz?

Politika se na vse mogoče načine vmešuje v vse segmente družbe, še najmanj pa spoštuje ustavno opredeljeno neodvisnost univerz. Zahteve in pritiski so stalni in veliki in to celo s strani tistih, ki so svoje javne inštitucije dokazano izrabljali za svoje osebne zaslužke. Zgodi se jim seveda nič. Razumljivo je, da so zato proti transparentnosti delovanja javnega sistema. Moje in rektorjevo preprečevanje korupcije in nepravilnosti v delovanju na UM je tudi dejanski razlog za nastanek predmetnega konstrukta in gonje proti meni.

Kako ocenjujete vodenje Mestne občine Maribor, ki je pod županom Andrejem Fištravcem dobesedno katastrofalno?

Maribor je nesrečno mesto glede njegovega vodenja. Vse zadnje oblasti so s svojo politiko brez razvojnih strategij in idej osiromašile to mesto do te mere, da je za investitorje in prebivalce postalo povsem nezanimivo in neperspektivno. To se odraža v ključnem dejstvu, ki pa žal nikogar ne zanima, namreč vrednost nepremičnin/stanovanj je padla za 30%, ne glede na splošne trende. Ker tega očitno sploh ne razumejo so, vsaj kar zadeva moje stališče, Fištravčevi povsem nesposobni in mestu škodljivi, saj s svojim (ne) delom dobesedno uničujejo premoženje ljudi.

Ste tudi iniciator in koordinator zelo pomembnega projekta vzhodna.si, ki je zelo pomemben za razvoj vzhodne kohezijske regije, saj povezuje znanost, gospodarstvo in širše družbeno okolje. Kakšno implementacijo pričakujete iz tega naslova v naslednjih letih?

Na UM smo razvili inovativno spletno razvojno središče, ki povezuje ponudbo znanja in razvojnih potencialov univerze in njenih članic s povpraševanjem po znanju in raziskavah s strani gospodarstva, lokalnih skupnosti in ostalih razvojnih deležnikov. Projekt je ključna os prenosa znanja tja, kjer ustvari pravo dodano vrednost – v realni sektor. Med obrtnike, podjetnike, v podjetja… Vse to ob cilju, da se ustvarijo pogoji za uspešno črpanje evropskih razvojnih sredstev in ustvarjanje novih kvalitetnih delovnih mest, ki jih vzhodna Slovenija nujno potrebuje.

Mnoga leta delujete v akademskem okolju. UM je po zadnjih lestvicah visoko napredovala, to je verjetno tudi zasluga kompetentne promocije UM?

Pozitivni premiki so rezultat razvojne politike, ki jo vodi rektor dr. Igor Tičar s svojo ekipo. Ogromno razvojnih aktivnosti in povezovanje s sorodno mislečimi doma in v tujini prinaša rezultate. Hkrati pa žal tudi polena pod noge, predvsem na domačem dvorišču, kjer smo spet pri pregovorni slovenski neosocialistični klasiki – »samo, da ne bi komu kaj preveč uspelo«… (intervju je bil izvorno objavljen v Demokraciji, 1.9.2016)

teodor lorencic pisarna2

Št. komentarjev: 8
  1. Lena pravi

    Dober intervju, ki odlično pokaže še en zavržen levičarski konstrukt, ki pa se je vmes pričakovano že vsul v prah.

  2. Narim pravi

    Na, spet Kučan drek meša.
    🙁

  3. KIDON pravi

    Opravka je imel z zapitim tožilcem in ne vem kakšno sodnico (vsekakor težko najdeš definicijo za zavržek).

  4. loky pravi

    Nič mu niso dokazali in bi ga kar mimo sodišč radi na pranger nabili. Tipična komunistična posla.

  5. KIDON pravi

    Vsakokratni dnevnik na POP TV je spodbujanje sovraštva in nestrpnosti.
    Dokaz zavržejo zapiti tožilci in izgubljene sodnice v vlogi Peht.

  6. jernej pravi

    Lorenčič samo vžgi po svojati, potem samo letijo na vse strani kot navadni cigani…

  7. polito olje pravi

    pošten obraz, ni kaj.

  8. jaka pravi

    Problem levakov je v tem, da ves čas iščejo neke namišljene probleme in izvajajo podtikanja, namesto, da bi naredili kaj konstruktivnega za svojo sredo. A oni so bili vedno produktivni predvsem za lastne žepe.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen