Slikarka Patricija Simonič, avtorica znamenitega Križevega pota v kapeli v Pernovem: “Kristusov pasijon ni le pot trpljenja, temveč je tudi pot odrešenja!”

18

Intervju s slikarko, mag. Patricijo Simonič, je bil izvorno objavljen v tedniku Demokracija. Slikarko je intervjuvala novinarka Lucija Kavčič.

patricija1

Mi zaupate, kako se je začela vaša umetniška pot? Poklicno izobraževanje ste začeli na srednji tehnični šoli za oblikovno in aranžersko dejavnost, potem pa študij nadaljevali na ekonomski fakulteti…

V prvi vrsti sem seveda umetnica, to sem vedno bila. Umetnost, je zame stvar svobode, nebrzdanosti, trenutne inspiracije in domišljije, medtem, ko s svojo formalno izobrazbo odražam tisti drugi jaz, ki je predvsem sofisticiran, racionalen in  eksakten. S slikarstvom se ukvarjam že od otroštva, mislim, da človek svoje poslanstvo preprosti začuti in nosi v sebi, zato sem tudi izbrala srednjo šolo, ki je bila pretežno umetniške vsebine. Potem pa me je študijska pot odnesla v ekonomske vode na Ekonomsko-poslovni fakulteto v Maribor, kjer sem študirala management, za tem še na specializaciji smer marketinško komuniciranje in dve leti pozneje sem tudi magistrirala s področja marketinga umetnosti, tako je bila v mojem življenju umetnost zmeraj prisotna, tudi v procesu formalnega izobraževanja. Nekako sem začela združevati marketing in slikarstvo – umetnost. Menim, da moramo živeti sferično, v več smereh, povezovati svoje interese, in tako presegati meje. Trenutno sem doktorska kandidatka na smeri za marketing, prav tako na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru in v sklopu slednjega študija raziskujem pomen in razvoj marketinga na trgu umetnosti.

S čim se sicer največ ukvarjate, tako v vsakdanjiku?

Poleg projektnega raziskovalnega dela, ki ga opravljam in raziskovalnih ter ostalih študijskih obveznosti seveda veliko časa namenjam umetnosti, opazovanju in razmislekom. Pretežni del dneva je tako namenjen delu, ob večerih, ko je inspiracija pa velikokrat slikam. Sem redna obiskovalka galerij, muzejev in nasploh umetniško – kulturnih dogodkov. Ker sem zelo tradicionalna in zmeraj v vsem iščem popolnost, je zame vsakodnevno izjemnega pomena ustvarjanje dobrih in spoštljivih odnosov z ljudmi, ki so mi v vsakem trenutku blizu in z menoj soustvarjajo življenje. Sicer pa so moji vsakdanjiki relativno običajni, rada spremljam tudi aktualna politično-gospodarska dogajanja, se družim, načrtujem in razpravljam.

patricija3ona

Kako vas je ženska figura tako prevzela, da ji posvečate celoten opus Ona?

Pri ustvarjanju je vedno ideja tista, ki umetniku da neskončne razsežnosti v razmišljanjih. Kot umetnica to specifiko motiva nosim v sebi, v lastnih ozirih gledanja na ženski lik in vsebino abstrakcij višjih ravni, ki so primarna merila za raziskovanje pojmovanja figure kot ultimativnega božanskega objekta. Opus slik Ona nastaja kot rezultat mojega občudovanja ženskega lika, ki je prizor pretekle realnosti z vizijo o prihodnosti. Popelje nas v svet skrivnostnih ženskih figur, kjer ohranjam smelo potezo v monokromni tehniki, dodajam pa jim navidezno elegantno lahkotnost, ki je obenem obtežena z mračnimi skrivnostmi. Podobe žensk iz opusa del Ona razkrivajo spoznanja, ki jih prinese življenje. Vsaka umetnina reprezentativno odraža globino življenja iz katerega izhaja. Za moj stil slikanja je značilna tudi monokromna barvna paleta, na slednjo sem postala pozorna takrat, ko sem začutila minimalizem v odnosu do form in sem želela izraziti ekstremno plastičnost dela in globino, ki se opazovalca dotakne. V delih opusa Ona prevladujeta modra in rjava barva, skladni s simboliko. Modro povezujem z daljavo in neskončnostjo, hrepenenjem in božanskostjo medtem, ko z rjavimi odtenki ponazarjam zemeljsko plat figure.

patricija4decek

Oblikovali ste tudi Dečka miru. Kako je do tega projekta, če je temu mogoče tako reči, prišlo in kaj predstavlja Deček miru?

Zgodba o Dečku miru je v Mednarodni mirovniški fundaciji Beli golob že živela še predenj sem to skulpturo izdelala. Deček miru je simbol slovenstva, prinašalec Ognja miru in ljubezni. Pred dvema letoma ga je Gianni Rijavec izročil papežu Frančišku v Vatikanu z željo naj njegov pontifikat zaznamuje prizadevanje za mir na svetu. Istega leta je bila postavljena tudi bronasta skulptura Dečka miru z namenom sprave slovenskega naroda ter med narodi in stoji ob vhodu v spominski park NOB na Trnovem pri Gorici. Deček miru je prinašalec Ognja miru in ljubezni, ter kot tak pripoveduje o vrednotah slovenstva. Njegova pojavnost s pripadajočim osrednjim simbolom miru – golobom na prsnem delu, simbolizira pripadnost ideologiji o miru, o temeljnih načelih družbene odgovornosti, povezovanju in složnosti. Zasnovan je v izhodišču Prešernove mirovniške misli: ”Ne vrag, le sosed naj bo mejak.” Prešerna podoba skulpture Dečka miru je ujemajoča se s podobo samega pesnika, pokončna drža in veder obraz obdan z daljšimi valovitimi lasmi. Oblečen v prevelika oblačila simbolično opozarja na veličino pomena miru in sloge med narodi. V rokah drži laternico z Ognjem miru in ljubezni, ki ju želi ponesti v svet. Pred kratkim je bila v sodelovanju z občino Cankova, na pobudo tamkajšnjega župana gospoda Draga Vogrinčiča postavljena še kamnita izvedba Dečka miru na mostu harmonije, ki povezuje Avstrijo in Slovenijo v kraju Gerlinci. Prav tako simbolično, z namenom prijateljstva, povezovanja in medsebojne solidarnosti.

patricija5krizev

Ste tudi avtorica cikla slikarskih del Križevega pota in oltarne slike v grajski kapeli iz 17. stoletja v kraju Pernovo pri Žalcu. Kako je nastal ta cikel?

Cikel slikarskih del Križev pot je bil narejen po naročilu gospoda Tomaža Lenarta, direktorja socialno-varstvenega zavoda Nine Pokorn v kraju Pernovo pri Žalcu, kjer se nahaja tudi kapela. Križev pot je sestavljen iz 14 slik povzetih po svetopisemski vsebini, to je tematika, ki je najbolj poznana v sakralnem slikarstvu. Svoje videnje oz. razumevanje Jezusovega trpljenja je oblikovano v sedaj že prepoznavni lastni likovni govorici. Slikarske poteze so izjemno plastične in ustvarjajo slikovite monokromne nanose. Upodobitev križevega pota nas preko podobe same povabi v razmišljanje in zavedanje, da Kristusov pasijon ni le pot trpljenja, temveč pot odrešenja. Sakralna umetnost pripoveduje svetopisemske zgodbe in nagovarja v razmišljanje, to je tudi namen upodabljanja slednje. Podariti opazovalcu del za voljo motiva in stila slikanja, slikarska dela polna emocij, srčnosti in misli, ki sem jih bila sama deležna kot umetnica ob nastajanju teh del. Za kapelo v kraju Pernovo pri Žalcu sem naslikala tudi oltarno sliko sv. Bernarda, ki je zavetnik te kapelice, vsa dela so tam in na ogled.

patricija6nadangel

Lahko pripovedujete o vašem zadnjem ciklu Nadangeli?

Prav tako kot dela Križevega pota so tudi dela Nadangeli nastali po naročilu, sicer zasebnem, gre za cikel štirih slikarskih del z motivom nadangelov ( sv. Mihael, sv. Gabriel, sv. Rafael in sv. Uriel ). Sveti Mihael je upodobljen kot vojščak in poglavar božje vojske. Nadangel Gabriel je angel ljubezni in nas spodbuja, da izražamo svojo resnico in jo pogumno zastopamo. Prav tako nadangel Rafael, ki nas spremlja in opogumlja na naših poteh, nadangel Uriel je angel modrosti in nam pomaga pri pomembnih življenjskih odločitvah. Dela Nadangelov so velike prispodobe in so zasnovana v zgodbi in simboliki posameznega lika, ki nas vodi v razmišljanja o obstoju, o pomenu duševnega in svetlobe, ki nas spremlja v življenju, prva božja stvaritev je bila svetloba in nadangeli jo predstavljajo v vsem.  Menim, da iskati v sakralnem slikarstvu ne pomeni nič, važno je najti, najti prave misli, prava čustva – filozofijo, ki razpre krila angelov in na koncu prave poteze in barve. Cikel slikarskih del Nadangeli je naslikan v realističnem stilu, prav tako v monokromni oljni tehniki – modre barve, ki jo povezujem z neskončnostjo in vsem kar je božansko.

Raziskujete pomen marketinga na trgu umetnosti. Lahko poveste kaj več o temi vašega raziskovanja?

Vsa moja individualna raziskovalna dela v sklopu študija, se nanašajo na raziskave področja umetnosti, specifičneje na zaznavanje vrednosti slikarskih del za uporabnika. Temeljna teza raziskav je, da uporabniki povprašujejo po delih, ki odražajo čas in hkrati temeljijo na tradicionalnih principih slikanja, predvsem figuraliki. Tako uporabniki umetnosti kot tudi umetniki želimo s svojimi deli izraziti občutenja časa v katerem živimo in pustiti za seboj sledi, da smo bili tukaj. Umetnost je z vidika uporabnika namenjena duhovnemu uživanju, dojemanju in osebnemu uživanju, ker zrcali sedanjost in izraža odnos do svojega časa, obrača se tudi v preteklost in uporablja zgodovinske ideje, kdaj tudi v prihodnost in razmišlja o času, ki šele prihaja. To je tudi pomen umetnosti, duševna zapuščina prihodnjim rodovom in prispevek k razvoju umetnosti, vzgojno-izobraževalnih vrednot družbe in s tem kulturne identitete.

Po izobrazbi ste sicer ekonomistka. Kako se povezujeta ekonomija in umetnost? Stereotipno je, da ali da se od umetnosti ne da živeti, ali pa se okoli vrhunske umetnosti vrtijo veliki denarji. Kje je resnica?

Že odkar pomnim slikam, študij ekonomije je bila poznejša odločitev in izkazalo se je, da v povezavi z umetnostjo smiselna. Doktorski študij je moj že tretji podiplomski študij v sklopu katerih sem večino individualnih raziskovalnih del namenila trgu umetnosti. Ekonomija – marketing je področje, ki je precej izključeno iz kulturne sfere in nekako velja, da gre za nezdružljivost ved, še posebej v stroki vizualne umetnosti, sama menim, da bi morale kulturne institucije videti v marketingu niz orodij in priložnosti kako umetnost približati uporabnikom. Umetnost je produkt umetnikovih emocij in razmišljanj, ki s tržnimi prijemi oživijo, saj začne dejansko delovati šele v interakciji z občinstvom. Umetnost služi ljudem, prebujanju občutkov in misli na katere smo morda že pozabili. Torej, v splošnem je trg tisti, ki določa umetnika. Položaj slovenskih likovnih ustvarjalcev je precej zapleten, če delim slovenske slikarje v groben na dva dela, obstajajo tisti, ki so s strani Ministrstva za kulturo privilegirani in na proračunu, seveda slednji lahko preživijo. Vsi ostali, ki so odvisni od prodaje svojih del in tržnega pozicioniranja pa v Sloveniji žal trenutno zgolj od tega ne morejo živeti. Umetnosti, ki je gonilna sila slovenske kulture in spodbujevalec njenega razvoja se žal v vseslovenskem slabem ekonomskem stanju pripisuje sekundarni pomen. Zagotovo pa je umetnost dober posel v razvitih kapitalističnih državah, Slovenija seveda ne sodi med njih.

Vas zanima kulturna politika? Kaj bi tu spremenili, če bi lahko?

Seveda me zanima, to je tudi delno moje profesionalno področje. Politika kulture je eno tistih področij, ki bi prvotno morala delovati v interesu nacionalne kulturne identitete, šele potem v povezovanju z ostalimi kulturami, težava je v tem, da v Sloveniji prihaja ravno do nasprotnega delovanja, favoriziranje vseh drugih kultur pred našo avtohtono in s tem ustvarjanje multikulturalizma, do katerega je privedlo nekakšno anarhično videnje kulture, ki uničuje slovensko kulturno identiteto in narodno zavest. Slovenija je tako postala likvidatorka lastne kulture in naroda. Če bomo v prihodnje to želeli spremeniti bomo morali razmisliti predvsem o sistemskih spremembah in spremembah v kontekstu nacionalnega. V času, ki je pred nami je ogrožena kulturna identiteta slovenskega naroda, spoštovanje slednje in posledično naš obstoj. Brez razvoja nacionalne note v umetnosti, slovenski družbi preti stagnacija razumevanja slovenskih vrednot, ki je nujna za razvoj in obstoj slovenstva. Kultura je vgrajena v temelje slovenske državnosti in je državotvorna sestavina. Tako bi bilo smiselno, da vodilni znova premislijo o celoviti politiki kulture, o slovenski umetnosti in o ohranjanju obeh. Slovenija bi lahko imela močno kulturno identiteto, če bi le podprla prenekatere predvsem – smiselne umetniške projekte, ki bi slovensko umetnost – kulturo v svetu ustrezno prezentirali. Določene umetniške  inštitucije  imajo lahko tudi veliko prestižno vrednost  za lokalno  in  globalno  okolje individualne koristnosti za družbo pa je tukaj še opcijska izobraževalna in prestižna vrednost, ki vpliva tudi na razvoj gospodarstva.

Kako sicer gledate na slovensko sodobno umetnost;  slikarstvo? Katera klasična slikarska dela vas prevzamejo in so vam blizu? Dela katerih slovenskih slikarjev so vam všeč?

V slovenski sodobni umetnosti – slikarstvu je v zadnjem času zvrstilo ogromno privilegiranih umetnikov, ki producirajo dela nekakšne alternativne, anarholiberalne umetnosti ali morda celo dela, ki bazirajo v prvi vrsti na »antikulturi« slovenstva, v drugo pa na predpostavki, da se lahko umetniško udejstvuje vsak brezdelni ekscentrik, ki si pod krinko enakih možnosti in enakosti vseh kultur v Sloveniji že pridobi privilegiran status in s tem finančno podporo. Za umetnike tradicionalne umetnosti, sploh slovenskih vrednot pa ni prostora. Pomembno dejstvo pri tem je, da je umetnost produkt umetnikovih razmišljanj in emocij, ki izhajajo iz vrednot posameznika in kulture družbe in se vzajemno vračajo v pomenu razvoja kulturne identitete družbe. Poleg tega je ogroženo prenašanje tradicionalnih umetniških praks na prihodnje rodove, ki v tem trenutku ne morejo izraziti svojih interesov, vse to lahko negativno vpliva na zapuščinsko vrednost umetnosti. Dela, ki so mene prevzela in me tudi navdihujejo so zagotovo dela vrhunskih renesančnih, baročnih umetnikov, impresionistov in kdaj tudi dela moderne umetnosti. Med umetnike, ki bi jim želela v slikarstvu slediti zagotovo sodijo Botticcelli, Michelangelo, Da Vinci, Rubens…tudi med slovenskimi slikarji je veliko izjemnih npr. Kobilica, Gaspari, naši impresionisti in drugi, ki so slikali po tradicionalnih načelih in izhajajo iz lastnega izraza. Tudi sama sem slikarka svojega sloga, če bi mogla in, če bi znala bi slikala kot ena izmed njih, toda to je nemogoče, meni roko drugače zanese. Umetnost je izpovedovanje resnice o sebi in vsak umetnik jo izpoveduje na svoj način.

Ustvarjate torej in se za mnenje stroke ne menite. Kakšen je vaš slog? Iz česa vse črpate poleg že povedanega? Kaj vas trenutno navdihuje?

Vse te psihologizirajoče razlage in utopično argumentiranje stroke ter vpogledi v dela likovnih umetnikov velikokrat zbanalizirajo naše početje, ker se preveč osredotočajo na sam status kot pa na žarilnost slikarskih del. Moj slog slikanja je monokromen, v izhodišču zgodovinske arhetipne figuralike, z elementi stilizacije in plastičnosti figure. V slikanju prvenstveno izhajam iz raziskovanja ženske figure, ki jo dojemam kot estetski presežek z vsebino. Pri ustvarjanju je vedno ideja tista, ki obstaja brez materije in da neskončne razsežnosti v razmišljanjih in snovanju novega dela. Začetek nekega dela je skoraj vedno nejasen in zato dopušča več inspiracije, svobode in odstopanj, ki so vedno povezana z občutenji. Motiv ženskega lika zagotovo v umetnosti, slikarstvu predstavlja poglobljen izziv, saj je na to tematiko v zgodovini bilo največ narejenega in zato ponuja izhodišče za nadaljnji osebni slikarski razvoj in tudi razvoj slikarstva na družbeni ravni. V subjektivnih ozirih gledanja na ženski lik lahko izpostavim vsebinski koncept videnja, ki temelji na duševnosti, hrepenenju, odmaknjenosti in sanjah podob, ki s preostalimi motivi v mojem slogu slikanja ne bi tako zaživel.

patricija2

Št. komentarjev: 18
  1. maja pravi

    Čestitke slikarki! Res izjemna dela, kjer se v vsaki potezi čopiča vidi globoko duhovno ponotranjenost.

  2. Ally75 pravi

    Najboljša slovenska slikarka v tem času. Res izjemno, začuti se njeno osebnost! Čestitke!

  3. zvone pravi

    Redka umetnica, ki je po vrhu poleg svoje umetnosti še sama lepa!

  4. neno pravi

    Čestitke umetnici! Take umetnike rabimo, da pustijo pečat v likovni umetnosti, ne pa tiste levičarske prisklednike, ki samo odžirajo državni denar in nič ne naredijo!!!!!!!!!!!!!!!!

  5. Marjan pravi

    Zelo dobre slike in zelo dober intervju! Še več takih pozitivnih novic na Politikisu!

  6. bruh pravi

    čestitke

  7. naivec pravi

    Mislite si, kar si hočete, toda te pobarvanke so me asociirale na stari strip Alan Ford in otroka, ki mu je nekdo dal v roko dve barvici, s katerima naj da nekaj barve, narisanim likom v stripu.

  8. argonavt pravi

    Na tak način lahko to počneš, če imaš materialno ozadje. Žal je v našem svetu tako.
    Ali moraš biti pa Cekuta, da stvari “štimajo”.

  9. argonavt pravi

    Sploh pa, umetnost + politika = čisti razvrat, anarhija.

  10. argonavt pravi

    Zamolčani navdih pri Albrecht_u Dürer_ju (l1508) roke, ki molijo?!

  11. akromat_new pravi

    Nekatere že daje zavist! Čestitke umetnici, res izjemno! Pozanimal sem se o ostalih delih, kapo dol Patriciji!

  12. naivec pravi

    Ja, ja, ja @argonavt. Kako postaneš wannabe Dürer?
    http://www.thecolor.com/Category/Coloring/Famous-Paintings.aspx

  13. falcon pravi

    In kaj ji je za zavidat?

  14. miran pravi

    Rdečkarji že napadajo uspešno umetnico, ker pač ni iz njihovega legla…

  15. falcon pravi

    Ženska se trudi, kot se vsi.
    Nekaterim je z rožcam postlano nekaterim s trnjem?
    Ne moreš pa odpraviti stroko in zgodovino, oziroma proces razvoja, če ti mnenje ni všeč. (glej zadnji odstavek). Pričakoval bi bolj utemeljeno razlago in ne očitanaj “statusa”, kot argument.
    Da ne bo pomote Simončičevi Patriciji želim ogromno uspehov in sreče v življenju. Naj vzame to moje pisanje, kot spodbudo za nadaljnji razvoj, ki ga je lahko sposobna, če se odpove lovorikam in rožcam.

  16. falcon pravi

    Mimo grede, pri preobrazbi gosenice v metulja je trud življenjskega pomena zanj.
    Da nekoga hvališ, je za večino poguben.

  17. argonavt pravi

    @naivec ne bit tako krut, do takšnih upov.
    Do žensk naj bi bil bolj nežen.

  18. ivo pravi

    dobro, zares!

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen