Franček Jauk: »Janezu Janši gre za prave zadeve, enako kot pri Pučniku – gre mu predvsem za Slovenijo!«

6

Piše: mag. Dejan Kaloh

73-letni Franček Jauk je tisti legendarni slovenski novinar, ki je našega največjega olimpionika Leona Štuklja ‘rešil’ pred pozabo, kamor so ga v prejšnjem režimu potisnili takratni oblastniki. – Jauk se je rodil med vojno vihro leta 1943 v Spodnjem Slemenu v Dravski dolini, le lučaj od Maribora. Kot dvajsetletnik je začel pisati za Večer in 7Dni, kjer je že takrat pokazal veliki smisel za reportažni zapis in za poročanje s športnih dogodkov. Leta 1965 je začel za Radio Ljubljana s prenosi nogometnih tekem in to je počel vse do leta 1981; bil je izjemen reporter z nogometnih zelenic. Od leta 1969 je začel delati še za televizijski medij in za TV Ljubljano/Slovenijo ter za TV Maribor pripravil vrsto vrhunskih reportaž in dokumentarnih filmov o ljudeh in življenju v drugi polovici 20-tega stoletja. Bil je luciden komentator zlasti prenosov prelomnih dogodkov v naši družbi. Za televizijo je delal vse do upokojitve leta 2004.

Naj omenimo samo nekatere najodmevnejše Jaukove dokumentarce:

1987 / 1991 – Portreti  nosilcev Borštnikovih prstanov (Angela Jenčič Janko ’87, Lojze Rozman ’88, Danilo Benedičič ’89, Boris Kralj ’90, Mira Sardoč ’91), 1990 – 1998 – Trije filmi o Leonu Štuklju (»Leon Štukelj – legenda gimnastike«, »Koraki na Olimp« ter  »Leon Štukelj in njegovo stoletje«), 1998 – »Duša slovenska dr. Anton Trstenjak« in 1992 – »Po Jezusovih sledovih v Sveti deželi«.

Kot komentatorja nacionalke ga srečamo tudi:

1980 – Pogreb Josipa Broza, 1987 – Odprtje spomenika generalu Maistru v Mariboru, 1990 – Kočevski Rog – Spravna slovesnost, 1991 – Odprtje spomenika Antonu Martinu Slomšku.

Za svoje novinarsko delo je po osamosvojitvi dobil več nagrad in priznanj:

1993 –  Mednarodni festival športnih filmov, Portorož – srebrna medalja za film »Leon Štukelj, legenda gimnastike«, 1996 – Olimpijski festival v Lausanni – bronasta medalja za film »Koraki na Olimp«, 1998 – Nagrada RTV Slovenija za izstopajoče novinarske dosežke, 1999 – Mednarodni festival dokumentarnih filmov v Palermu – zlata medalja za film »Leon Štukelj in njegovo stoletje«, 1999 – Nagrada Društva novinarjev Slovenija »Consortium veritatis« za dokumentarna filma »Leon Štukelj in njegovo stoletje« ter za »Duša slovenska dr. Anton Trstenjak«, 2000 – Film »Prijatelja Leon Štukelj in Juan Antonio Samaranch« – premiera na Olimpijskih igrah v Sydneyu, uvrstitev v Muzej olimpijskega gibanja v Lausanni.

Štukelj in njegova krivda

G. Jauk, vaša novinarska pot je zares posebna, vaši poklicni dosežki pa impresivni. Ob vsem tem ste uspeli napisati še dve odmevni knjigi, življenjepis Leona Štuklja (Leon Štukelj – prvih sto let, 1998) in še svojo biografijo (Le enkrat je, kar je, 2009). Najprej bi se dotaknila vašega prijateljstva z olimpionikom Štukljem. V bistvu vas je osebnost Leona Štuklja pritegnila že ob vajinem prvem srečanju leta 1963 (ob 65-letnici večkratnega olimpijskega prvaka), ko vam je bilo dvajset let.

Takrat sem bil res mlad novinar (nasmešek). Urednik Večera Zdeno Vahtar me je kot študenta pripravnika poslal k Leonu Štuklju v Kersnikovo 1, da bi zabeležil njegov 65. rojstni dan. Bil sem naravnost osupel nad medaljami in samim obiskom pri tem izjemnem gospodu. Pričakal me je urejen, v kravati, z galantnim pozdravom. Res neobičajno za tiste čase tovarištva. Posedel me je v sobi, ki je bila polna pokalov in medalj, z Jakčevimi portreti na steni, obšel me je nek nenavadno veličasten občutek veličine in od tega trenutka dalje je bila vspostavljena vez, ki me spremlja pravzaprav še danes. Štukelj me je sprva fasciniral kot osebnost, ko pa mi je začel podrobno pripovedovati o vseh svojih svetovnih tekmovanjih…ja, priznam – bil sem kar nekako »pozitivno zmeden«.

A mi nato članka, kaj članka, niti vrstice niso objavili; »ker da bi preveč štrlelo, potem ko se o njem nič ne ve in nikoli nič ne piše…«, – taka je bila razlaga na uredniškem odboru Večera.

Potem sem se znašel na TV, ga občasno srečeval, celo posneli smo s snemalcema Vadnujem in Sandetom bežno kak kader in leta 1978 ob njegovi 80-letnici sem lahko o njem objavil bežen TV zapis, – »zgolj o spominu na olimpiade«, mi je bilo naročeno, – surove filmske posnetke pa sem, ko da bi slutil prihodnost, prihranil za leta kasneje; po letu 1990 so bili seveda prav ti posnetki najdragocenejši temelj mojih nagrajenih filmov o tem največjem slovenskem olimpijskem junaku.

Poojasnite nam na kratko – zakaj je bil Leon Štukelj v prejšnji državi kljub svojim epskim športnim uspehom povsem prezrta osebnost?

Leon Štukelj je v štirinajstih letih svoje mednarodne tekmovalne poti, med njimi so bile tudi tri olimpijske igre, osvojil tri zlate, eno srebrno in dve bronasti kolajni (na OI 1932 v Los Angeles v obdobju svoje polne forme zaradi pomanjkanja denarja ni mogel, sicer bi bila bera njegovih medalj še večja op.p.), a to seveda med drugo svetovno vojno, še bolj pa po njej, ni imelo več nikakršne posebne teže – zaradi odnosa oblasti do njega. Nad Štukljem je bila anatema, političen urok, češ da je nekoč nekaj »naštimal«. Kaj pa je zares bilo, o tem ni bilo primerno razglabljati. Po drugi svetovni vojni je bil stigmatiziran, službe sodnika ni več dobil, povojna oblast ga je imela za oporečnega državljana in to zavoljo dozdevnih njegovih medvojnih in siceršnjih življenjskih nazorov, ki niso bili v skladu s komunistično doktrino tistih časov. Bil pa je pred drugo vojno ugleden pravnik, o sodniški službi mi je nekoč dejal: ‘Nikoli si nisem prizadeval, da bi bil dober sodnik po številu rešenih zadev, ampak da bi bil zlasti pravičen sodnik.’

Po vojni so sodniki v večini pozabili na človekove pravice in tudi Štukelj je doživel sodni proces z lažnimi obtožbami, češ da je nagovarjal nekatere oficirje, naj se vključijo v plavo gardo…

Vse skupaj je bila seveda farsa kot mnogo povojnih procesov. Štukelj je sicer bil kraljev odlikovanec z visoko Karadžordževo zvezdo, a med vojno sploh pojma ni imel o plavi gardi. Bele garde pa v povezavi s Štukljem niti omenjati niso mogli, saj so vedeli, da je bil sokol, ti pa so bili vedno liberalnejši od vseh drugih. Za te izmišljene obtožbe tožilec seveda ni imel nikakršnih dokazov, niti prič ne in je bila sodba oprostilna. V resnici je šlo pri njem ves čas vojne za moralno držo človeka, ki je iz prve roke prek svojih telovadnih tovarišev z vzhoda izvedel, kaj se pravzaprav dogaja v Rusiji, kdo je Stalin, kako trpi rusko ljudstvo. In se je kot pacifist distanciral od vsesplošne evforije v slogu Stalin-Tito; to pa je bilo seveda preveč in zanj za dolgo – usodnega pomena.

Kako je z vašo idejo o namestitvi spominske table Leonu Štuklju ob vhodu v poslopje njegovega doma v Kersnikovi ul. 1 v Mariboru, kjer je od leta 1927 dalje tudi stalno živel? Imajo trenutni mestni oblastniki kaj posluha za vaš predlog?

Z mariborske občine sem sicer prejel namig, da bi naj letos vendarle začeli z akcijo za postavitev tega obeležja. Se precej zavlačuje, saj sta od mojega predloga minili že dve leti, a sem optimist. V zvezi s tem sem pisal tudi Miru Cerarju st., Štukljovemu prijatelju in uglednemu članu Olimpijskega komiteja Slovenije, ker se poznava, a zaenkrat, žal, brez odziva. Prihodnje leto bo 90 let, kar je prišel v naš Maribor in s svojo soprogo gospo Lidijo (roj. Plemelj) našel svoj novi dom v Kersnikovi ul. 1. V tej prekrasni njihovi zgradbi živi zdaj hčerka Lidija s soprogom prof. dr. Francijem Paukom in zdaj že s številnimi novimi potomci.

Veste, leta minevajo in letos teče že 17. leto od njegove smrti. A spomin nanj je živ in bo tak tudi ostal – s svojimi dosežki je izjemen za zgodovino slovenskega športa, obenem pa osebnost, s katero se je tako enkratno potrjevala prisotnost slovenske drže v tem delu Evrope.

Mesto Maribor se mu je v zadnjih letih izdatno oddolžilo s poimenovanji dvorane, šole in osrednjega trga, v mestnem parku mu je postavilo spomenik, lepo, res, tudi po zaslugi bivšega župana Franca Kanglerja, žal pa za obiskovalce ni urejene spominske sobe s stalno razstavo o njegovi poti, z vsemi spominki in tudi filmi, a verjamem da to ni nekaj, kar bi ne zmogli v bodoče.

A najprej čaka na realizacijo predlog, ki sva ga predstavila skupaj z gospodom Tomažem Zajcem, spremljevalcem Leona Štuklja v zadnjem obdobju, torej – kot že rečeno – predlog o namestitvi spominske table ob vhodu v poslopje njegovega doma v Kersnikovi ulici 1 v Mariboru.

In kaj naj bi pisalo na tej spominski tabli?

Tudi osnutek že imajo na Mestni občini, po spominu nekako takole: V tej hiši v Kersnikovi ul. 1 je od leta 1927 pa do smrti živel nosilec šestih olimpijskih medalj v gimnastiki, olimpionik in častni občan Maribora, – Leon Štukelj (1898 – 1999). – Poklon njegovemu spominu! – Oilmpijski komite Slovenije – Mestna občina Maribor (lahko tudi z navedbo obeh čelnih mož).

Jareninski klavec, TNZ – in očetov traktor

V železnih sedemdesetih letih ste tudi sami izkusili, da ni šale z enopartijskim režimom; niste poročali o politiki, ampak o brutalnem 5-kratnem umoru, ki se je takrat zgodil na Štajerskem?

Tako je. Tudi sam sem leta 1972 doživel kasnejšo nekajletno anatemo ob pisanju o razkritju jareninskega  klavca, ki je brutalno ubil pet ljudi. Mediji so takrat poročali o dozdevno velikem uspehu kriminalistov takratnega TNZ (Tajništva za notranje zadeve), sam pa sem  v reportaži za Nedeljski dnevnik razložil in poudaril, ‘da pozabljamo, da so morilca prijeli šele po sedmih letih (čeprav so ga imeli medtem med osumljenci in na zaslišanju) in pripisal, da so ljudje sedem let živeli v strahu, in da zavoljo tega ne moremo govoriti o uspehu, pač pa prej o nasprotnem.’ Poleg tega sem visoko uradnico TNZ tovarišico Slavo Perger, ki nam  je sporočala informacije, naslovil z ‘gospa’ in v nekaterih odločujočih glavah so takoj zagoreli alarmi – le kaj si domišlja tale Jauk. Mladi danes težko verjamejo, da si lahko bil zaradi takšnega stavka, z novinarskim dvomom ob izjavi državne institucije, tudi ob službo. A na srečo so bili med šefi tudi redki razsodni možje, rešil pa me je urednik Bogdan Fajon, ki je cenil moje delo. – Ja, novinarstvo je bilo v tistih časih brezpogojno na komunistični strani.

A že mnogo prej je ta taisti režim storil krivico mojemu očetu, uglednemu kmetu v naši Dravski dolini. Konec petdesetih let je bila v veljavi t.i. Kardeljeva direktiva – uspešen kmet ni mogel do svojega traktorja. Moral si v zadrugo, tega pa oče ni hotel, ker jih je predobro poznal, med vodilnimi takrat so bili najglasnejši prav partijski lumpi, tem pa v večini ni šlo za polja, ampak za izkoriščanje ‘pavrov’ in za mešetarjenja z dobički. Oče je znal o tem glasno spregovoriti, kar pa je šlo čez rob. Prijateljstva so bila prestreljena z priliznjenci in ovaduhi in začela so se šikaniranja, podlosti z zaslišanji (in verjetno tudi z udarci); bil je ugleden mož, priljubljen med ljudmi, tudi predsednik gasilskega društva Slemen, postavili so nov gasilski dom, gradbenemu odboru je predsedoval prav on, skratka – bil je uspešen mož in teh skrajnih ponižanj ni prenesel pa je nekega večera človeško zlomljen pri 48-ih tiho zapustil tak svet…

V Rogu ležimo pobiti…

So vas zaradi samovoljne novinarske glave kasneje kaznovali in ste zato prav vi komentirali prenos Titovega pogreba?

Ne, seveda ni bila kazen, takih hecov se na TV vendarle niso šli. Šefi so se pač menjavali – ob koncu 70-ih sem se v reportažah ukvarjal predvsem s socialno sliko takratnega življa in se je pozabilo na moj dogodek s Tajništvom za notranje zadeve. Znan novinar sem postal tudi zaradi radijskih prenosov nogometnih tekem, v televizijskem mediju sem se uveljavil kot reporter s širino in verbalno spretnostjo v živih situacijah. Ko je umiral Josip Broz Tito, so na TV Ljubljana razmišljali, kdo vse bi bil sploh primeren za komentar dolgega televizijskega prenosa zgodovinskega pogreba. Tomaž Terček je bil takrat alfa in omega televizije – pa zunanjepolitični kolega Uroš Lipušček, Aleks Štakul, dopisnik iz Beograda in nekdo iz vodstva se je spomnil še mene v Mariboru, verjetno ne zaradi mojih novinarskih problemov v preteklosti, in so me povabili; saj so šefi mislili tudi nase in v ključnih trenutkih iskali kakovost in zanesljivost, tudi hladno glavo, ta je potrebna med živo besedo pred tisočimi, ki jočejo…Ne, te stvari niso preproste in zahtevajo visok profesionalizem, za zgodovino šteje vsaka beseda – vem, da sem čisto korektno opravil svojo nalogo, profesionalno in brez evforije. V takratni TV ekipi je bil nekoliko vznesen le Terček, a takšnega so ga ljudje takrat poznali in domala oboževali.

No, nekateri so še dandanes vzneseni nad delom in likom Tita… ljubljanski župan Zoran Janković bi še v samostojni Sloveniji po njem poimenoval glavne mestne vpadnice. Na srečo je tako početje prepovedalo Ustavno sodišče RS. Vaš komentar?

To je v naših časih seveda nonsens. Titov režim je bil dokazano totalitaren. Tu je bil Goli otok, tu so bili medvojni zločini in povojni poboji. Človek, ki je to dovolil in vedel za to, v demokraciji naj ne bi imel »svojih« ulic, trgov, mostov in mest. V demokraciji, poudarjam.

Kot edini komentator pa ste sodelovali pri prenosu Spravne slovesnosti v Kočevskem Rogu leta 1990. To je bil verjetno pravi antipod Titovemu uradnemu slovesu, mar ne?

Se strinjam, res je bil to čisto drugačen dogodek, neprimerljiv z onim pred desetletjem. Od te slovesnosti v Rogu se je veliko pričakovalo, govorilo se je, da se bosta šef partije Milan Kučan in ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar končno rokovala – kar se je tudi zgodilo. Našli so me verjetno zaradi moje profesionalne spretnosti, kakovosti, če hočete in morda zato, ker me niso poznali s prenosov neskončnih partijskih seans, konferenc in tovrstnih komunističnih shodov… Ena zanimivost: na tej spravni slovesnosti sem opazil visokega partijskega funkcionarja, ki je med pretresljivim govorom Šuštarja brezbrižno držal roko v žepu. Kamera ga je pokazala, jaz pa sem ostal v tistem trenutku brez teksta, kot pravimo. A miselna pavza s povedno sliko je govorila sama zase – slika na TV pove včasih več kot veliko besed, zlasti če so kamermani pravi in jih usmerja sposoben režiser. V Rogu jih je vodil Jože Cegnar.

Rad bi še dodal, da je za dogodke pred slovensko osamosvojitvijo ali takoj po njej, ki sem jih pokrival, veljalo veliko zanimanje: mislim na že omenjeno Spravno slovesnost v Kočevskem Rogu pa na odkritji spomenikov Rudolfu Maistru (avtorice Vlaste Zorko Tihec) in Antonu Martinu Slomšku (kiparja Marjana Dreva). Odzivi so bili izjemno čustveni, zlasti tisti čisto osebni po mojem telefonu – z jokom in tudi grožnjami.

Z nahrbtnikom vsega mogočega je Slovenija odraščala in razlagal sem si, da je to v resnici  normalno, da se v krčih umika nekaj, kar se je v nacionalni organizem zaraslo začasno. A sem se kot kaže uštel: bolečina pobitih v Rogu – zaradi katere je trpel tudi Kocbek, in ob kateri so osamili Jančarja – ta bol je živa rana in  je hujša kot so si razlagali nekateri in terja svoje – v nadaljevanjih.

Zakaj je po vašem mnenju kljub »spravni slovesnosti« slovenski narod še vedno tako globoko razklan?

Spravna slovesnost se je izkazala za mejnik, a le za tiste, ‘ki v srcih dobro mislijo’. – V mojih krogih se spotoma pogovarjamo tudi o časih Demosa in njegovi zgodovinski vlogi. Ta je nesporna, a morda bi se lahko naredilo tudi kaj drugače – mislim na lustracijo. Ta nujen poračun s preteklostjo ni bil opravljen, zato je danes tukaj še vedno ta razklanost in si osamosvojitev prilaščajo tudi tisti, ki so bili takrat proti njej. Dalje: mlade generacije bi se morale zavedati, kaj se je zgodilo leta 1945, to se ne bi smelo skrivati. Živeči potomci tistih, ki so storili ta grozodejstva pa bi morali to priznati, se pokesati in z drugo stranjo sesti za skupno spravno mizo, pojesti iz skupnega krožnika – in gremo naprej v nove čase. A te reči niso enostavne.

Pučnik, Janša, Trstenjak

Kaj pa menite o enem največjih sinov slovenskega naroda dr. Jožetu Pučniku, ki ga je prejšnji režim za več let zaprl – in kaj pravite o Pučnikovem političnem »nasledniku« Janezu Janši?

Nisem kak politični premišljevalec pa vendar: Jože Pučnik je bil najprej žalostna in mednarodno verodostojna žrtev jugoslovanskega (alias slovenskega) komunističnega režima, zatem pa ob osamosvajanju v pravem trenutku človek za naš prelomni čas. S svojo moralno držo je seveda izstopal med prvaki pomladi in to do tolikšne mere, da je doživljal fige v žepu pri marsikaterih, ki bi morali stopiti trdno obenj pa v resnici niso; pustimo imena, zgodovina jih pomni.

Janez Janša je navzven drugačen, a Pučniku sorodna osebnost. Sredi slovenske resničnosti se je v osemdesetih pojavil kot feniks, razgibal množice in to kar na obeh polih, dobil vojno za Slovenijo, nakar se je pričakovano sprožila mašinerija…vseh mogočih prozornih pa tudi najbolj perfidnih hudobij, ki kar trajajo. Njegove reakcije – ob množični in domala bolestni agresiji nanj – razumem; po moje so preračunljivo izzvane, pojavljajo se ciklično – kot se ob dobrih kazalcih za SDS organizirano pred volitvami rojevajo nove ‘stranke’. Vsa ta prerivanja ne govorijo več o Janši, ampak bolj o tistih, ki mu nastavljajo pasti. A ko mu človek prisluhne brez nastavljenih zunanjih obtežitev, spozna, da mu gre za prave zadeve, enako kot pri Pučniku – gre mu  predvsem za Slovenijo.

S svojo avtentično vojaško in politično izkušnjo v razklani tranzicijski deželi je Janša seveda že dolgo zanimiv tudi na tujem, z radovednostjo bi napolnili marsikatero  predavalnico po Evropi in čez – pa tudi v Bruslju in pri NATO še kako vedo zanj. A kaj,  ko pa  je še vedno zelo potreben doma; če sem porogljiv – potrebuje ga  ob desnici po svoje tudi levica. – In ker sva že pri politikih našega časa: cenil sem denimo Drnovška, zlasti ko je s figo v žepu deloval v Beogradu – pa Pahor se seveda razume na stvar.

Želel bi vas vprašati še o nekem res velikem Slovencu, namreč o dr. Antonu Trstenjaku. Tudi o njem ste posneli dokumentarec?

Dr. Trstenjaka sem precej spremljal in bral ter hodil na njegova odmevna predavanja. Bil je izredno luciden, a hkrati tudi zelo duhovit in človeški. Na nekem predavanju je razglabljal o tem, ali je človek lahko recimo delno pošten ali pa je lahko samo pošten ali nepošten, brez vmesne variante. Nato pa je dal primerjavo, zaradi katere je vsa dvorana padla v krohot. Dejal je namreč – …mlado dekle, ki je imelo fanta, ne more reči, da je ‘na pol’ nedolžna. Ali je nedolžna ali pa ni več nedolžna… Kadar je nastopal v Mariboru, smo ga snemali, a večina posnetega ni mogla na ekrane. Po njegovi smrti so mi ti posnetki seveda prišli prav, saj so bili odličen material za dokumentarec o njegovem življenju. Res je bil prava ‘duša slovenska’ , kakor je moj naslov filma o njem. Nekateri znani Slovenci so bili ob premieri razočarani, ker se v dokumentarcu niso videli še sami, a odločil sem se, da bo v njem nastopal le dr. Trstenjak, v ospredju pa bo njegova humanistična misel. In sem zamero nekaterih preskočil.

Bi življenje v Sloveniji in nasploh na našem planetu teklo drugače, če bi ljudje bili bolj skromni, bolj ponižni do samega življenja in do drugih?

Prava dilema, kajti človeka pogosto res vodi napuh in to seveda škodi. Tudi pretirana tekmovalnost ni dobra, kakor ne gonja za materialnimi dobrinami. Drži, ljudje bi morali biti bolj ponižni, zavedati bi se morali, da niso bogovi. Pomembni so pristni stiki med ljudmi, vse tisto, kar sem videl na podeželju, ko sem pripravljal reportaže med preprostimi ljudmi: poštenje, iskrenost in iskanje sreče v enostavnih rečeh.

Moje mesto

Kako pa kot dolgoletni novinarski profesionalec gledate na slovensko medijsko krajino? Se vam zdi normalno, da v Sloveniji ni niti enega konzervativnega dnevnika?

Osrednjemu časopisu v državi bi seveda moral stati nasproti konzervativni časnik. Severneje in zahodneje od nas, v državah tradicionalne demokracije, je takšna razdelitev normalna in ponekod celo želena, pri nas vzdihujejo za edino pravo in zveličavno sredino. Toda saj vemo: sredina je izmišljen pojem, ker je ločnica črta in je prostor le na levi in na desni, za (pri nas) sovražna, ne pa zgolj nasprotna in  tekmovalna politična pola.

Hkrati se sprašujem, kje so razlogi za včasih očitno novinarsko apatijo, za mlačnost, danes, ko je dovoljeno prav vse. In, zakaj resnica pogosto ni tisto, kar bi bilo najbolj v ospredju – na vseh ravneh, zlasti v udarnem novinarstvu.

Če se razgledam po slovenskih medijih, ugotavljam, da je situacija precej nejasna, pogosto se zdi, ko da šolanje še kar traja. Kopja se družno dvignejo (kot se pogosto izkaže kasneje) ob vsiljenih in na pol skonstruiranih aferah, ko pa se zadeva tudi sodno sfiži in so tu žrtve namišljene paranoje, se ista kopja kar povesijo. In smo v nekem molku, ki razumnega človeka skrbi. Moralo pa bi biti ravno nasprotno, ko se ‘afere’ rojevajo, bi jih morali jemati z rezervo, z distanco umirjene presoje, ko pa se kasneje zadeva izkaže za farso, ja, takrat bi morali zaropotati novinarski bobni, ljudem, ki so skonstruirali sodne farse pa bi morale ‘leteti glave’.

Po rodu ste iz okolice Maribora, z drugim največjim mestom pa dihate že »od nekdaj«. Zdi se, da se štajerska metropola po osamosvojitvi ne more in ne more postaviti na lastne noge, pogosto se sliši, da je za njene takšne in drugačne neuspehe kriva Ljubljana…

Se kar strinjam s tole vašo ugotovitvijo. Zdi se, ko da je Maribor pogosto še vedno pretirano zagledan v iskanje krivde zunaj mestnih meja. Saj krivda v resnici nikoli ni nekaj preprosto razložljivega, le redko je enoznačna, a vzroki za vse, kar boli, so prepogosto v domačih ljudeh, pač zato, ker nečesa niso pravočasno spoznali ali pa so reagirali drugače kot bi lahko – v prid mesta. Prav zato je pomembno, da dobimo na čelo mestnih struktur ljudi z vizijo, z znanjem in predvsem – poštene. Zveni preprosto, a večkrat ni. To vemo  iz izkušenj.

A je Maribor vendarle drugo največje slovensko mesto z bogato zgodovino in celo s svojimi originalnimi  legendami, ki jih premalo poznamo, je mesto na evropskih križpotjih na stičišču vzhoda z zahodom in severa z jugom. Tu so se zaradi spreminjanja meja mešali narodi z vso svojo bivanjsko dediščino. Je tudi mesto izjemno delovnih in požrtvovalnih ljudi, le da je zavoljo vrste razlogov vidno padala samozavest, tisti nekdanji ponos, ki je krasil Maistra in s kakršnim je ljudstvo nagovarjal Slomšek; Jurčič je v hiši tik naše stolnice osveščal ljudi s Slovenskim narodom, oglašali so se čitalničarji, Cankar je pri Sv. Trojici ob deklinah občudoval še kremenite Slovence, ki so se dajali z domačimi Nemci, Kovič je spisal  poemo o tem mestu na severu domovine, tu je Glazer, je Brvar in je Partljič, od tu je odšel Jančar in še bi lahko našteval. Trenutni čas Mariborčanu res ni naklonjen, a je to začasna etapa. Maribor mora pričakati konec dolge krize vzravnan, s pokončno držo – pripravljen na nove cilje.

V dvoje in v hribe

Od leta 2004 ste v zasluženem pokoju – kako vam sedaj čas teče in čemu ga največ posvečate?

Sedaj lahko predvsem berem, saj to v času aktivne službe ni bilo vselej mogoče. Želja po branju pa je bila pri meni nenehno prisotna. Tudi v mladosti sem dosti bral, od Rusov, Američanov, Francozov, od lirike do proze. Sedaj vnovič prebiram tudi nekatere klasike, saj se s tem človek obogati in širi razgled. Seveda se z ženo Metko, učiteljico angleščine, sicer pa pesnico slovenske glasbe, veliko potepava po hribih, po bližnji in daljni okolici. Ja, Metka mi je v oporo že 34 let na vseh mojih in na najinih skupnih poteh. V obdobju nekaj let sva denimo prehodila vse smučarske smuke (po Avstriji, ker jih mi nimamo) od startov do ciljev, ne od spodaj navzgor (smeh). A verjemite – tudi koraki s Petelinjega grebena nad Kitzbuehlom n.pr. niso kar tako.

Leta 2009 ste napisali precej obsežno avtobiografijo z naslovom ‘Le enkrat je, kar je’. Na naslovnici v zeleni podlagi vas je videti s peresom v roki, tu je še žoga in silhueta gole ženske…

Zelena podlaga seveda pomeni zelenico Ljudskega vrta, saj je bilo v mojih mladih letih radijsko nogometno reporterstvo del mojega uveljavljanja, žoga pa simbol mladosti in radosti ob igrah. Ženska figura je umetnina narave, nekaj prelepega, predstavlja tudi drugo polovico moškega razmišljanja in čustvovanja, skratka lepši del našega ega in osebnosti. Če ima človek ob sebi žensko, je bogatejši, če pa ima ob sebi pravo žensko, potem je res bogat…

Čemu ste dali poudarek v vaši »knjigi življenja«?

Kot sem napisal v podnaslovu svoje knjige: gre za zgodbo o mojem odraščanju in dozorevanju, o ljudeh in dogodkih na novinarski poti, pa tudi o nogometu in ljubezni. Skratka o najpomembnejših stvareh v mojem življenju (smeh). Gre pa tudi za dokument časa in prostora v 60-ih, 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja – iz mojega zornega kota.

Pravite ‘Le enkrat je, kar je’ in v naslovu knjige namigujete na minljivost, na usodnost trenutka, ki se nikoli ne vrne. Če bi lahko, bi v vašem življenju kaj spremenili ali bi ubirali povsem iste stopinje?

Saj veste, kako pravijo… če bi bil vedež… seveda z današnjim vedenjem moje življenje ne bi bilo enako, a je tudi nemogoče, da bi se vrnil nazaj (nasmešek). Lahko sicer špekuliram: če bi bila aroganca v meni večja, takrat, ko so me zaradi že omenjenega članka in TNZ poklicno ustavljali, bi se moje življenje prav gotovo drugače zasukalo. Veliko mojih prijateljev je odšlo takrat čez mejo, končali so fakultete in se preizkusili v tujini. A v življenju je vse – na žalost, pa tudi na srečo – neponovljivo! In tako naj ostane. Ta trenutek se imam fajn in bi se pridružil Edith Piaf v šansonu, ko prepeva ‘Non Je Ne Regrette Rien’ (Ničesar ne obžalujem).

Čisto za konec: ker tudi sam mislim, da bi naj bila lastna mati vsakomur nekaj resnično svetega, sem bil pozoren na kratek zapis pred uvodno stranjo vaše knjige. Tam so besede vaše mame Justine Hladetove, kot jih je l. 1938 sama zapisala v svoj dnevnik. Piše: ‘Ko ti kdaj v življenju bo težko, takrat nazaj poglej. Ker tam si ti in tam so vse najlepše misli za naprej’. Prelepo. Je mogoče sploh še kaj dodati?

Hvala, da ste se spomnili prav tega. Mama je tu razmišljala o samoti in nemoči v takih trenutkih – in poiskala rešitev v razmisleku o vseh tistih, ki jih ni in živijo kje daleč ali pa le še v spominih, nekoč pa ste bili z njimi srečni, veseli in seveda močni. Človekov izkustveni svet najde novo moč v hudih časih tudi na takem miselnem križpotju. – Mama se je rodila na kmetiji Klemenovih, pri Hladetovih na Šobru pri sv. Križu na Kozjaku. Bila je deveti od desetih otrok, študiral pa je lahko le eden in ta sreča je doletela najmlajšega Mihca; ‘dali’ so ga v Ljubljano, postal je dr. prava, se poročil z Majdo Olupovo iz hiše na Starem trgu št. 2 in bil dve desetletji generalni direktor Kompasa Slovenije – dr. Miha Hlade, oče današnje varuhinje bolnikovih pravic dr. Duše Hlade Zore, moje sestrične…ja, vidite tako se je in se še vrti ta naš svet… Mama je bila radovedna duša, brala je, pisala pesmi, sanjala o lepoti življenja, a izgorela v delu in z žulji na naši kmetiji. Umrla je pri 53-ih in nas (mlajšo sestro Nado in najmlajšega brata Janka) takrat davnega leta1966 pustila žalostne. Toda po njej sem podedoval veliko lepega in dobrega, zame koristnega pa mi je bilo – in mi je še – tudi zaradi nje lažje in lepše v življenju.

*intervju je bil izvorno objavljen v tiskani Demokraciji 

francek jauk zunajfrancek jauk leon stukeljfrancek jauk le enkrat je

Št. komentarjev: 6
  1. bojan pravi

    Odličen intervju in res izjemen portretiranec, g. Jauk!

  2. rene pravi

    Poklon g. Jauku. Takih novinarjev več ne “delajo”.

  3. talar pravi

    Ni čudno da je bil v YU nezaželen, saj je novinar Franček Jauk preveč razmišljal z lastno glavo, kar partija ni nikoli tolerirala.

  4. pubec pravi

    Po vsej medijski gonji in hrupu na račun g.Brgleza(terorist), je gornji intervju z g. Jaukom,pravi balzam za bralca.

  5. marta pravi

    V socializmu so se nam zdeli vsi novinarji več ali manj istorodni. Šele zdaj sem izvedela, da je gospod Jauk (bil) drugačen. Čestitam mu za njegovo držo in mu želim še veliko lepih trenutkov.

  6. mižek pravi

    Bojan, g.Jauk je tu INTERVJUVANEC. Med intervjujem in portretom je pa OGROMNA razlika. Veš, da nič ne veš.

Odgovori uporabniku pubec
Prekliči komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen