Na »obisku« v Jungovi poletni rezidenci – »Stolpu«

3

Piše: mag. Dejan Kaloh

Švicarski psihiater in psihoterapevt Carl Gustav Jung (26. julij 1875 – 6. junij 1961) bi konec julija 2015 bil star natanko 140 let. Razvil je številne koncepte, kot so ekstrovertiranost-introvertiranost, arhetipi in kolektivno nezavedno, ki so danes nepogrešljiv del psihologije. Jung je bil »zelo doma« tudi na področju filozofije, religiologije, antropologije in mitologije.

Jung kot utemeljitelj analitične psihologije, je bil tudi jasnovidec. Leta 1913 je imel vizijo apokaliptične poplave, ki je potopila vso Evropo in pomorila na tisoče ljudi. Jung je po tej strašljivi viziji menil, da se mu je pomračil um, a že naslednje leto je izbruhnila »velika vojna«. O delu in liku očeta teorije arhetipov in teorije osebnosti, ki se deli na zavestni um, osebno podzavest ter kolektivno podzavest človeštva, sem sam razmišljal v Bollingenu, kjer je Jung imel svoj poletni »Stolp«. In ravno letos poleti je tudi v slovenskem jeziku (končno) izšla tudi znamenita Jungova Rdeča knjiga, sicer izdana najprej v Nemčiji, leta 2009.

Letos me je počitniška pot zanesla tudi na zgornje Züriško jezero, v bližino majhnega kraja Bollingen, ki je tri kilometre oddaljen od večjega Schmerikona. Od tukaj se lahko z ličnim trajektom podate vse do 40 kilometrov oddaljenega Züricha. V samem Bollingenu, ki obsega nekaj hiš in manjšo cerkev, ni nobenih posebnih znamenitosti, a že samo slab kilometer vzhodneje stoji zelo velika znamenitost – Jungov »Stolp«. A ta Jungova poletna rezidenca ni odprta za javnost, zato se je za bližji ogled potrebno kar »malo znajti«.

Bollingenov stolp

Tako imenovani Bollingenov stolp je zgolj ime prvotnega izgleda Jungovega podeželskega posestva, ki ga je ta švicarski psihiater začel graditi leta 1923. Leto prej je Jung kupil večjo parcelo na bregu zgornjega Züriškega jezera, ki je bila last samostana iz Sankt Gallena. Jung je praktično vse življenje (izvzemši njegova potovanja) živel na dveh naslovih. V Küsnachtu, kraju blizu Züricha, je živel s svojo družino – ženo Emmo in njunimi petimi otroci (med njimi je bil samo en sin – Franz Jung), a njegov notranji ustvarjalni svet je privrel najbolj na plano ravno v Bollingenu, kjer je Jung večino »odraslega« življenja sam preživel več mesecev na leto.

»Moje najbolj notranje misli in lastno znanje sem moral na neki način prikazati še v kamnu ali – drugače povedano – moral sem se izpovedati v kamnu. To je bil začetek stolpa, ki sem si ga zgradil v Bollingenu,« je sam o začetku gradnje stolpa zapisal v knjigi ‘Spomini, sanje, misli’.

Jung je v naslednjih dvanajstih letih sezidal pravi majhen gradič, ki je bil sestavljen iz štirih delov. Leta 1923 (dva meseca po smrti Jungove matere) je tako najprej zrastel »izvorni« dvonadstropni okrogli stolp, ki mu je leta 1927 sledil še en manjši, stolpičast prizidek. Leta 1931 je Jung velikopotezno začel graditi največji stolp, v katerem je imel tudi svojo posebno sobo, ki jo je označil kot »zatočišče premišljevanja in imaginacij« in kot »prostor duhovne koncentracije«. Čez štiri leta, leta 1935, je »Bollingenov stolp« dobil svojo današnjo podobo, saj mu je Jung dodal še dvorišče in loggio, in tako je bil ta štiridelni kompleks končan. A leta 1955, takoj po smrti svoje žene, je Jung osrednji del zgradbe, ki je povezoval oba okrogla stolpa, še dodatno dvignil za eno nadstropje, kar je po Jungovo predstavljalo »s starostjo pridobljeno premoč ega ali premoč zavesti«.

Jung se je na svojem bollingenškem posestvu povsem odpovedal elektriki in tekoči vodi; tukaj je želel živeti kot njegovi predniki. Kuhal je na preprostem ognjišču in se grel z navadno pečjo na drva, vodo pa si je črpal iz bližnjega vodnjaka. Zvečer si je svetil s starimi svetilkami. Iz tega obdobja je ta njegova miselna iskrica: »Te preproste reči naredijo človeka preprostega; in kako težko je biti preprost!«

Jungovi potomci vedo, kje je Slovenija!

Ko sva z Natalio prišla do Jungove »svete« posesti, sva na pokošeni travi takoj opazila dva avtomobila. Sem poleti namreč hodijo Jungovi sorodniki, zdaj že iz njegovega tretjega in četrtega kolena (vnuki in pravnuki). Bila sva toliko predrzna, da sva si zapah na vratih ograje odprla kar sama in upala, da se ne bo od kod v naju zakadila kakšna štiri taca pasja mrcina. Ponavadi turisti gledajo le čez ograjo in poskušajo ujeti kakšen košček znamenitega stolpa, ki je sicer z vseh straneh zaraščen z drevjem.

Stavbi sva se približala iz strani loggie in manjšega stolpiča (vzhodna stran objekta), in videla, da se iz dimnika loggie kadi, kar je lahko pomenilo le to, da se »dela kosilo«. Poleti Jungovi potomci v Bollingenu seveda nimajo ravno dosti nenapovedanih obiskov, zato je prijazen par srednjih let, ki je pomolel glavi izza vrat, najprej začudeno zategnil: »Jaaaaaaaaaaa?« Že takoj sva povedala, da ne želiva dolgo motiti njihovega poletnega oddiha, a bi vseeno prosila, če si lahko na hitro pogledava samo znamenito Jungovo kamnito kocko, ki je dejansko znamenitost sredi znamenitosti. Nista komplicirala. Odprla sta vrata, a prosila, da notranjosti ne fotografirava. »Seveda,« sva dejala in že v naslednjem trenutku pozdravila še več ljudi, ki so, nekateri že pri jedi, drugi še na zasebni »plaži«, prijazno odzdravili. Nekateri so tudi povprašali od kod prihajava, in ob omembi naše države, so pokimali, da vedo kje je, nekdo pa je celo dodal: »Nice country«.

Skoraj s strahom sva se približala Jungovi kamniti kocki, ki stoji tik ob glavnih vratih (zahodna stran objekta). Poseben občutek je, ko se dotakneš stvari, ki jo je Jung obdeloval z lastnimi rokami in – mislimi. Ta kocka z robovi 50 centimetrov, je bila Jungu usojena. Iz bližnjega kamnoloma bi mu namreč morali ob gradnji zidu okoli notranjega dvorišča pripeljati tudi vogelni kamen, a namesto njega so pripeljali popolno kocko. Ob tem dogodku so znane Jungove besede: »To je moj kamen – tega moram imeti!«

To se je zgodilo leta 1950, takoj zatem, ko je Jung praznoval svoj 75. rojstni dan. Zato je na eno stran kocke v latinskem jeziku najprej izklesal naslednje sporočilo alkimista Arnalda de Villanove: »Tu stoji navaden kamen. Njegova cena je dokaj nizka. Bolj kot ga podcenjujejo bedaki, bolj ga cenijo učenjaki.« Temu je še dodal: »V spomin na svoj 75. rojstni dan iz hvaležnosti naredil in postavil C.G. Jung leta 1950.«

Na drugi strani kocke je Jung najprej izdelal majhnega možička, Telesphorosa, ki je bil ogrnjen v plašč s kapuco in je nosil laterno. V grškem jeziku je nato izklesal naslednje besede: »Čas je otrok, ki se igra s kockami: kraljestvo otroka. To je Telesphoros, ki potuje skozi temna območja tega kozmosa in se kot zvezda sveti iz globine. Kaže pot k vratom sonca in v deželo sanj.«

Tretja stran kocke, ki gleda proti jezeru, je bila bogatejša za alkimistične citate, ki so bili v latinski inskripciji: »Jaz sem sirota, osamljen; kljub temu me lahko povsod najdejo. Jaz sem eden, vendar sam s sabo v nasprotju. Sem hkrati mladenič in starec. Nisem poznal ne očeta ne matere, ker so me morali kot ribo potegniti iz globine ali ker sem padel z neba kot beli kamen. Potepam se po gozdovih in gorah, vendar sem skrit v najgloblji notranjosti človeka. Za vsakogar sem smrten, kljub temu pa se me ne dotakne menjava časov.«

Jung je vedel, kako dostojno pokopati pobite

Z Natalio sva si po tem nenapovedanem obisku Jungovih daljnih sorodnikov in samega Jungovega znamenitega posestva, v bližnji bollingenški oštariji privoščila kosilo, ki je bilo okusno, a drago – 150 švicarskih frankov! Švicarski standard pač. Časa je bilo dovolj, da sem ji obnovil zgodbo (poznal sem jo že iz Jungove knjige Spomini, sanje, misli, op.a.), ki se je zgodila na tem Jungovem posestvu in ima neke določene vzporednice tudi z aktualnimi slovenskimi razmerami – v zadnjem času spet precej burno javno temo o dostojnem pokopu medvojnih in povojnih žrtev komunističnega nasilja.

Zgodba je šla takole. Ko je Jung leta 1923 začel graditi svoj »Stolp«, ga je obiskala njegova najstarejša hčera Agathe in naenkrat začutila navzočnost trupla. Očitno je po svojem očetu podedovala tudi možnost slutenja. »Oče, tukaj so trupla,« mu je dejala, Carl Gustav pa svoji 19-letni hčerki seveda ni verjel. No, čez štiri leta, ko je Jung spet dograjeval svoj »Stolp«, pa so na globini dveh metrov dejansko našli skelet. Pripadal je nekdanjemu francoskemu vojaku, v desnem komolcu pa je še vedno bila vidna stara puškina krogla. Leta 1799 so Avstrijci namreč pognali v zrak grynauški most čez reko Linth, ki so ga naskočili Francozi. Šlo je za tako imenovano drugo züriško bitko, kjer je francoska republikanska vojska porazila Avstrijce in Ruse. Ducate mrtvih francoskih vojakov je nato reka naplavila na bregove zgornjega Züriškega jezera, kjer so jih nato lokalni prebivalci enostavno zagrebli na neoznačena mesta.

Jung, katerega oče je bil globoko veren pastor švicarske reformistične cerkve, je seveda že od malih nog poznal običaje civiliziranega pokopa. Na svojem posestvu je nato Jung za mrtvega vojaka priredil pravi pogreb in lastnoročno trikrat ustrelil preko groba. Ob grobu so mu postavili tudi spomenik s posvetilom. Če se ob tej Jungovi pietetni »prigodi«, še malce vrnem na domače razmere: razklan slovenski narod še vedno čaka, da se pokopljejo njegovi sinovi, ki še vedno ležijo po številnih grapah in jamah širom Slovenije.

Rdeča knjiga

Ne, hvala Bogu ne gre za kakšen ponatis Komunističnega manifesta, ampak za Jungovo znamenito avtobiografsko delo, ki je v Sloveniji pri založbi Beletrina izšla letos avgusta. Rdeča knjiga se imenuje tudi Liber Novus (Nova knjiga). Jung je prve zapiske začel sestavljati v času intenzivnega soočenja z lastnim nezavednim, od leta 1913 naprej, ko je imel že omenjeno vizijo »krvave poplave«. V veliko knjigo, ki je je bila vezana v rdeče usnje, je zapisoval vse svoje misli, fantazije, vizije, sanje in čustva, ki jih je sam poimenoval kot »aktivne imaginacije«. To je Jung intenzivno počel naslednjih sedemnajst let, vse do leta 1930! Zaradi te globoke intimnosti je Jung objavo tega svojega najbolj osebnega dela za časa svojega življenja prepovedal. Ti Jungovi zapiski so vse do leta 2007 ležali v eni izmed švicarskih bank, dokler se na vztrajno in večletno prigovarjanje znanega londonskega zgodovinarja Sonu Shamdasanija, Jungovi dediči le niso odločili, da javno izdajo (v knjigotrškem pomenu besede seveda, op.a.) največjo skrivnost svojega slavnega prednika. Rdeča knjiga je tako luč sveta zagledala 7. oktobra 2009 najprej v nemškem jeziku. Pri tem gre velika zasluga tudi Ulrich Hoerniju, Jungovemu vnuku, ki je pomagal pri urejanju arhivov svojega dedka.

Jungovo (tudi neizdano) delo bo živelo še naprej – Fundacija Philemon

Jung je do svoje smrti (1961) imel že devetnajst vnukov in devet pravnukov. Jungovi pravnuki so seveda imeli tudi svoje otroke in ti slednji (Jungovi pra-pravnuki) so nekako tudi že moja generacija, ki so spet poskrbeli za novo generacijo. Jungovi pra-pra-pravnuki kot peta generacija, ki izhaja iz »življenjske moči« C.G. Junga, so sedaj še bolj ali manj otroci, a v njihovih genih je zagotovo ostala močna sled njihovega slavnega pra-pra-pradeda.

Ravno že omenjeni Jungov vnuk Ulrich, pa tudi Jungova vnuka Peter in Andreas Jung (sina Jungovega edinega sina Franza, ki je umrl leta 1996) so z dovoljenjem za izdajo Rdeče knjige (ta je bila v glavnih svetovnih jezikih že sedmič ponatisnjena) poskrbeli za dodaten zagon neprofitne Fundacije Philemom (delovati je začela 2003), in ki je bila ustanovljena z enim samim namenom – to je, da zbira sredstva za izdajo Jungovih neobjavljenih del. Ki jih je še kar nekaj; v naslednjih tridesetih letih namerava fundacija izdati točno trideset naslovov. Do sedaj je ta fundacija poleg Rdeče knjige (2009) izdala še te naslove (v originalu): »The Jung-White Letters (2007), Children’s Dreams (2007), The Question of Psychological Types (2012), Jung Contra Freud (2012), Introduction to Jungian Psychology (2012), Dream Interpretation Ancient & Modern (2014), Jung & Neumann Correspondence (2015), Jung’s Lecture on Gerard de Nerval (2015).

Nekaj Jungovih misli za bolj polno življenje

Samo za bralce Politikisa in Demokracije sem pripravil še nabor nekaterih Jungovih misli, ki so nam lahko kažipot k bolj polnemu, razmišljujočemu in smotrnejšemu življenju ter k samemu sebi, nekatere pa so tudi odlični filozofski prebliski.

»Če razmišljaš v skladu z naravo razmišljaš pravilno.«

»To kar nas moti pri drugih, nas lahko vodi do razumevanja nas samih.«

»Nisem to, kar se mi zgodi, sem to, kar sem izbral, da bom postal.«

»Česar se braniš – ostane.«

»Beseda sreča bi izgubila svoj pomen, če ne bi bila uravnava z žalostjo.«

»Nič ne moremo spremeniti, dokler ne sprejmemo. Obsojanje ne osvobaja, ampak zatira.«

»Vaša vizija bo postala jasna samo takrat, ko se boste lahko pogledali v vaše srce. Kdor gleda nazven – sanja, kdor gleda navznoter – se zbudi.«

»Znanje ne počiva samo na resnici, temveč tudi na napakah.«

»Največji in najbolj pomembni problemi življenja so v osnovi nerešljivi. Nikoli se ne morejo rešiti, lahko le prerastejo.«

»Vse je odvisno od tega, kako gledamo na stvari in ne kakšne so same po sebi.«

»Vse dela človeka imajo korenine v kreativni fantaziji. Kakšno pravico imamo, da zanikujemo domišljijo?«

»Nevroze so vedno nadomestek za legitimno trpljenje.«

»Zelo malo reči s smislom, je v življenju vredno več, kot množina stvari brez njega.«

»Smisel naredi mnoge stvari – če že ne vseh – znosne.«

»Če razumemo in čutimo, da smo že v tem življenju navezani na brezmejno, se želje in drža spremenijo.«

»Tako kot kdor zadaja rane, rani tudi sam sebe, tako tudi ta, ki zdravi, zdravi sam sebe.«

2. Jung Bollingen nova24. Jung kocka1. Jung Stolp Bere

Št. komentarjev: 3
  1. Narim pravi

    Lep prispevek.
    Nekaj redkega na tem naslovu.

  2. jernej pravi

    Dober prispevek. Jung je dejansko bil pred časom, v vsakem primeru pa v psihoanalitskih dosežkih pred Freudom.

  3. mare pravi

    Odlično pisanje. Jung pa je bil dejansko The Kapaciteta.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen