Intervju glavne tožilke ICC: V Siriji bi lahko prihajalo do vojnih zločinov

0

Glavna tožilka Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) Fatou Bensouda je v torek ob robu blejskega strateškega foruma (BSF) v pogovoru za STA ocenila, da bi v Siriji lahko prihajalo do vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti. A ker Varnostni svet ZN ni napotil primera sodišču, ICC nima pristojnosti, da bi to lahko ugotavljal, je pojasnila.

Na jutranjem panelu v okviru BSF ste dejali, da v Siriji prihaja do vojnih zločinov. Lahko morda podrobneje razložite, kaj se tam dogaja?

Najprej moram pojasniti, da ICC v Siriji nima pristojnosti. Sirija namreč ni pogodbenica Rimskega statuta, jurisdikcijo pa bi imeli le, če bi Varnostni svet Združenih narodov primer napotil na ICC. Ne želim namreč ustvariti vtisa, da bomo odšli tja. Glede zločinov v Siriji, kjer se konflikt vleče že več kot dve leti in pol, in glede na poročila o sistematičnih pobojih civilistov, zdaj vidimo tudi obtožbe o uporabi kemičnega orožja … V tem kontekstu lahko rečem, da bi lahko prihajalo do zločinov proti človečnosti in vojnih zločinov.

Če bi ICC posredoval, bi morali na podlagi naše lastne analize situacije ugotoviti, ali izpolnjuje elemente, ki so po našem statutu potrebni za uvedbo postopka. Zato zdaj ne morem govoriti kot tožilka ICC, saj nimamo odprtega primera, če pa bi imeli pristojnost, potem bi zbirali informacije in jih analizirali. Glede vojnih zločinov bi morali ugotavljati, ali je šlo za načrtno politiko, da se izvajajo obširni napadi na civilno prebivalstvo ipd.

Ampak saj imate določene informacije, kaj se dogaja v Siriji. Sami ste omenili sistematične poboje civilistov. Ali mednarodna skupnost po vašem mnenju kot tožilke ICC še vedno nima dovolj dokazov za posredovanje?

Kot tožilka vam ne morem kategorično reči, da, v Siriji prihaja do vojnih zločinov, da, prihaja do zločinov proti človečnosti. Nisem v takem položaju. Zato sem dejala, da če bi ICC lahko posredoval, potem bi poiskali lastne informacije in jih analizirali in se potem odločili, ali je prihajalo do tovrstnih zločinov.

Kaj bi se torej moralo zgoditi, da bi Sirija postala primer za ICC?

Omenila sem že, da bi Sirija morala biti članica Rimskega statuta oz. bi moral ICC za uvedbo primera dobiti napotilo od VS ZN. Trenutno v uradu tožilca ICC zgolj opazujemo dogodke v Siriji. Nimamo mandata za kaj več. Nimam odprte mape v pisarni. Vendar dogodke pozorno spremljamo. Vsakdo, ki nasprotuje vojnim zločinom, bi moral biti zaskrbljen zaradi dogodkov v Siriji.

Moram pa pojasniti, da nismo mi tisti, ki gremo pred VS ZN, da želimo prevzeti nek določen primer. To morajo storiti članice mednarodne skupnosti, torej članice Rimskega statuta. One so tiste, ki morajo pritisniti na VS ZN, da bi moral nek primer prevzeti ICC. Tako je bilo npr. v primeru Libije ali Sudana. V nobenem od teh primerov ICC ni sam zahteval primera, ampak je šlo za odločitev VS ZN na podlagi pozivov držav, da je to pravilna pot.

Tudi pri Siriji se dogaja podobno. Danes ste lahko slišali visoko komisarko ZN za človekove pravice Navi Pillay, da je že pred dvema letoma pozvala VS ZN, naj gre primer pred ICC. Švica je npr. dala pobudo, ki jo je podprlo skoraj 60 držav, da se predlaga VS ZN, da gre primer pred ICC.

Povedati pa moram še to, da niti ni nujno, da ICC tudi po napotitvi s strani VS ZN primer sprejme. Preučiti ga moramo, ali sodi v našo pristojnost in ali so bili zločini res storjeni ter nato sprejmemo odločitev. Se pa torej ICC ne pripravlja, da bi prevzel primer Sirije. Drugi akterji morajo to predlagati.

Kako zadovoljni ste s sodelovanjem držav? Ali mednarodna skupnost jemlje ICC dovolj resno, glede na to, da določeni ljudje, ki jih je ICC obtožil in razpisal nalog za prijetje, ostajajo na prostosti?

Absolutno. Mislim da je ICC ena tistih institucij, ki je v zadnjih nekaj letih, kar obstaja, postal zelo pomemben igralec v mednarodnih odnosih. Morda imate v mislih določena stališča Afriške unije (AU) v bran nekaterim obtoženim pred ICC, ampak gre za drugo zadevo. AU je politično telo in dajejo politična stališča. Vendar pa to ne vpliva na postopke pred ICC, ki se nadaljujejo.

Morda najbolj očiten primer tega je primer Kenije, kjer so obtoženi pred ICC postali izvoljeni predstavniki države in si najbrž ne želijo, da bi se primer nadaljeval in so zato šli pred AU. A ravno ti odzivi in že samo dejstvo, da do njih prihaja, kažejo, kako pomemben je postal ICC na tem območju.

Tudi v primeru sudanskega predsednika Omarja al Baširja – on zdaj vztrajno išče države, v katere še lahko gre. Kot veste, ne hodi v Evropo ali druge dele sveta, kjer bi ga lahko prijeli. Torej ICC je popolnoma spremenil dinamiko tistih, ki so zagrešili te hude zločine. Prej smo imeli “zlata izgnanstva” in amnestije, zdaj pa mednarodna skupnost pravi “ne zatočiščem”.

Ali mislite, da bi ICC vendarle potreboval več “mišic”, da bi te obtožence spravil pred roko pravice? V Bosni in Hercegovini je na primer obtožene vojnih zločinov lovil Nato. Tu govorimo o voditeljih suverenih držav, ki se lahko ICC izogibajo v nedogled.

Zagotovo bi potrebovali nekakšen pritisk, saj je prijetje obtoženih eden glavnih izzivov za ICC. Sodišče pa nima lastne vojske ali policije. Pa četudi bi ju imeli, bi bil vseeno problem kar iti v neko državo in izvajati aretacije. Razmišljamo pa o različnih strategijah, kakšne vzvode bi potrebovali, da bi lahko prisilili države v aretacije.

V primeru Mednarodnih kazenskih sodišč za Ruando ali nekdanjo Jugoslavijo so bili uporabljeni številni politični in ekonomski pritiski, da je prišlo do aretacij. In vsi, ki jih je iskalo sodišče za Jugoslavijo, so zdaj v Haagu. Toda to so lahko uporabili ne le zaradi obljube o članstvu v EU, ampak tudi zato, ker je bilo to sodišče vzpostavljeno po VII. poglavju Ustanovne listine ZN.

ICC je na drugi strani mednarodna organizacija, v kateri je trenutno 122 držav, ki so podpisale in ratificirale Rimski statut. Ideja, da se sploh vzpostavi stalno tovrstno sodišče, je bila, da ICC zagotovi pravno delo, države pa izvajajo odločitve sodišča. Včasih zaradi različnih razlogov, večinoma političnih, države tega ne morejo storiti. Ampak drugače, kot da sodelujemo, ne moremo.

Če torej izvajamo naše preiskave, sodne pregone in si prizadevamo za prijetje obtoženih, države pa nam pri tem ne pomagajo, potem imamo problem, ki pa ga ne more reševati le ICC, ampak tudi države, predvsem z razmišljanjem zunaj znanih okvirov o tem, kaj lahko naredimo.

Treba pa je dodati, da tudi ni ICC tisti, ki mora izvesti aretacije. Ta obveznost je na državah članicah in naših partnerjih. Zato moramo delovati skupaj.

Pozornost mednarodne skupnosti je zdaj usmerjena predvsem v Sirijo. Kam pa bi pravzaprav še morali gledati z zaskrbljenostjo?

Mislim, da je veliko kriznih žarišč v svetu. Sama bi se rada osredotočila predvsem na območja, na katerih smo že posredovali, kot recimo na Libijo, Slonokoščeno obalo in DR Kongo. Odprli smo več preliminarnih preiskav – v Maliju, v Kolumbiji, Afganistanu, Severni Koreji in Gruziji. To so območja, za katera ni ravno veliko napisanega, da je ICC v njih aktiven. V prvi vrsti morda zato, ker so preiskave še v preliminarni fazi in se še moramo odločiti, ali bomo sprožili polno preiskavo.

Kako ste zadovoljni s sodelovanjem Slovenije z ICC?

Sodelovanje Slovenije je bilo vedno odlično in zgledno, vedno polno podpore sodišču. Slovenija s svojimi stališči na različnih forumih vedno podpira delo sodišča. Tudi ko podpira recimo konvencijo za preprečevanje genocida in podobno, posredno podpira delo ICC. Ko zaprosimo slovenske oblasti za karkoli, je odziv zelo hiter. Vaš bivši veleposlanik v Haagu je bil zelo aktiven, organiziral je številne dogodke, na katerih sem tudi sodelovala. Vse tovrstne zadeve podpirajo delo sodišča in predstavljajo državo, ki jo ICC lahko daje za zgled, vedoč, da jo lahko vedno zaprosimo za pomoč. Zato smo zelo zadovoljni. (sta)

7374536172_5e411189cf_z

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen