Minister Hojs: Zaveznice razumejo zamude pri izpolnjevanju zavez Slovenije (intervju)

0

Obrambni minister Aleš Hojs je v pogovoru za STA ob deseti obletnici povabila Sloveniji v zvezo Nato izrazil prepričanje, da je bila odločitev za vstop v zavezništvo prava. Po njegovih besedah zaveznice razumejo, da Slovenija v krizi zamuja z izpolnjevanjem zavez, sicer pa opozarja, da je ministrstvo že veliko privarčevalo.

V sredo bo minilo deset let, odkar je Slovenija na vrhu zveze Nato v Pragi prejela povabilo v zavezništvo. Kako deset let kasneje gledate na odločitev Slovenije za vstop v Nato?

Mislim, da je bila odločitev prava. Tudi osebno sem vedno podpiral priključitev k zavezništvu. Prvič zato, ker članstvo v trenutno najmočnejšem vojaškem zavezništvu pomeni možnost kvalitativnega preskoka v smislu najboljše opreme, najboljšega usposabljanja in sodelovanja v tistih akcijah, kjer se dogajajo vojaško najpomembnejše stvari v tem trenutku.

Po drugi strani pa je zavezništvo regiji, v kateri je Slovenija, glede na vojne v 90. letih prineslo veliko stabilnost. Moramo biti iskreni in priznati, da to, da smo danes obkroženi s članicami Nata – razen z Avstrijo, ki je še vedno nevtralna – za Slovenijo pomeni zelo veliko varnostno stabilnost.

Kako potem odgovarjate na stališča, da je Nato anahrona organizacija, ostanek hladne vojne in s tem nepotreben?

Očitki, da je Nato preživeta organizacija, so neupravičeni. V primerjavi z ostalimi operacijami so bile tiste, ki jih je vodil Nato, najbolj uspešne in so zadeve v relativno kratkem času zaključevale – na primer v Libiji. Operacije ZN v njihovih opazovalnih misijah na nek način omogočajo podaljševanje statusa quo. Če pogledamo položaj v Siriji danes, nismo nič kaj napredovali. Vprašanje, kaj se bo tam zgodilo. Če pa pogledamo najbolj odločne posege Nata v naši bližini, je treba reči, da je bila npr. operacija na Kosovu uspešna.

Glede Afganistana moramo stvari gledati širše. Tudi Afganistanci sami poudarjajo, da so se stvari zanje zelo spremenile. Umrljivost otrok je veliko nižja kot pred desetimi leti, praktično vsi otroci se šolajo, deklice hodijo ne le v šolo, ampak tudi na univerzo.

To so pridobitve, ki jih lahko damo kot vzporednico tistemu, kar vsaka vojna prinaša negativnega. Zato zavezništvo nikakor ni mrtvo niti anahrono, res pa je, da se sooča z neko transformacijo in drugimi izzivi, ki pa so bolj vezani na to, koliko članice same lahko še prispevajo za obrambo.

Kje je pri tem Slovenija?

Slovenija ima tu velike težave. A ne le Slovenija. Bodimo iskreni, vsi se pritožujejo nad obrambnimi izdatki. Edina izjema v tem trenutku je morda Poljska. Slovenija je v zadnjih štirih letih nominalno izgubila več kot 280 milijonov evrov. Relativno pa smo iz najboljših let, ko smo za obrambo namenjali okoli 1,6 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP), zdaj zdrsnili na 1,16 odstotka BDP za vojaški proračun. To je veliko.

Kje smo med ostalimi članicami?

Ravno zadnjič smo obrambni ministri dobili podatke Nata. Glede na znesek za obrambne izdatke smo nekje na sredi oz. v spodnji tretjini. Kar nekaj jih je tudi pod odstotkom BDP, a če bomo nadaljevali s sedanjim trendom, bomo zelo hitro med zadnjimi. Glede na sodelovanje v operacijah smo v zgornji tretjini, kar se tiče investicij v razvoj, pa smo na zadnjem mestu. In to zagotovo ni dobro.

Glede na krizo v Evropi zavezniki in partnerji sicer razumejo, da v času, ko se rešuje državno gospodarstvo, ne more biti ravno obrambni izdatek na prvem mestu. Smo se pa na zadnjih sestankih pogovarjali, da bi vsaj v srednjeročnih načrtih v evropskih državah zagotovili, da bi okoli leta 2022 za obrambo namenjali 1,8 odstotka BDP. In tudi mi v tej smeri pripravljamo srednjeročni program.

Kakšni so potem slovenski načrti glede obveznosti do Nata?

Že ko sem prišel na ministrstvo, sem si rekel, da bo določene projekte iz preteklosti treba na nek način rešiti. Nekatere je moč rešiti, drugih pa ne. Eden od takih, ki se ga kljub trudu v štirih, petih mesecih ni dalo rešiti drugače kot z razdrtjem pogodbe – in mislim da za državo zelo ugodno -, je bil posel z osemkolesniki. To seveda pomeni, da zavez, ki smo jih dali Natu za do leta 2016, ne bomo mogli izpolniti.

Takoj po razdrtju pogodbe smo šli v pogajanja z Natom, da bi ta cilj podaljšali. Po pogajanjih, ki smo jih imeli v zadnjem mesecu, pričakujem, da bomo imeli do konca meseca končne odgovore Nata. Moram reči, da sem optimist. Prepričan sem, da bomo uspeli prepričati Nato, da v tej fazi srednjo bataljonsko skupino oblikujemo v obdobju od 2016 do 2020 z obstoječimi vozili, se pravi s 30 vozili z manjšo bojno močjo, da pa bomo nekje do 2023 ali 2025, kot je bilo predvideno tudi po naši resoluciji, morali vzpostaviti to srednjo bataljonsko skupino tako, kot smo obljubili. Ne govorim o dodatnih vozilih, bo pa treba bojno moč teh vozil povečati.

Če nam bo uspelo zagnati gospodarsko rast in če pričakujemo boljše čase po letih 2016, 2017, sem prepričan, da tedaj ne bo dileme, da tega ne bi mogli narediti.

Nakupe orožja je v času vsesplošnega državnega varčevanja je verjetno težko upravičevati.

Kar se tiče trenutne situacije, mislim, da javnost obrambnemu ministrstvu ne more kaj dosti očitati. Obrambi je bilo v zadnjih štirih letih odškrnjenega največ denarja. Z rešitvami omenjenih pogodb smo odpravili tudi nekatere obveznosti, ne moremo pa zdaj sedeti križem rok in reči, da ne bomo nikoli več ničesar potrebovali. Mislim, da bo tudi javnost razumela, da bo neka vojaška moč in usposobljenost potrebna in glede na to, da smo v zavezništvu in moramo ostati, verjamem, da ljudje to tudi razumejo. Je pa to seveda malo težje predstaviti ljudem, če delaš npr. primerjavo z bolnišnico.

Napovedali ste že reorganizacijo, posebej v upravnem delu ministrstva. Preobsežen upravni aparat naj bi bil vzrok, da ni več investicij…

Prepričanje, da je samo upravni aparat prevelik, ne drži. Oboje je preokorno. Upravni aparat se je od leta 2006 zmanjšal s 1500 zaposlenih na 1200. V vojski pa smo z vsemi transformacijami vztrajali pri 7600 pripadnikih. S predlogom proračuna za leti 2013 in 2014 je finančno ministrstvo določilo tudi vsoto, ki jo bo mogoče porabiti za maso za plače. V vojski smo kadrovske načrte znižali s 7600 na 7200 in v upravnem delu s 1200 na 1100.

Dogovorili smo se tudi, da bomo skušali to doseči ne z odpuščanjem, ampak z drugimi ukrepi in da bomo skušali zadržati ljudi predvsem v vojaškem delu, ker želimo pomladiti strukturo vojske. Radi bi naredili razmerje primernejše standardom Nata – en častnik na dva podčastnika na pet vojakov.

Zelo smo znižali predvsem potne stroške, tudi s premestitvami. Znižali smo oz. še bomo dodatke vojakom na misijah. Dodatki, ki jih imajo v BiH ali na Kosovu, po mojem niso čisto primerni. Za Afganistan tega sicer še nismo naredili, ker je misija v drugi stopnji intenzivnosti. Znižati bo treba tudi nagrade za prostovoljne pogodbene rezerviste.

Omenjali ste tudi združevanje poveljstev in manjše število vojakov v Afganistanu.

Eden od prvih ukrepov, ki jih bomo verjetno naredili, je, da bi v prvi fazi preoblikovanja vojske znižali število poveljstev. To bi pomenilo manj poveljnikov, manj administrativnega in drugega osebja… Glede števila vojakov v Afganistanu je pa tudi jasno; že v začetku leta smo napovedali, da se bomo kot ostali zavezniki do konca leta 2014 umaknili.

Kakšen bo postopek umika?

V kontingentu, ki je zdaj v Afganistanu dober mesec, smo zmanjšali število pripadnikov za 10 odstotkov, z 88 na 80. V kontingentu, ki je predviden za pomlad prihodnje leto, računam, da bi tja poslali manj kot 60 pripadnikov. V jesenskem kontingentu v letu 2013 pa bomo poskusili to številko še zmanjšati, morda tudi za 10 ali 15 pripadnikov. Kako bomo umikali tistih 45 pripadnikov, pa bomo še videli. Neko minimalno število, ki zagotavlja podporo, torej varovanje, oskrbo in logistiko, tam mora biti.

Kdaj se bo Slovenska vojska v celoti umaknila iz Afganistana v tem trenutku ne morem reči zaradi logističnih težav. Z Italijani in Madžari, deloma pa tudi z Američani, se o tem že pogovarjamo, sicer pa iščemo logistične niše.

Kaj pa bo po umiku?

Afganistan še vedno pričakuje pomoč Zahoda. Mi smo za zdaj najavili pomoč v denarju – premier je napovedal, da bomo tudi po letu 2014 njihovi vojski pomagali s prispevkom v višini približno 500.000 ameriških dolarjev. V kakšni obliki bomo sicer sodelovali po letu 2014, še ne moremo reči. Lahko pa se zgodi, da bo prišlo tudi do kake nove misije.

Ali trenutna sredstva še zadostujejo za redno usposabljanje vojske?

Za redno usposabljanje jih je dovolj. Nekateri sindikati so sicer predlagali tudi varčevanje pri tem, a na to za zdaj nisem pristal. Mislim, da vojska mora biti usposobljena. Nesmiselno bi bilo, če bi vojak eno leto hodil v vojašnico in pometal igrišče.

Vaša predhodnica je opozarjala, da vojski lahko jemlješ, a enkrat poči in sistem razpade.

Tudi sam sem že povedal, da prostora za jemanje ni več, to je dejstvo. Tudi zdaj ima vojska premalo. Res pa je, da se lahko neko obdobje dveh ali treh let ob dejstvu, da ne bo novih nabav, tudi s tem preživi; da so torej ljudje plačani, da se vsaj nekoliko usposabljajo in da pokrivamo obveznosti na misijah. Na dolgi rok pa s takšnim proračunom vojska ne bo mogla zdržati.

Ima pa vojska še nekaj rezerv tudi na civilnem področju. V zadnjih poplavah se je izkazalo, da se je dobro vključila v reševanje. Imamo tudi nekaj predlogov. Vojska bi že ob razglasitvi rdečega alarma npr. lahko prišla pomagat polnit vreče in prestavljat stvari na varno.

Kako sicer ocenjujete odziv uprave za zaščito in reševanje ob ujmi v začetku meseca?

Odziv na terenu kaže, da smo se tokrat odzvali relativno dobro. Zelo pomembno je bilo, da smo v relativno kratkem času uspeli vse sile prestaviti s Primorske na Koroško in Štajersko. Ta odziv je bil zelo dober. Nihče pa si ni predstavljal, da bo katastrofa tako velika. Šlo je za enormne pretoke.

V ujmi so se znova zelo izkazali tudi prostovoljni gasilci. Kakšni so načrti za ureditev njihovega statusa?

V preteklosti je bilo za prostovoljstvo kar nekaj že postorjenega. Občine jim tako npr. poplačajo ure odsotnosti z dela v času intervencije, usposabljanja v centru na Igu pa so praktično brezplačna. Poleg tega gre v gasilstvo od občin in države preko požarnega sklada med 60 in 70 milijonov evrov, kar ni malo.

Nenazadnje smo se z Gasilsko zvezo Slovenije in gasilci že večkrat pogovarjali in ravno pred mesecem dni sem naredil nabor predlogov ter ga posredoval ministrstvu za finance, a je bil zaradi finančnih razmer zavrnjen. Bomo pa skušali več narediti na stvareh, ki niso vezane na finance.

Kako pa napredujejo pogovori s sindikatom poklicnih gasilcev?

Mi smo sicer v smislu kolektivnih pogodb krovni partnerji s poklicnimi gasilci. Sam vodim del podskupine, ki se bo pogajala z njimi o kolektivni pogodbi. Za zdaj se o tarifnem delu še nismo pogovarjali, vendar na ta del niti ni bilo pripomb. So pa bile pripombe na normativni del, ki je povezan z opremljenostjo in številom gasilcev. Sredstva za to pa zagotavljajo lokalne skupnosti. Govoril sem z več župani in strinjali so se, da pri gasilcih ne gre zmanjševati normativov in standardov.(sta)

Obrambni minister Aleš Hojs je v pogovoru za STA ob deseti obletnici povabila Sloveniji v zvezo Nato izrazil prepričanje, da je bila odločitev za vstop v zavezništvo prava. (foto: Vasja Šabeder)

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen