Intervju: Boštjan Dermol: “Čutim se izredno srečnega, saj počnem stvari, v katerih uživam.”

0

Boštjan Dermol je karizmatični pevec znane slovenske skupine Nude in zelo dober poznavalec glasbene umetnosti. Za Demokracijo je spregovoril o svojem razgibanem poklicnem delu, pa tudi o čisto življenjski vlogi očeta.

Boštjan, slovenska javnost te najbolj pozna kot pevca skupine Nude, a ob tem si še radijec (Radio Celje), televizijec (TV Arena), študent prava in očka deklice Lorelei Erne. Impozanten seznam vseh “delovnih nalog in obveznosti”. Kako vse te obveznosti uskladiš?

Vse to in še mnogo več (smeh). Težko je uskladiti vse naloge, obveznosti, ampak nikoli pretežko, ker vse stvari počnem rad, sicer jih ne bi. Vedeti pa je treba, kje je meja, koliko lahko zajameš z žlico, da še lahko poješ. Moje načelo je da lahko počnem toliko stvari hkrati, kot jih lahko speljem v skladu s svojimi pričakovanji do samega sebe. Ogromno časa in energije vlagam prav v delo Zavoda IPF, kjer sem predsednik skupščine izvajalcev in v tem mandatu predsednik Sveta Zavoda. Odgovorna funkcija. Čutim se izredno srečnega, saj počnem stvari, v katerih uživam in mi niso v breme ali gola obveznost, temveč jih počnem s strastjo, z užitkom, predanostjo in veseljem. Lorelei pa je povsem druga zgodba. Ona je vedno in povsod na prvem mestu. Brez nadaljnega. Krasna je, Sonce mojega vesolja.  

A dajva se najprej posvetiti “nudevcem”. Lani je skupina postala polnoletna, vsi poznamo njene velike uspešnice, še vedno koncertirate, ste stalnica na slovenski glasbeni sceni. Si osebno zadovoljen z doseženim?

Vedno ostane dovolj prostora za nove dosežke, vedno se mi zdi, da bi lahko naredili še več, še bolje. A s tem se ne obremenjujem. Ker vem da vsakič naredimo najbolje kot le lahko v danih razmerah, s časom ki nam je na voljo in vem da se vedno potrudimo po svojih najboljših močeh. In tudi vnaprej bo tako. Polnoletnost glasbene skupine je v Sloveniji (in tudi na tujem, če smo iskreni), precejšnja redkost. Skupina je kot družina. In kot team. Če si teamski igralec, potem ima možnost, če delaš za družino, potem je to zate. Sicer je bolje, da si solist. Letno imamo nekje med35 in50 nastopi, kar je glede na razmere in na naš staž precej, oz. ravno dovolj. Ostane tudi dovolj časa za vaje in studijsko delo, nove skladbe in nove ideje. Balans je več kot nujen. Vsega mora biti ravno prav, sicer se hitro preobješ. Tudi najljubše jedi, tudi najboljših prijateljev. Zmernost in preudarnost, prava mera vsega. To je pravi recept. 

Bi lahko vašo skupino označil samo za rockersko? V letih ustvarjanja ste namreč tudi spreminjali svojo zvočno podobo, dvakrat ste nastopili celo na Emi…

Skupina je živa tvorba, se rodi, raste in razvija, dozoreva, se medi in odrašča. Smo v “odrasli fazi”, vemo kam gremo, točno vemo kaj hočemo. Vsako obdobje ima svoje posebnosti in značilnosti, je neka knjiga spominov če hočete, dnevnik nekega stanja, doživljajev, čutenj. In zapis videnja in dojemanja neke klime, nekega obdobja. Zato se to močno odraža tudi na samih izdelkih. Ni skrivnost – vedno smo bolje zveneli v živo kot na posnetkih, trudili smo se, sedaj tudi posnetki zvenijo dobro, z njimi smo zadovoljni. Smo pa neizprosni in prestrogi do samih sebe, zato se je proces studijskega dela upočasnil, posvečamo se mu bolj filozofsko, perfekcionistično, težko smo zadovoljni in šele ko smo, vemo da je dobro. Le najboljše je dovolj dobro. Predalčkanja pa sam osebno ne maram preveč. S tem se ukvarja glasbeno-kritiška stroka. Tisti, ki kritizirajo druge. Praviloma so to osebe, ki so pogoreli v svojih projektih in pri svojem (ne)kreativnem procesu, pa se odločili iz teh ali onih vzgibov da bodo drugim pametovali kako in kaj je prav in kaj ne. Kakšen “credo” je to? Samooklicanosti je vse preveč, na vseh področjih. Če pa bi že moral nekako opredeliti glasbeno zvrst bi rekel, da gre za moderno kitarsko glasbo pop – rock, power pop zvrsti. 

Bojda ste se znašli tudi v Guinessovi knjigi rekordov, ker ste naredili »najhitrejšo« pesem. Kako je s tem?

Pogoji za Guinessa niso bili izpolnjeni, ker je pojem “skladbe”, “posnetka”, “zvočnega zapisa”, preveč ohlapen in nedorečen – nima predpisane minutaže, lahko bi bila čista improvizacija, posneta na nosilcu zvoka. Sodelovali smo pri projektu “Najhitreje nastala knjiga na svetu”, kot podporni, glasbeni projekt. Na isto temo kot pisci – literarni avtorji, smo sami napisali skladbo “Nekje vmes”. Začelo se je z naslovom “Hic et nunc” – ” Tu in zdaj”, mi pa smo se, kot večni oportunisti, odločili da ni ne “tu”, ne “zdaj”, temveč “Nekje vmes”. Snemanje smo začeli ob 7:00 zjutraj, ob 16h je bila skladba posneta, masterizirana in predvajana v radijskem etru po vsej Sloveniji. Lep dosežek, lepi spomini, izvrstna ekipa, ekspeditivno delo, odličen rezultat. Vedno se bom rad spominjal tega podviga. Končali smo z javnim nastopom in živo izvedbo skladbe istega večera na sklepni prireditvi. Odzivi so bili izjemni, kar nas je najbolj nagradilo, bolj kot formalni rekordi. Premagali smo sami sebe. 

Katere slovenske glasbene skupine pa sam najraje poslušaš?

Glede na naravo svojega dela poslušam vse izdaje, vse nove projekte, vseh glasbenih zvrsti, tako domače kakor tudi tuje. Sam imam zelo specifičen glasbeni okus. Seveda najprej zasledujem skladbo. Zvok, interpretacijo, izvirnost, občutek, ki ga daje in energijo katero nosi in prenaša. Sporočilo. Ne glede na žanr in izvajalca. Ali je, ali ni. Ali ima, ali ne. Samo to je pomembno. Ali se te dotakne, sproži v tebi dražljaj, zmoti in se ti vsede v srce in uho, ali pa ne. Nekaj izjemnih avtorjev in izvajalcev premore naša scena. Navdušujoče. Meni najljubši pa so: Gutti, Laibach, Melodrom, Silence, Siddharta, Katalena, Brina, Non, Demolition group, Lara B, Elvis Jackson, Shyam, ogromno nedelujočih bendov in legend slovenske glasbene scene, ogromno odličnih posameznikov in projektov, resnično plodno glede na skromno število prebivalcev te male in lepe dežele. Imamo vse: pop, rock, alternativne bende, indy sceno, jazz, odličen metal, hard core, punk, kantavtorje, reperje, elektronsko glasbo, narodno glasbo, zabavno glasbo, coutry, ljudske godce, klasike, vse. In v vseh kategorijah imamo najboljše. Najbolj všeč pri vsej stvari pa mi je prav dejstvo, da se pojavljajo vedno in znova novi obrazi, nova imena, zanesenjaki, ki čutijo ustvarjalni naboj, potrebo po kreaciji, po novem, ne glede na zaslužek. To je poklicanost, ne delo, ne služba. Prava umetnost in izraznost je tisto, kar je “nekaj več”. In to se sliši, vidi, čuti. Seveda pa ne rabimo samo umetnosti, večini je dovolj preprostost, zabava. Glasba je namenjena predvsem svoji publiki, odjemalcem, uporabnikom, ne pa kritični javnosti in recenzentom. 

Kako je po tvojem možno, da v samostojni Sloveniji prav nobena glasbena skupina ni naredila nekega zares večjega mednarodnega preboja? Pa vemo, da je v Sloveniji kar nekaj kvalitetnih bandov…

S tem se ne strinjam. Veliko jih je, morda samo ne takih, ki bi jim uspel “veliki met”, kar je nedvomno pogodba z veliko založniško hišo. Milijonske naklade, milijonske turneje, ogromen team zaposlenih, ki se ukvarjajo samo in izključno s tabo, ogromno denarja za promocijo, PR, zakup oglasnega prostora.

To sem imel v mislih, ja…

Ampak naši bendi so “veliki”. Prav nekateri meni ljubi bendi. Recimo: Silence, Elvis Jackson, Tide, Laibach, Siddharta. Vsi omenjeni so si “izborili” renome v tujini. Pa nekateri elektronski umetniki (npr. Umek). Niso Avseniki, ne po prodaji ali prepoznavnosti. So pa uspešni in poznani. Tudi nekateri solisti so izjemni, nekaj takih je, za katere še javnost sploh ni slišala, pa so tudi sami modro tiho, oziroma se javno nočejo izpostavljati. Glasba se dogaja po koncertnih odrih, radijskih postajah, v srcih ljudi, ne pa v rumenem tisku, kjer je pomembno kdo je s kom in kdo je koga, kje smo jedli, pili, kaj vozimo in kaj smo oblekli… Glasba ni modni trač. Uspešnost glasbe ni merljiva samo v številu prodanih plošč, številu obiskovalcev na koncertu in turneji, “dodani vrednosti”, katero ustvari s svojo priobčitvijo. Je mnogo več. V vsakem izmed “odjemalcev”, poslušalcev vzbuja posebna čustva, občutke, sporočila, konotacije. Šele tako lahko ocenimo pravo vrednost glasbe kot umetnosti. Subjektivno, kakopak. Prej našteti kriteriji se nagibajo k ekonomski, objektivni vrednosti glasbe kot industrijske kategorije. Tovrstna primerjava pa s konceptom glasbe kot umetnosti nima prav dosti skupnega. Umetnost kot božanska kategorija, kot navdih, klic je več, veliko več. 

Kaj pa praviš na iskanje pevskih talentov preko raznih »talent-šovov«? Bi to lahko bila neka novodobna valilnica potencialnih slovenskih glasbenih zvezd?

Nimam nič proti, 21. stoletje pač. Modna muha. Potešitev warholovskega načela o 15 minutah slave za vse in vsakogar.Podrugi strani potešitev voyaerskih nagnjen večine, zagotovitev “publike”, gledalcev, saj vsi poznamo vse in nas vse zanima o drugih, kajne? V tujini se potem naredijo nekaj milijonski projekti in glasbena industrija vsaj nekaj časa eksploatira svoj izbran produkt, ljubljenca publike. Vsaj album, dva ali tri, dokler je “železo vroče” in dokler ne pride do novega tekmovanja. Redko katera tako nastala zvezda se obdrži tudi po končanih projektih, nihče praviloma ni dolgoprogaš. Za kaj takega potrebuješ nekaj svojega, neumetnega, iskrenega, neinstantnega. Zgodbo. Občutek. Kemijo. Vsega mora biti v pravem razmerju. Talenta, predanosti, volje, trenutka, vesolja, kemije, sreče. Pa še takrat ni nujno da uspe, da te “poštekajo”.  Sam se teh “izletov” ne bi nikoli udeleževal. Verjamem pa da profitirajo od tega mnogi; posamezniki, produkcijske hiše, televizije, založniki, širša publika. Kruha in iger!

Kako se te je pred letom in pol dotaknilo rojstvo hčerke Lorelei Erne? Kot vemo si napisal zanjo pesem Lorelei in jo potem kot solist predstavil na lanskoletni Slovenski popevki…

Verjetno najlepša in najbolj neponovljiva, nepopisljiva izkušnja vsakega človeka – trenutek, ko postane starš. Trenutek popolne lucidnosti, neracionalnosti, vzhičenosti. Ko pozabiš na cel svet in je tisto malo bitje, tisti vesoljček, neznanček del in center tvojega življenja. Od tistega trenutka ko priveka na svet pa do konca. Pesem je nastala zelo kmalu po njenem rojstvu, kar sama se je spisala, zelo spontano, čisti izliv čustev. Vabilo na Slovensko popevko je prišlo malce kasneje, ko je bila skladba že spisana, potrebovala je samo še orkestracijo. Priznam da je bil ta festival nekaj najbolj napornega in nepredvidljivega v moji glasbeni karieri, sicer pa sem s Slovensko popevko sodeloval že v preteklosti. Glasbe preprosto ne morem dojemati kot tekmovanje. Ni in ne more biti. 

Kako je s tvojim študijem prava na mariborski PF? Kje trenutno si in kaj se dogaja? Podvprašanje: boš kdaj delal na pravnem področju?

Sem absolvent pravne fakultete, ostalo mi je še nekaj izpitov, nekako nisem našel pravega časa, Lorelei me je presenetila, ravno v času, ko sem spet “zagnal konje do končne zmage”. Imam namen končati v kratkem, s pravom se ukvarjam že vrsto let, tako ali drugače pa so stvari vedno povezane z glasbo. Avtorska in sorodne pravice, intelektualna lastnina, mednarodno pravo, kolektivno uveljavljanje, statusne oblike – to so glavna pravna področja ki me zanimajo in s katerimi se ukvarjam poklicno že vrsto let. Pravo vidim kot kreativno vejo, potrebuje veliko potrpljenja, razmisleka, domišljije in interpretacije. Dober pravnik je igralec, pravljičar, bralec, logik in mislec. Vse v enem. Ko pravnik ni več čuteče bitje je prav, da zamenja poklic. Pravo je (tudi) umetnost, ne pa štanca.  

Kaj Boštjan Dermol dela, ko ima prosti čas?

Igra se s svojo hčerko, potuje, jadra, bere, razmišlja, posluša glasbo, gleda filme, hodi v gledališča, galerije, muzeje in na koncerte, dobro je in pije, druži se s prijatelji, piše. Dolgočasen je. Intenzivno dolgočasen.  

Spraševal: Dejan Kaloh 

Foto: Nataša Muller

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen