Dušan Semolič: Malo delo pomeni več težav in manj pravic!

2

Pospeševanje gospodarskega razvoja z zniževanjem delavskih pravic je tekma, ki je na globalnih trgih vnaprej izgubljena, je za STA dejal predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušan Semolič. Namesto da bi delavcu nudili zaposlitev z že doseženimi pravicami, je zakon o malem delu prožnost trga delovne sile pripeljal do absurda, pravi.

Zakaj takšno nasprotovanje malemu delu?

Brezposelni, zlasti mladi, ki končajo šolanje, potrebujejo normalno delo, ki nudi večjo socialno varnost, več pravic. S pomočjo varnega dela si ustvarjaš boljše življenje kot pa z malim delom z napotnicami od danes do jutri, z veliko stopnjo negotovosti, brez pravic.

Resorni minister pravi, da ga čudi nasprotovanje zakonu, ki nikomur ničesar ne jemlje.

Jemlje. Brezposelnim jemlje realno upanje, da bodo dobili delo za nedoločen čas. Vlada bi morala ponuditi pogoje za ustvarjanje novih, kakovostnih delovnih mest, ne pa tistega, kar je pri študentskem delu obsojanja vredno, teh nesrečnih napotnic, razširjati na upokojence in brezposelne.

Malo delo za delodajalce pomeni minimalne stroške. Seveda bodo raje zaposlovali male delavce, ker se ne bodo bremenili s stroški odmora, regresa, stroški za delovno dobo, bolniških nadomestil. To vse odpade in na osnovi malega dela bodo rasli dobički. Namesto da bi na enem delovnem mestu zaposlili enega delavca za nedoločen čas, bodo z velikim veseljem raje zaposlili dva, tri male delavce.

To je alibi, izgovor vlade, da se ne loteva glavnega problema, ta pa je ustvarjanja kakovostnih delovnih mest za veliko skupino brezposelnih in mladih, ki vstopajo na trg dela.

Kako bi se lotili problema brezposelnosti, če bi bili na mestu ministra za delo? Tudi zgodovina kaže, da je brezposelnost lahko žarišče velikih problemov, tako da brezposelnost ni nedolžna težava.

Problematika delovnih mest ni povezana le z ministrstvom za delo. Gre za splet različnih politik – od davčne in gospodarskih politik, ki vplivajo na to, da nastane prijazno okolje, ki bi spodbujalo delodajalce, da bi zaposlovali za nedoločen čas. Tega pa ni mogoče doseči z malim delom, z odpravo plačanega odmora, z zniževanjem nadomestil.

Problematike se je treba lotiti kompleksno. Ustvariti je treba ustrezno poslovno okolje, kajti delo dajejo delodajalci. Ti odpirajo delovna mesta. Ampak za to morajo biti ustvarjeni pogoji.

Kakšno prednostno nalogo pri reševanju brezposelnosti bi si torej postavili na ministrovem mestu?

Vredno bi bilo graditi na new dealu, na dogovorjenih skupnih projektih v Sloveniji, ki bi, če bi se tako dogovorili, z ustreznimi investicijskimi politikami odpirala nova delovna mesta. Tak projekt bi bila gradnja najemnih stanovanj, ne lastniških in ne najemnih subvencioniranih.

S tem bi rešili vrsto problemov, najprej problemov mladih. Govorim o povprečnem mladem človeku v Sloveniji, ki ne izpolnjuje pogojev za subvencionirano stanovanje. To je tisti, ki dobi 800 do 900 evrov na mesec.

Če imata oba partnerja tak dohodek, absolutno ne moreta priti do subvencioniranega stanovanja. Tudi do lastniškega stanovanja ne moreta priti, razen če se “zapufa” cela rodbina.

Kasnijo tudi nekateri drugi projekti, infrastruktura, npr. železnice… To so projekti, ki kasnijo, namesto da bi bili že tukaj. Politiki so totalno zamočili. Kriza je tukaj in nimaš osnovne dokumentacije, da bi se jih lotil.

To so že ukrepi, pri katerih bi se moralo združiti več ministrstev, tako za okolje, za gospodarstvo, za finance in za delo, kjer bi se zagotovo ponudila realna priložnost za gospodarski zagon.

Toda krizna skupina ministrov s posameznih resorjev je bila oblikovana.

Oni se tega ne lotevajo na tak način. Iz poročila predstavnikov Mednarodnega denarnega sklada, ki so bili v Sloveniji, izhaja, da je glavni vzvod za reševanje krize povečanje fleksibilnosti delovnih razmerij. Katastrofa. V Sloveniji smo z malim delom fleksibilnost pripeljali do absurda.

Kar potrebuje slovenski delavec, je več varnosti. Tudi z varnostjo se da doseči razvoj. To optiko je treba spremeniti. Ni res, da bomo večji gospodarski razvoj dosegli z zniževanjem pravic. To je tekma, ki je na globalnih trgih vnaprej izgubljena. To je tekma, v kateri s Kitajci, Indijci in nekaterimi drugimi ekonomijami ne moremo konkurirati.

Živimo v prostoru, kjer se da gospodarski razvoj spodbujati tudi s krepitvijo socialnih in delavskih pravic. To ni nezdružljivo.

Zakaj takšno nerazumevanje na strani vlade?

Oni bolj prisluhnejo gospodom iz Bruslja, OECD, Mednarodnega denarnega sklada, čutijo se bolj odgovorne bonitetnim hišam kot pa nekaterim skupinam ljudi, kot smo tudi sindikati.

Ni pripravljenosti, da bi z nami poiskali kompromise v ključnih stvareh. Ne pristanemo na tezo, da morajo biti vse reforme sinonim za zniževanje pravic. V 21. stoletju tega ne sme biti.

Bi bilo soglasje možno doseči s pomočjo mediacije?

Če bi kdo posredoval s pametno besedo…, zakaj pa ne? To je res. Zakaj pa ne bi tudi v teh stvareh uporabljali mediacije? Res je, da je pri malem delu in pokojninski reformi žal prepozno, ampak nič se ne ve. Če nam uspe preprečiti uveljavitev zakona o malem delu, se zavzemamo za to, da nemudoma s posebnim zakonom uredimo študentsko delo in študentske servise.

Ampak to je treba urediti s posebnim zakonom. Poseben zakon pa naj uredi problematiko dodatnega dela za upokojence. Ne pa en zakon za vse na isto tnalo.

S kakšno utemeljitvijo bi nastopili pred ministrom Svetlikom, ki pravi, da ni ustrezno za posamezne skupine pripravljati posebnih zakonov, da je treba to urediti z enim zakonom, ker ni razlike med delom, ki ga opravlja npr. študent, in tistim, ki ga opravlja upokojenec?

To poznamo in zato dela napako. So namreč velike razlike med nekom, ki študira in bi si želel z dodatnim delom sploh omogočiti študij, in drugimi skupinami. Imamo ogromno mladih, ki nimajo štipendije ali je ta prenizka. Ali pa so pri starših, ki so socialno šibki in jim ne morejo omogočiti študija.

Ta skupina ima povsem druge probleme, kot so pričakovanja brezposelnih, ki jim npr. tudi poteka doba na zavodu in so potem v totalno odprti brezposelnosti, ali pa mladih, ki končajo šolanje, pa nimajo dela in izgubljajo leta in leta v čakanju, ali pa upokojenci… To so tri različne skupine in tu minister, ki trmasto vztraja pri tem, dela napako.

Zakaj je po vašem mnenju poleg zakona o delovnih razmerjih potreben še zakon o malem delu?

Malo delo na področju trga dela kot nova oblika dela je izključno v funkciji nastajanja čistih mezdnih delavcev, brez nobenih delavskih pravic. Ti delavci ne bodo imeli niti možnosti, da se delavsko organizirajo, da bi se uprli posameznim delodajalcem, zanje ne veljajo kolektivne pogodbe…

Hkrati pa vemo, da že obstoječi zakon o delovnih razmerjih ponuja zelo fleksibilne oblike dela, tako delo za določen čas, delo za skrajšani delovni čas, ponuja delo na domu. Ampak to je tisto, kar moti vlado, to pa je seveda v prid delodajalcem. Pri teh oblikah po zakonu o delovnih razmerjih moraš plačevati večje prispevke v pokojninsko in zdravstveno blagajno, kar je tudi prav, če hočemo vzdrževati te blagajne.

Vse manj bo zaposlovanja. Že tako ga je malo, potem pa bo še pospešen trend zaposlovanja za določen čas, vse manj bo zaposlovanja po zakonu o delovnih razmerjih…

Zakaj se ne strinjate z vlado, ko na opozarjanje o slabih izkušnjah z malim delom v Nemčiji odgovarja, da v Nemčiji ni omejitev glede zaslužka in dovoljenega števila opravljenih ur, medtem ko slovenski zakon to predvideva?

Ko so v Nemčiji uvedli malo delo, so bile sprva neke omejitve – ne več kot toliko ur, ne več kot toliko zaslužka… Ampak to je bilo prvo obdobje, ki je bilo zelo kratko. Potem so zaradi pritiska kapitala vse te omejitve padle v vodo.

In zato v Nemčiji samo 10 odstotkov tistih, ki začnejo z malim delom – in ne delajmo si utvar, da bo pri nas drugače – dobi delo za nedoločen čas. Vsi drugi ostanejo na malem delu in so prisiljeni za preživetje sprejeti malo delo tukaj, malo delo tam. Več malega dela zato, da lahko preživiš. To so pravi problemi malega dela.

Je Cankar aktualen bolj kot kdaj koli po 2. svetovni vojni?

Zagotovo. Ta socialna negotovost je izjemno velika. Strah, kaj se bo zgodilo, občutek, da gre cel razvoj po poti, ki bo lahko pomenil samo še slabše, grožnja, da bo še slabše… To politiki zlorabljajo, ko govorijo, da bo v primeru, če reforme ne bodo sprejete, stokrat slabše. Grozijo.

Ni korektno, da grozijo tistim, ki niso krivi za te probleme. Ni korektno, da grozijo delavcem, upokojencem, ki niso nič krivi za gospodarsko krizo.(sta)

Dušan Semolič: “Namesto da bi delavcu nudili zaposlitev z že doseženimi pravicami, je zakon o malem delu prožnost trga delovne sile pripeljal do absurda.”

Foto: Vasja Šabeder

Št. komentarjev: 2
  1. resni pravi

    Semolič je proti vsemu,pa tudi,če je kaj sprejemljivega.

  2. Klemen pravi

    Malo delo je trn v peti tistim, ki jim jimlje privilegije. Po novem bodo študentski servisi samo še nepridobitni..torej adijo milijoni evrov dobička na račun študentskega dela…podpiram zakon, ker ta denar namenja za štipendije.
    Semolič je pa svoj obraz že pokazal v Muri in gorenju, ko so ga morale delavke nabrcat, ker jim je več škode naredil kot pa koristi.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen