Politične skrivalnice in raziskave le-teh

15

Piše: Ive A. Stanič, publicist

Se spominjate: »Pustimo preteklost, nehajmo preštevati kosti, glejmo v prihodnost …« To so znana modrovanja, ki so na zunaj videti všečna in sprejemljiva. Zakaj bi si grenili življenje s preteklostjo, ki je izginila, je minila, je ni več. Postala je brezpredmetna.  

Toda, gre za vrednote. Materialistu preteklost nič ne pomeni; zanj je pomembno, koliko »cvenka« ima v žepu. Še posebej je eno lice preteklosti odveč in nepotrebno varuhom partizanskih vrednot, predvsem tistih, ki imajo obremenjeno vest z več ali manj težkimi »grehi«. Taki si razumljivo želijo našo polpreteklo zgodovino čim bolj odriniti, skriti in jo potisniti v pozabo. Gre torej za človeške, domovinske in globlje notranje vrednote in občutja, ki jih pač kdo ima ali nima.

Pri nas je en del revolucionarnih pridobitev ovrednoten kot napreden, drugi del pa tranzicijska levica še vedno skriva v molku, temi in strahu. Še vedno ne vemo, koliko ljudi-domačinov so pobili borbeni ateisti med vojno in po njej, koliko ljudi so pobili samo na kočevskem procesu leta 1943, kako so te ljudi pobijali, kje so grobišča, kje so seznami pobitih, kdo so bili eksekutorji in kdo naročniki pobojev. Kako naj živimo in vzgajamo nov rod z lažno zgodovino? Kakšna bo naša prihodnost, če ne poznamo resnične preteklosti? Kako naj uskladimo in osmislimo naše življenje, če nam varuhi revolucionarnih vrednot govorijo eno, številna odkrita grobišča pa drugo resnico. Čistost in neoporečnost NOB-ja in na drugi strani grozovite slike pri odpiranju naših grobišč so v diametralnem nasprotju in močno razjedajo legitimnost in blesk našega osvobodilnega gibanja. V tako zmedenem, brezpravnem in zgodovinsko zlaganem času je še kako potrebno in smiselno resno, dosledno in objektivno raziskovalno delo. Strokovnjakov imamo dovolj, tudi take, ki se znajo upreti lažnim prikazom poteka revolucije, ki jo naši rdeči tovariši enkrat priznajo, drugič tajijo. Levičarski ideologi, ki so danes na oblasti, dosledno skrbijo, da ne pride do razkritij zgodovinskih madežev in posledično do obsodbe nekdanjega totalitarnega partijskega sistema. V tem primeru bi se mnogi privilegirani in drugače zaslužni »osvoboditelji« hitro spremenili v običajne smrtnike, brez posebnih denarnih dodatkov, ki izhajajo iz posebnih zaslug za narod in poznejšega utrjevanja bratstva in enotnosti.

Pogrešam posebne poglobljene tematske razprave oziroma raziskave, na primer: naslednji mesec strokovna raziskava VOS-a, ki je bil ustanovljen 15. avgusta 1941; septembra sprejetju Odloka o zaščiti slovenskega naroda, oktobra kočevskemu procesu izveden leta 1943 in tako naprej.

Ne, kaj takega ni pričakovati. Aktualno postkomunistična oblast je že večkrat oznanila, da je preteklost že raziskana. Krivde enih in zasluge drugih političnih skupin so porazdeljene. Znani so junaki – osvoboditelji, in znani so domači izdajalci – kolaboranti. Eni so se udeležili svečanega in zmagovitega prihoda v osvobojeno Ljubljano, drugi so bili odpeljani v Rog po strel v tilnik. Namesto da bi v čast svobodi zvonili zvonovi, se je iz pregretega orožja kadilo in smrdelo po žveplu. Sovraštvo ene strani je bilo neskončno. Pisatelj Tone Seliškar je bil dovolj razumljiv: »Mi ne bomo posekali samo gnila drevesa, mi bomo tudi njegove korenine izruvali in jih požgali – tudi deset klafter globoko …«

In prav to so storili. Delo so opravili tako temeljito in velikopotezno, da se je slovenska zemlja spremenila v eno samo grobišče.

Št. komentarjev: 15
  1. Rado pravi

    Kaj nam je razkril publicist Ive A. Stanič v gornjem tekstu?

    Nam je razkril vso resnico in so nadaljne replike na to temo nepotrebne, ali pa gre zgolj za bolj, ali manj argumentirano mnenje posameznika?
    Jaz se nagibam k mnenju, da gre v pričujočem primeru bolj za drugo. Avtor kolumne uvršča tiste, ki se ne zavzemajo za detajlne preiskave povojnih pobojev med materialiste. Med ljudi, ki jih druge stvari, razen cvenk v žepu ne zanima. Sebe in tiste, ki pa čutijo močno potrebo po tovrstnem raziskovanju pa med moralne ljudi, ki se zavzemajo za to, da ne bi živeli in vzgajali svoje otroke v laži.. Ali torej jaz, avtor te replike sodim (po Staniču) med ljudi, ki domovinskih in globljih notranjih občutij nimajo? Ali mi je dovoljeno imeti večjo senzibilnost do NOB-ja, kot pa do domobranstva, ne da bi sodil v “tranzicijsko levico, ki se še vedno skriva v molku, temi in strahu”?

    Avtor replike si jemljem vso pravico, da sam odločam o svojih prioritetah, kakor tudi na povsem svoj ideološki pogled na svet. Tudi se nimam za materialista.

    Naloga zgodovinarjev in raziskovalcev je, da nas seznanja z dejstvi, dogodki. Interpretacija pa bo naša (moja) lastna. Vrednostno sodbo o tem bo ustvaril slehernik sam! Tudi o največjem zlu 20. stoletja, o II. svetovni vojni. Torej raziskujte dalje, a prosim ne vlačite tega v dnevno politiko.

    Velikan svetovne književnosti, John Steibeck je v svojem delu: “Vzhodno od raja”, namenil poanto romana svetopisemski dilemi o krivdi in grehu. Ali potomci Adama in Eve nosimo v sebi izvirni greh “jesti z drevesa spoznanja”? Ali smo sinovi in hčere grešni, ker smo v krvnem sorodstvu s starši, ki so počeli zla dela? “Timšel”, je odrešujoča beseda na koncu romana. “Ti lahko” (gospoduješ svojim grehom). Modri Kitajci (v romanu), ki so se leta dolgo učili hebrejšine le za to, da so lahko brali Staro zavezo v originalu, so prišli do spoznanja, da nihče ne nosi krivde svojih staršev. Vsak človek sam začenja in vodi svoje življenje. Za ničesar v zgodovini pred lastnim rojstvom se mu ni potrebno opravičevati.

    Obžalujem, da publicist in raziskovalec Ive A. Stanič ne pozna temeljnega dela o žrtvah vojnih in povojnih pobojev, to je “Zbornik RS o žrtvah vojne in revolucije”, Državni svet 2005. V njem so se zgodovinarji različnih ideoloških simpatij, skoraj do enega človeka natačno, sporazumeli o žrtvah na posamezni strani. Zato nobeno, tudi na novo odkrito grobišče ne povečuje že znanega števila žrtev. Del žrtev (poleg pobitih ustašev), ki so v Hudi jami so iz Teharskega taborišča. Le-te žrtve pa smo že objokovali in jih počastili z velikim spomenikom na Teharjah.

    Priporočam za branje:
    http://www.ds-rs.si/dokumenti/publikacije/Zbornik_05-1.pdf

    Timšel, gospod Stanič.

  2. Rexmundi pravi

    PO ODSTRANITVI UDBOVSKO INDOKTRINIRANIH KADROV BO SLOVENIJA STOPILA NA POT POT RESNIČNE VSE BOLJ NEPOSREDNE DEMOKRACIJE, USPEHA, GOSPODARSKE UČINKOVITOSTI, BLAGOSTANJA OB SPOŠTOVANJU TRADICIONALNIH ČLOVEŠKIH VREDNOT IN ZADOVOLJSTVA NJENIH LJUDI.

  3. ABC pravi

    G. Rado, v svojih replikah radi omenjate svetovno literaturo in njihove avtorje. Še posebej dosledno opozarjate na ustrezne dokumente in vire kot dokazna gradiva. S takimi početji pa ste začeli pljuvati v lastno skledo. Kot predsednik D. Türk s svojim prvim in drugorazredništvom, ste začeli tudi vi deliti ljudi na tiste, ki poznajo temeljno delo o žrtvah vojnih in povojnih pobojev in tiste, ki tega dela ne poznajo. In kar je še hujše, razlagate bralcem, da je v Hudi jami del pobitih ustašev, drugi del žrtev pa je iz Teharskega taborišča. Kje so dokazi, g. Rado? Vsaj spodobilo bi se, ob vaši trditvi pripisati še vir iz katerega ste pridobili ponujeni podatek. Ne, tega niste storili; preskočili ste svojo lastno načelo in zapoved, da so vse trditve brez označbe vira brez vrednosti.
    Seveda, ne morete iz svoje kože: spet me napeljujete in poučujete kot malega šolarčka, naj za domačo nalogo preberem to in ono. Po moji presoji izhajate iz učiteljskih vrst, sicer ne bi bili tako ukazovalni.
    Kaže, da ste razpravo o skrivanju identitete spet namerno preskočili. Kaj naj ponovno rečem? Ponavljam: Običajna reva!
    Ive A. Stanič

  4. Rado pravi

    Citat”G. Rado, v svojih replikah radi omenjate svetovno literaturo in njihove avtorje. ”
    Res je. Svetovna literatura mi je dala širino, tako da pri svojem razmišljanju nisem omejen s političnimi programi in zgolj s tisto ideologijo, ki nam ju ponujajo politične stranke in senzacionalistični mediji. Prav zaradi slednjih moram opozoriti na kontekst Türkove izjave, ki so jo najprej mediji, kasneje pa še opozicijski politiki, senzacionalistično pograbili. Predsednik Türk je bil zaloten med obiskom ženske prireditve in je hotel poudariti, da je v tistem trenutku prvenstveno zaradi ženskega praznika tam. A v tistem trenutku nikogar ni več zanimalo, kaj je hotel reči. Senzacionalistični voz se je začel kotrljati. Podobno se je zgodilo Erjavcu, ki so mu pripisali, da je obljubljal 1.000 Eur penzije – resnica je, da je Erjavec izjavil drugače, namreč da če imajo menažerji takšne dohodke potem bi si tudi penzionisti zaslužili 1.000 Eur. A mediji so začeli Erjavca secirati po svoje. Nikogar ni več zanimalo, kaj je Erjavec zares rekel. In še in še.
    Slovenski medijski trg je prežet s senzacionalizmom. Zase verjamem, da sem imun na senzacionalizem, zato moje trditve marsikdaj kljubujejo večinskemu mnenju.
    Seveda je res, da nimam dokazov o pobitih ustaših in ujetnikih iz Teharij, v Hudi jami. A tudi nasprotnih dokazov ni. Torej, če v Hudi jami niso le-ti, kdo torej so?

    Citat: “Seveda, ne morete iz svoje kože: spet me napeljujete in poučujete kot malega šolarčka, naj za domačo nalogo preberem to in ono.”
    Nimam te za malega šolarčka, ampak marsikdaj ne morem verjeti od kod so tvoje, premalo utemeljene trditve. Zato navajam literaturo, ki kaže na to, da se da na problematiko gledati tudi povsem drugače.

    Citat: “Kaže, da ste razpravo o skrivanju identitete spet namerno preskočili. Kaj naj ponovno rečem? Ponavljam: Običajna reva!”
    Jaz sem bil spoštljiv, prišel sem na predstavitev tvoje knjige, berem tvoje kolumne, itd. Lahko bi vrnil z obiskom moje spletne strani. Mogoče za začetek stran v kateri izražam svoj pogled na povojne poboje? http://rado.blog.siol.net/2008/06/04/povojni-poboji-komunizem-ali-revansizem-kratka-razjasnitev-pojmov/

    LP Rado

  5. ABC pravi

    G. Rado, žal, tudi tokrat ste me močno razočarali. Tako močno, da ne vidim smisla sodelovati v tako norčavi igrici. Moti in oddaljuje me vaše povzdigovanje samega sebe (imate močan miselni aparat, svetovna literatura vam je dala širino, ste prepojen – indoktriniran od Steinbecka, Hemigwaya, Kafke, Tolstoja …) sledijo vaši pogledi (očitki) na moje odzive s pozicije nadrejenega (v polemiki sem nekorekten, obešam slabšalne etikete, bežim od bistva, zato me boste še naprej opozarjali na nelogičnosti mojih besedil, opozarjali na moje druge nesmisle …). In potem me neobzirno in izzivalno pokličete na sramotilni oder in mi ironično žugate: “Pridi in razgali me pred slovensko javnostjo!” Ja, za božjo voljo, zakaj vse to? Predlagam, da se najprej umirite, predvsem pa brzdate svoj nemirni plus kompleks. No, tudi vaša dosledna in trmasta anonimnost mi ni všeč. Kdor se ne upa kjerkoli in kadarkoli podpisati z imenom in priimkom, je, ponavljam, običajna reva!
    Ne, hvala za takega sogovornika. Gospod Rado, kar sami se igrajte z vašo igrico, ki ne prinaša nobenih novih zaključkov in spoznanj, pač pa mi, ob vsem naštetem, krade zlata vreden čas. Če se boste na moje kolumne kdaj oglasili, je vaša zadeva, ne moja. Zame ste utrinek, ki je izginil v preteklost.
    Ob slovesu vam pošiljam v razmislek tri vprašanja. Ni vam potrebno odgovoriti. Odgovore pričakujem od tistih, ki so zaljubljeni v resnico, pravico in spoštljivo dostojanstvo.
    1. S kom bi se slovenska partija borila oziroma osvobajala domovinoSlovenijo, če njihova prijateljska Nemčija ne bi napadla Sovjetsko zvezo?
    2. Če so bili domobranci in četniki zločinci, zakaj jih niso (po končani vojni in v svobodi!) javno sodili?
    3. Če niso bili zločinci, zakaj jih je slovenska partija brez sodbe tajno pobila? Ponavljam, ni vam potrebno odgovoriti. Omenjena vprašanja naj vas spremljajo, umirjajo ali vznemirjajo.

  6. ABC pravi

    G. Rado, žal, tudi tokrat ste me močno razočarali. Tako močno, da ne vidim smisla sodelovati v tako norčavi igrici. Moti in oddaljuje me vaše povzdigovanje samega sebe (imate močan miselni aparat, svetovna literatura vam je dala širino, ste prepojen – indoktriniran od Steinbecka, Hemigwaya, Kafke, Tolstoja …) sledijo vaši pogledi (očitki) na moje odzive s pozicije nadrejenega (v polemiki sem nekorekten, obešam slabšalne etikete, bežim od bistva, zato me boste še naprej opozarjali na nelogičnosti mojih besedil, opozarjali na moje druge nesmisle …). In potem me neobzirno in izzivalno pokličete na sramotilni oder in mi ironično žugate: “Pridi in razgali me pred slovensko javnostjo!” Ja, za božjo voljo, zakaj vse to? Predlagam, da se najprej umirite, predvsem pa brzdate svoj nemirni plus kompleks. No, tudi vaša dosledna in trmasta anonimnost mi ni všeč. Kdor se ne upa kjerkoli in kadarkoli podpisati z imenom in priimkom, je, ponavljam, običajna reva!
    Ne, hvala za takega sogovornika. Gospod Rado, kar sami se igrajte z vašo igrico, ki ne prinaša nobenih novih zaključkov in spoznanj, pač pa mi, ob vsem naštetem, krade zlata vreden čas. Če se boste na moje kolumne kdaj oglasili, je vaša zadeva, ne moja. Zame ste utrinek, ki je izginil v preteklost.
    Ob slovesu vam pošiljam v razmislek tri vprašanja. Ni vam potrebno odgovoriti. Odgovore pričakujem od tistih, ki so zaljubljeni v resnico, pravico in spoštljivo dostojanstvo.
    1. S kom bi se slovenska partija borila oziroma osvobajala domovinoSlovenijo, če njihova prijateljska Nemčija ne bi napadla Sovjetsko zvezo?
    2. Če so bili domobranci in četniki zločinci, zakaj jih niso (po končani vojni in v svobodi!) javno sodili?
    3. Če niso bili zločinci, zakaj jih je slovenska partija brez sodbe tajno pobila? Ponavljam, ni vam potrebno odgovoriti. Omenjena vprašanja naj vas spremljajo, umirjajo ali vznemirjajo.
    Ive A. Stanič

  7. Rado pravi

    Ad 1 Odgovarjanje na hipotetična vprašanja so čista špekulacija. Ampak lahko poskusim.
    V septemberskem “Slovencu” leta 1939, dan po nemškem vdoru na Poljsko je izšel uvodnik, ki je izražal simpatije do Velikega Reicha in do tega nemškega dejanja. “Slovenec” je bil v tistem času glasnik katolicizma in precejšnjega dela konservativne desnice. Vodilni predvojni časnik takorekoč. Če bi torej poleg katolicistične desnice z Nemci simpatizirali še komunisti, kot namiguješ, potem vojne na naših tleh najbrž ne bi bilo. Vsi bi bili veliki prijatelji nemškega Reicha in bi skupaj pričakali konec II. svetovne vojne. Ker pa je bil v realnosti, kot je izpričano dejstvo, siceršnji partizanski prispevek, v strateškem smislu minoren, izhod II. svet. vojne, ne bi bil prav nič drugačen. In Slovenijo, kot nacionalno tvorbo bi izbrisali iz zemljevida. O tem so se “Veliki trije” že dogovorili v Teheranu in na Jalti. O čemer je pričal tudi nekdanji hrvaški predsednik Mesič v ponedeljkovem Studiu city.

    Ke sva že toliko pri hipotetiki potem ti tudi jaz zastavljam nazaj hipotetično in tudi retorično vprašanje (ker menda ne boš več repliciral). “Ali bi bila partizanska usoda kaj drugačna, kot je bila pri Sv. Urhu, če bi “bog ne daj” v II. svet. vojni zmagala nemško domobranska naveza”?

    Ad 2 Se strinjam s tabo. Domobranci so doživeli žalostno usodo. Nihče jih ni maral. In zaupal. Niti Nemci s katerimi so paktirali in so jim za vsak slučaj dovoljevali le lahko orožje, niti Angleži ki so jih vrnili iz Vetrinjskega polja in so vedeli v kaj jih pošiljajo, niti partizani katerih ideološki in siceršnji nasprotniki so med državljansko vojno, ki je istočasno tekla na naših tleh, domobranci bili.

    ad 3 Ali je kolaboracija zločin? O tem se jaz doslej nisem izrekel. Kolaboracija z veliko premočno oboroženo silo je v čistem eksistenčnem smislu razumljiva in je zgolj samoohranitveno dejanje. Vsekakor pa je oborožena kolaboracija z isto silo, zoper uporni del naroda, moralno sprevrženo dejanje. Izdaja!!! Naj se ob tej priliki zopet vrnem k moji priljubljeni literaturi. Veliki Dante Aligheri je v svoji Božanski komediji postavil izdajalce v zadnji, najvišji krog pekla. Toliko o tem, kam humanistika uvršča izdajo.

  8. Rexmundi pravi

    Koloboracija. Ja pa ja. Vaški stražarji so se prvi v Evropi uprli komunistom in ne neki Poljaki. Poljaki so bili s strani boljševikov res podjarmnejni leta 1939. Upor proti boljševikom pa so Poljaki dejansko začeli šele tam v osemdesetih letih. Torej spontan in oborožen upor proti boljševikom se je začel spomladi in poleti leta 1942. To je bilo resnično slovensko junaštvo, medvojni upor, proti boljševizmu, za katerega slovenska javnost, niti kulturna niti politična, razen redkih izjem noče nič vedeti!

  9. megi pravi

    Kolaboracija ta sto milijonkrat prežvečene beseda, s katero boljševiki opravičujejo vse nagnusne zločine, ki so jih storili med vojno takoj po vojni in delali še vsaj dvajset let po vojni.
    Neusmiljeno medvojno pobijanje zavednih Slovencev s strani komunističnih klavcev je pripeljalo do upora prebivalcev Slovenije v obliki vaških straž in domobrancev.
    Vsi razgledani in načitani ravno tako kot neki Rado, vemo, da je bil namen Internacionale pod vodstvom Stalina, načrtno in z vsemi sredstvi širiti komunizem po Evropi, kar so z veliko uboglivostjo na grozovit način delali boljševiki tudi v Sloveniji, dokler se ni zgodil informbiro.

  10. megi pravi

    Vam g. Stanič
    pa vse moje spoštovanje, za vašo pokončnost, resnicoljubnost in angažiranje v medijih.

  11. ABC pravi

    Spoštovana ga. Megi! Priznam, da so me prva anonimna – grozilna pisma dala misliti, danes pa se mi zdijo predvsem zabavna. Še več, celo vzpodbujajo me k pisanju.
    Zadnji modni krik: v nekem kraju razmnožujejo 5 do 8 strani dolga grozilna pisma ogabne vsebine, nato jih pošljejo znancem po vsej Sloveniji, oni pa posameznim piscem rubrik Pisma bralcev oz. udeležencem interneta. O tej temi sem napisal knjigo z naslovom Politični biciklisti.
    Danes je novega gradiva že toliko, da bi bilo mogoče napisati novo knjigo.
    Želim vam vse dobro in hvala za podporo.

  12. Rado pravi

    Megi: “Vam g. Stanič
    pa vse moje spoštovanje, za vašo pokončnost, resnicoljubnost in angažiranje v medijih.”

    Nič ni narobe Megi, da somišljeniki trepljate eden drugega po ramenih. A vendar, ali se imate za oznanjevalce edine resnice? Berem zgoraj, citiram,
    “Neusmiljeno medvojno pobijanje zavednih Slovencev s strani komunističnih klavcev je pripeljalo do upora prebivalcev Slovenije v obliki vaških straž in domobrancev” (konec citata),
    a pred očmi imam tudi statistiko mrtvih med II. svetovno vojno in tik po njej.
    Primerjava med statistiko in med tvojo trditvijo ni ravno relevantna.

    1) Najprej bi rad komentiral tvove (vašo) posplošenje o pobijanju vsevprek. Pojav domobranstva in državljanska vojna med njimi in med partizani je potekala le na območju širše ljubljanske pokrajine. Velika večina domobranskih žrtev in vaških straž izvira prav od tam. Ne mešajte prosim preostanka Slovenije v ta spor.
    2) Število partizanskih žrtev 27.000 proti številu domobranskih žrtev 14.000, pa še od tega večino po vojni, ter število žrtev med vaškimi stražami 950, kaže ravno na obratno vojno sliko. (tu poenostavljeno upoštevam le večje postavke) Več žrtev pri oboroženih formacijah je bilo torej na partizanski strani. Civilne žrtve pa so padale, tako od partizanske, kot tudi nemške (deportacije, taborišča, streljanje talcev) in domobranske roke.
    3) “. . . pobijanje zavednih Slovencev.”
    Ali mi dovoliš Megi, da jaz uvrstim med zavedne Slovence tiste, ki so se z orožjem v rokah zavzemali za izgon nemškega in italijanskega okupatorja. Ali pa se ti morda zdi, da je uporaba “zavednosti” izključno v tvojih rokah?

    Seveda je res, da je po vojni partizanska stran enostransko slikala in prikazovala medvojno stanje. A to kar beremo in doživljamo zadnja leta, ta saltomortale s strani v vojni poraženega gibanja, je prav tako enostransko. Resnica bo najbrž tam nekje vmes.

  13. Ponarejen Kraševec pravi

    Gospodu Ivetu vsa čast za njegovo angažiranje v spoznavanju RESNICE.
    Ne bom imenoval imen in nočem nikogar žaliti. Resnica pa je vendar le ena:
    Komunistični boljševiki so po njihovem mnenju pisali edino ”pravo” zgodovino, bili so edini, ki so ”premagali sovražnika” in še in še….
    Kar dviga se mi želodec, ko to berem. Mladina je na boljšem, njim je tako bedasto tvezenje nekak šport in te dogodke sprejemajo kot nekakšno poceni televizijsko nadaljevanko. Mi starejši pa te pravljice poslušamo in podoživljamo že celo življenje.
    Najprej razčistimo s tem, kdo je premagal Nemce in Italijane. Tista peščica raztrgancev v gozdovih sigurno ne. Resnični osvoboditelji so bili zahodni zavezniki in Sovjetska zveza. Brez njihove pomoči bi ti raztrganci še vedno blodili po slovenskih gozdovih in iskali ”sovražnika”.
    Potem pa analizirajmo še ”junaški” boj komunistov. Res so junaško pobijali – Slovence, ki so jim jih pred puške in nože vodili njihovi angleški prijatelji. To so neizpodbitna dejstva, vse drugo je laž. Te morilce nekateri imenujejo ”zavedne Slovence”.
    Pri temu ni potreben nikakršen komentar.

  14. ABC pravi

    Tudi vam, g. Kraševec, hvala za podporo. Glede vprašanja, kdo je premagal Nemce in Italijane, bom citiral nekaj misli spoštovanega prof. Miloša Humeka, in sicer: “Nemško armado so premagali zavezniki skupaj z Rdečo armado. Seveda, NOV je bila na pravi strani, toda oni so le prispevali k skupnemu cilju, a ne govoriti, da so premagali okupatorja in da je zaradi njihovega odpora okupator moral zapustiti slovensko ozemlje. K skupni zmagi so največ prispevali združeni zavezniki. Danes pa še vedno poslušamo, da so partizani premagali Nemce, jih pregnali iz našega ozemlja, brez partizanske zmage, bi danes Slovenci govorili nemško in potem pogosto slišimo še največjo traparijo, da brez NOB-ja ne bi dosegli osamosvojitve.”
    V drugih državah so se uporali tako, da so ohranjali človeška življenja. (Pri nas pa je Sperans ukazal Marjeti: “Nauči se vendarle streljati in klati!”) Na primer, v Franciji so vse do nemškega zloma odporniško gibanje izvajali z obveščanjem zaveznikov o položaju in z manjšimi diverzantskimi akcijami. (Pri nas pa: “Duhovne v četah vse postreljajte, prav tako tudi oficirje, intelektualce in zlasti kulake in kulaške sinove …”)
    Nekje sem prebral, da je sam Josip Vidmar že na začetku vojne čutil odpor proti nepotrebnim žrtvam in je zato imel pomisleke glede takojšnjega boja s tako močnim sovražnikom. In potem med vojno oziroma državljansko vojno je A.B. dejal: “Žrtve morajo biti. Lahko pade 80 odstotkov Slovencev, toda 20 odstotkov jih bo še ostalo!”

  15. ABC pravi

    Pa še to: “Veliki poznavalci” druge svetovne vojne zelo radi seznanjajo ožjo in širšo okolico, da so prebrali zbornik Žrtve vojne in revolucije in da imajo statistiko mrtvih v malem prstu. Trdijo, da je bilo med oboroženimi formacijami več žrtev na partizanski strani. Predlagam, da vzamejo zbornik v roke in odprejo stran 25. Kaj piše: Od konca julija 1942 do začetka septembra 1943 je partizanska stran zakrivila več kot 900 smrtnih žrtev, vaški stražarji in slovenski četniki pa le 300, razmerje 3:1 v škodo protirevolucionarjev. V celotnem letu 1942 je partizanska stran povzročila 2.000 smrtnih žrtev, nasprotna pa približno 220, kar ustreza razmerju 9:1. V celotnem letu 1943 je revolucionarni tabor povzročil 2.500 žrtev, protirevolucionarni pa 650, razmerje 4:1. Samo v dveh mesecih (september, oktober 1943) je partizanska stran pobila 900 Slovencev, nasprotniki pa le nekaj nad 60, razmerje kar 13:1. Čeprav je partizanska stran na široko oznanjala, da hitro in uspešno uveljavlja sodni sistem, sta VOS in OZNA že od leta 1944 naprej pridno izvajali skupinske usmrtitve (gre za poboje in ne usmrtitve, op. Ive A. Stanič).
    Zagovornikom prejšnjega sistema dobronamerno svetujem, naj v vse bolj številni literaturi preberejo tudi tista poglavja, ki se ideološko ne skladajo z njihovim prepričanjem. Tovrstne literature je vsak dan več in je nekako v sorazmerju z odkrivanjem grobišč. Če bodo sledili temu trendu, se jim zagotovo ne bo več zapisalo, da je bilo med oboroženimi formacijami več žrtev na partizanski strani.

Odgovori uporabniku Rado
Prekliči komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen