Kaj je v resnici greh?

0

Piše: Dajana Babič, poznavalka človeških odnosov in slovenska blogerka

Nekaj, kar si grdega naredil drugemu (ali sebi) in zaradi česar te potem boli srce. Beseda greh je sicer zoprna beseda, saj nas spominja na cerkev, na pridiganje, – obenem pa nam, otrokom socializma, ki nismo hodili v cerkev, daje vedeti, da nimamo nič s tem. Da so tisti, ki morajo vedeti, kaj je greh, samo katoliki, tisti, ki hodijo v cerkev… Ergo… če mi ni treba vedeti, kaj je greh, saj ne hodim v cerkev, potem lahko grešim…?

Kaj je sploh greh? Grdo dejanje, ki ga naredimo drugim ali samemu sebi! Kako vemo, da smo storili nekomu drugemu nekaj grdega? No, za velika grda dejanja, ko nekoga ubijemo ali kaj velikega ukrademo, vemo, da je to greh. To vedo tudi otroci. Takih stvari se pač ne dela.

A o grehu piše  Ivan Cankar v Skodelici kave. Zgodbo poznamo vsi, saj smo se jo učili v šoli…

Že začne s tem (uf, kurjo polt dobim ob tem prvem stavku): Velikokrat v svojem življenju sem storil krivico človeku, ki sem ga ljubil.

Torej, kaj je Ivanov greh? Ko je pisal svoje zgodbe (V zli volji, v potrtosti in črnih skrbeh sem pisal takrat svoje prve zaljubljene zgodbe.), si je zaželel kave.

To je povedal svoji mami (Ne vem, kako mi je prišlo na misel; zaželel sem si je. Morda le zategadelj, ker sem vedel, da niti kruha ni doma, kaj šele kave. Človek je v sami razmišljenosti hudoben in neusmiljen. Mati me je pogledala z velikim, plahim pogledom in ni odgovorila.).

Ah, ne bom tukaj secirala tega svetega slovenskega teksta, preberite sami, solze mi tečejo… Posebej po tem: Nisem je rekel ne zvečer ne drugi dan in tudi ne ob slovesu …

Tri ali štiri leta kasneje mi je v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo. Takrat me je izpreletelo, zaskelelo me v srcu tako močno, da bi bil vzkriknil od bolečine. Zakaj srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti …

Torej je greh nekaj, kar smo naredili grdega drugemu in zaradi česar nas potem boli srce.  Kaj naredimo, če smo nekoga po krivici prizadeli? Opravičimo se. Ne čakajmo. Ivan Cankar je čakal in se materi ni opravičil. Greh, ki ga naredimo boli tudi čez deset, dvajset let enako, tudi, če tisti človek, ki smo ga prizadeli, umre. Torej… :

Nenadoma, sredi vesele ure, ali ponoči, ko se prestrašen vzdramiš iz hudih sanj, pade v dušo težak spomin, zaboli in zapeče s toliko silo, kakor da je bil greh šele v tistem trenutku storjen. Vsak drug spomin je lahko zabrisati. Črn madež je na srcu in ostane za vekomaj.   … če ga ne popraviš… lahko ga popraviš!

Grehi se dajo popraviti, a ne čakajmo predolgo…

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen