Kdo (in zakaj) se boji brezplačnikov, ki več ne izhajajo?

9

Piše: Dejan Kaloh

Včeraj smo v hramu demokracije gledali razpravo o ustanovitvi še ene parlamentarne preiskovalne komisije, ki naj bi preiskovala brezplačnike, ki so izhajale pred zadnjimi državnozobrskimi volitvami. Gre v bistvu za dva brezplačnika: Ekspres in Slovenski tednik. Prvi je bil mestna edicija, drugi pa primestna. Oba sta začela izhajati nekaj mesecev pred volitvami in ugasnila takoj za njimi. V njih je bilo zelo malo oglaševalcev, med glavnimi naj bi bila neka vedeževalka. To so nekako glavna izhodišča koalicijskih predlagalcev za ustanovitev posebne preiskovalne parlamentarne komisije, ki bi rada preiskovala financiranje in ozadja nastanka teh dveh brezplačnikov.

Včerajšnja debata je spet bila polnokrvna in z dosti mesa. Ampak ne morem, da ne bi najprej pokomentiral verbalnih biserjev, ki so se včeraj izluščili med poslanci. Branko Grims (SDS) je Franca Jurija (Zares) spomnil, da so tudi rumeni žurnali včasih koristni, tako so denimo razkrili svingerske akcije družine Juri. Ta mu je odvrnil, da naj se še malo smeji, ker je lep, ko se smeje. Padale so tudi prispodobe.  Zvonko Černač (SDS) je tovrstno idejo označil kot razpravo o lanskem letu, prva med predlagateljicami komisije (zahtevo je podpisalo 45 predlagateljev), Melita Župevc (SD), pa mu je odvrnila, da se bodo s tem lanskim snegom ukvarjali še letos in tudi drugo leto. Levemu polu se je očitno spet kolcalo po strarih časih, saj je Dušan Kumer (SD) prvaka opozicije tokrat naslovil z ‘Gospod komunist Ivan Janez Janša’. Janša je bil včeraj dobre volje, Kumerjevi neumnosti se je samo smejal. Nazaj k tehtnostim.

Slovenskega tednika in Ekpresa de facto že več kot poldrugo leto ni. V državi pa vre od vseh drugih težav. Spet ustanavljati drage komisije v času enormne brezposlenosti in medlega gospodarskega vstajanja, je neresno in nerazumno početje. Je preusmerjanje pozornosti z realnih problemov v državi na neke založniške obskurnosti. Glavni srž problema koalicija vidi v tem, da sta omenjena brezplačnika zagovarjala predvsem stališča takratne vladajoče stranke SDS, izhajala sta pred volitvami, potem na hitro končala svojo pot (češ bila sta samo predvolilna biltena), ni pa tudi po vsem jasno, kako sta se financirala.  Jelinčič je včeraj dobro spomnil, da so prav vse stranke imele neke svoje predvolilne biltene in časopise (Zares je v svojem ponujal celo službo). Celotna opozicija pa je vladajoči koaliciji očitala, da naj po tej logiki razširijo predmet raziskave tudi na druge brezplačnike, denimo na Dobro jutro in Žurnal, saj vsaj prvi odkrito protežira določeno politično opcijo, če je že problem v “pristranskosti”. Financiranje? V stranki SDS, na katero leti teža očitkov, so kategorično zanikali, da bi se sami posredno ali neposredno ukvarjali z brezplačniki. Nekateri koalicijski poslanci so stranki očitali tudi soavtorstvo pri nastajanju vsebine, kar so v SDS prav tako zanikali. Prav tako menijo, da bi koalicija morala uporabiti enake vatle vedno, ko obtožuje opozicijo, sama pa počenja isto. Kot primer so navedli brezplačnik Dobro jutro, ki je bil do sedaj natisnjen in razdeljen neprimerno večkrat kot pa Slovenski tednik ali Žurnal, prav tako pa je v svojih stališčih povsem na strani vladajoče opcije.

Resnici na ljubo, vsak medijski odklon na desno v naši medijski krajini, povzroči preplah na levem polu slovenske politike. Navajenost na en tok misli, je ostala še iz prejšnjega režima. Toda v vsaki normalno razviti evropski družbi ima medijski konzument na voljo leve in desno usmerjene časnike in medije. Lahko izbira. Lahko pretresa in primerja informacije. Nato si lahko oblikuje tudi svoje mnenje. Na tej točki Slovenija kaže izredno klavrno podobo. Je na slabšem kot denimo Rusija. Ne glede na to, da ruska oblast zelo spremlja kaj se piše o njej, dopušča drugače misleče medije. Novaja gazeta, ki neprizanesljivo tolče po Kremlju, je zelo lep dokaz tega. Dejstvo je, da so medijski poskusi o drugačnem in drugem gledanju na Slovenijo in svet, ki nas obkroža legalni, legitimni in zaželjeni. V končni fazi lahko za pogumne predstavljajo tudi tržno nišo.

Št. komentarjev: 9
  1. navaden občan pravi

    Tomaž Ertl je že dve desetletji upokojen, a se kljub temu danes vsi politikantki prav z nemarnim navdušenjem ukvarjajo z njim. In s takoimenovano udbo, ki so ji zaradi učinkovitejšega demoniziranja odvzeli slovensko poimenovanje. Ljudje, ki tako vztrajno in že prav patološko gledajo nazaj, gledajo v lastno rit. Zato, da svežega dreka ne bi opazili in jim ga ne bi bilo treba kidati.

    Le zakaj se desničarski tisk pri nas vsa ta leta ni prijel in razvil? Po nakladah sodeč že od Slovenca pa do Reporterja nekaj očitno škriplje s poteševanjem domnevne silne potrebe slovenskega ljudstva po takšnih medijih. Ali pa ljudstvo te potrebe ne čuti tako zelo kot tisti, ki bi jih radi imeli kot vzvod, za gnetenje javnega mnenja in rast svoje volilne podlage? Njim torej ne ustreza miselnost naroda, kateremu bi radi vladali. Jebiga, pa naj si poiščejo drug narod. Bo lažje in ceneje za vse.

    Mesijanstva z ideološkim stiskanjem narodove zavesti smo v vsej Evropi imeli več kot dovolj. Od vsenavzoče cerkve preko boljševikov, nacistov, fašistov in njihovih lokalnih derivatov. Njihove žrtve se namdanes kažejo kot odgrebene kosti ali za vekomaj ranjene osebe, ki so odraščale ob bolečinah v duši in telesu, starajo pa se v zgoščeno grenkobo. Jan Ornik v tukajšnji soseščini lepo piše o nekaterih izmed njih.

    Resnici na ljubo marsikateri Slovenec in Slovenka že dolgo in težko čaka na politiko, ki bo s kirurško natančnostjo rezala in zdravila vsako vlakno družbenega tkiva, to pa predvsem ali samo tam, kjer so pravi in ne namišljeni vzroki bolezni. Ne rabimo svetohlinskega parlamentiranja o aferaško zabeljenih simptomih niti tega, da se vsevprek vpleta osebne diskvalifikacije. Rabimo politiko, ki bo v red spravila preštevilne vzvode zlorab in s tem v bistvu tudi svojim morebitnim klientelističnim pritlehnostim trajneje zavezala roke.
    Takšna politika pa ne bi imela prav velike potrebe po desnih ali levih medijskih služabnikih mrhovinarskega tipa. Kdor gradi prave vasi, ne potrebuje Potemkinovih kulis. Morda bi se pod napredno politiko celo uspele vzpostaviti etika, širina in poklicna odgovornost novinarskega poklica.

    Pa še to: nikjer ne piše, da mora biti vse v ustroju neke družbe “pravično” razdeljeno po načelu – pol desnici in pol levici. Ta logika je plenilska! Žal je takšna večina sprevržene politike v tem spačenem posnetku države.

  2. Meh pravi

    navadaden občan je lepo napisal. Pozablja pa da slovenska levica ne bo nikoli izpustila iz rok tako močnega vzvoda kot so mediji. Zato vsake poskuse hoče že v kali zatreti. Jaz vidim problem Reporterja denimo v tem, da jim peša kvaliteta piscev, teme pa so tudi samo zrcalna slika levih medijih. Na desnici se mora ustvariti resen, kredibilen, pravi konzervativni mediji, ki bi definitivno dobil tudi kaj več privržencev kot jih ima omenjena edicija.

  3. kinky tone pravi

    Meh
    Peša? Lahko pešaš, če že začneš na dnu?

  4. navaden občan pravi

    Meh, saj v tem je hec, ker desnica kar čaka, da se bo njihov resen in kredibilen medij ustvaril kar sam od sebe. Tako kot so lepo čakali, da bodo dosedanji sami sebe pokopali. Da nek medij zleze pod kožo, mora biti prijazen uporabnikom-bralstvu, ne pa samo svojim političnim botrom. Tudi v šoli so, upam, prenehali vzgajati s palico in klečanjem na koruzi.

  5. Desni pravi

    Živeli, pa videli. Ni vrag, da ne bo kdaj v Sloveniji kakšnega konzervativnega desnega tiskanega medija.

  6. Nenavaden občan pravi

    Haha sama pamet vas je tukaj na kupu. Če še niste informirani, je Reporter že nekaj tednov razprodan in je eden redkih, če ne celo edini slovenski tiskani medij, ki mu naklada raste. Je magazin in kot tak ima glede na število prebivalstva zelo solidno in za dane razmere optimalno naklado. Kar pomeni, da se je prijel. Veliko je pa takih, ki bi radi videli,da se. Tudi na tem portalu.  Tisto, kar pa je dejansko velik problem slovenske medijske krajine pa je, da nima desno usmerjenega dnevnega tiska in da so tudi vsi ostali elektronski mediji levi. Tukaj se tudi za njih kaže tržna niša, kar so očitno prvi ugotovili v Svetu na Kanalu A, ki seveda ni desno usmerjen, a za razliko od drugih elektronskih medijev ni kronično nagnjen na levo. Sploh pa vam mora biti jasno, da vse medije pač ne gre primerjati med seboj, tako kot tudi vsako branje, ki izide v knjižni obliki še ni nujno literarna mojstrovina. Zato je pravzaprav smešno, da si politika da toliko opraviti z brezplačniki. Te po že defoltu ne gre jemati resno, ne glede na njihove naklade. Potrebno pa se je zavedati, da če nekdo jutri naredi desno usmerjen dnevni časopis in ta ne bo laufal tako kot bi moral, to še ne pomeni, da ni potrebe po njem. To so dolgoletni sistemski problemi, ki izvirajo iz časov, ko so se pri nas oblikovale prve medijske hiše. Da se nek časopis ustanovi, uveljavi itd pa so potrebna leta in leta. Zato je vsak poskus česarkoli ,kar lahko prevetri slovensko medijsko krajino, dobrodošel. Vključno s tem portalom. Že zato, ker ne le da tovrstni projekti niso deležni podpore, ampak se jih tudi načrtno poskuša onemogočiti. In v nobenem primeru ne gre in ne more iti za enakopraven in konkurenčen boj na medijskem trgu. Tukaj ne gre za boj političnih idealov, ampak boj medijske tradicije, ki so je ljudje navajeni, ki jim je vcepljena v glavo. Veliko je desničarjev v Sloveniji, ki že desetletja berejo Delo. Ker so tako navajeni. Prav tako kot mnogi slovenski upokojenci na Nedeljca. Da bi pa prešaltali na drug medij, pa ni dovolj, da se ta zgolj pojavi na trgu. In miselnost naroda je nekaj precej bolj kompleksnega kot si nekateri to razlagajo. Je produkt vsega, kar so ljudje leta in leta nalagali v svoje podstrešje. Družbe, kakršna je recimo slovenska, ruska, bolgarska itd. pa se tkao ali tako nahajajo v nekem posttravmatičnem obdobju in še dolgo ne dobo normalno funkcionirale na NOBENEM področju, še najmanj pa na medijskem in političnem. Poleg tega pa so trenutno slabi časi za vse medije. Naklada dnevnemu tisku pada po vsem svetu. V takšnem času ne moreš ustanavljat dnevni časopis. Pa tudi če ga, je takoj jasno, da se bo pojavilo nešteto tistih, ki ga bodo hoteli čim prej zatreti.

  7. Maja pravi

    Dobro napisano, občan, jaz sem tudi desničarka pa berem Mladino 🙂 Ker je nekaj tekstov tehtnih, čeprav so Repovž & co orto levičarji. Pri Reporterju pa je takole, fajn je, da niso enoznačni, je pa treba priznati, da je kvaliteta piscev zelo zelo povprečna.

  8. Rado pravi

    Zanimivo, da Dejana najbolj vznemirja komisijsko zapravljanje denarja v državnem zboru. Kot kritičnega publicista ga pa prav nič ne vznemirja čudež brezplačnikov.
    Če vzameš svinčnik v roke in začneš računati stroške brezplačnikov in vire sredstev, se ti nikakor ne izzide.

    Ali ima to kaj zveze s tem, da so brezplačniki udrihali, čez tebi neljubo politiko?
    Se torej tvoj novinarski kritični duh ustavi na mejah tvoje ideologije?
    Bodi pošten Dejan in zapiši pod Politiks.si, še podnaslov “Desničarsko ideološko trobilo”! Da bodo ljudje že vnaprej vedeli kaj lahko pričakujejo.

  9. Gordon pravi

    Še vedno aktivni plačanci iz nekdanje Udbe, razvajeni potomci premožnih komunističnih veljakov ter številni srbski osvajalci Slovenije, so po boljševiških metodah, ki jih dirigira Milan Kučan, napoteni odkrivati vse stike in izražanja ljudi s pozitivnimi nagnjenji po Sloveniji, napoteni pa so tudi rušilno in pokvarjeno napadati povsod, takoj in kjerkoli se pojavijo forumi in komentarji demokratičnih poizkusov. Zavestno zlo, ki triumfira. Zavestno zlo odmrlih metod. Gordon iz Glasgowa.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen