Brata Tito in Franko

2
Piše: Sašo Ornik – Jin, nagrajeni Večerov bloger

Zadnji škotski kralj je naslov filma, ki prikazuje življenje ugandskega diktatorja Idi Amina in to predvsem skozi oči mladega, zagnanega škotskega zdravnika. Kar je tako lepo prikazano v filmu, je karizma velikega voditelja, ki kljub vsej svoji zločinskosti, svoji krutosti in brutalnosti, zna ljudi okoli sebe navdihovati in velike množice očarati do te mere, da ne vidijo ali pa opravičujejo njegove zločine.

Včasih se mi zdi, da so mnogi med nami kot tisti mladi škotski zdravnik, ki ne vidi trupel in grozodejstev, samo da njih ne navdihuje Idi Amin, ‘zavojevalec britanskega imperija’, ves žareč v svoji uniformi, pač pa Tito, junak partizanske vojne in maršal v beli uniformi, ki je imel pogreb, na katerega je prišlo ogromno svetovnih voditeljev.

Stvar debate je, ali lahko oba zdaj že pokojna voditelja (Amin je umrl v pregnanstvu v Saudski Arabiji) primerjamo glede na zločine storjene pod njunim vodstvom. Uganda sedemdesetih let je pač povsem drugačno prizorišče kot Jugoslavija po drugi svetovni vojni pa tja do leta 1980 in tudi političen sistem afriške države se razlikuje od zbirokratiziranega komunističnega režima sredi Evrope, a oba človeka sta vendarle bila zmožna tako zelo navduševati, da so tudi po njuni smrti mnogi ostali njuni oboževalci in to tako goreči, da ne upoštevajo nobenega ugovora.

A nič hudega, naš Tito ima namreč povsem primerljivega brata, ki je svoj čas domoval v Španiji. Francisco Paulino Hermenegildo Teódulo Franco y Bahamonde Salgado Pardo de Andrade je vladal Španiji in je za seboj pustil marsikaj, kar nam je tudi v Sloveniji zelo poznano. Bil je črn seveda, kakor je Tito bil rdeč, a njuno vladavino so označevale diktatura, preganjanje drugače mislečih, množični poboji takoj po prevzemu oblasti in neoznačena grobišča, molk o storjenih zločinih, kult voditelja, po njuni smrti pa trdovratno vztrajanje dela prebivalstva pri čaščenju svojega malika. Kot da bi se Bog poigral in Špancem in Slovencem postavil ogledalo, v katerega se lahko kadarkoli pogledajo in ocenijo, kako je biti na drugi strani.  Da, celo RKC, ki je pri nas velikokrat tako zelo glasna, ko gre pogovor o povojnih pobojih in grozotah komunizma, bi se morala zamisliti, ko beseda nanese na frankizem. 

Le kaj je na diktatorjih, ki se predstavljajo za glasnike malega človeka, drugače pa živijo v razkošnih vilah, se namakajo v bazenih in jedo najboljšo hrano, da jih nekateri tako zelo obožujejo? Je to občutek varnosti, ki jo daje trda roka? Toda resnično, varnosti za koga? Za žrtve režima gotovo ne.

Oni dan sem tako gledal odličen dokumentarec o soočanju Španije s Frankovimi zločini na RTV Slovenija in presenetilo me je, da bi lahko vse izgovore, ki so jih desničarji in pa predstavniki cerkve podali na neljuba vprašanja o diktaturi, pobitih in zakopanih v množična grobišča, o velikemu voditelju samemu, z lahkoto položili v usta kakšnemu slovenskemu oboževalcu preteklega komunističnega režima in maršala Tita. Isto sprenevedanje, isto zanikanje realnosti. Španska izkušnja je zelo poučna, saj so tam še pred leti imeli ulice poimenovane po Franku in njegovih generalih, veliko ljudi, ki zdaj volijo desnico, pa še verjame, da je bilo življenje za njegovega časa dobro, čeprav je Španija seveda veljala za eno revnejših evropskih držav. Podobno boste pri nas našli mnoge, ki bodo zavzeto trdili, da je bilo življenje v Jugoslaviji nedvomno izredno dobro, čeprav se je na koncu osemdesetih vse sesulo in je pač dejstvo, da so naši ljudje hodili delat v Avstrijo in Nemčijo, ne pa obratno in da so jugoslovanske oblasti prejemale zahodne kredite in ne obratno. V Španiji je bilo pod Frankom podobno.

Ta dva brata imata še po svoji smrti podobni usodi, imata svoje privržence in svoje nasprotnike in mnenja se krešejo. Dejansko dva kralja, dvojčka, črn in rdeč, ki še vedno vplivata na naša življenja, čeprav si tega nočemo priznati. In tako bo bržkone še kar nekaj časa ostalo.

Št. komentarjev: 2
  1. […] Tito – kralj z dvema obrazoma Brata Tito in Franko […]

  2. EKK pravi

    Kje si se ti našel, da si nagrajen?
    Imajo pa res “visoke” standarde za podeljevanje nagrad.
    Pa bloganje – mislim, halo? A je kao neka umetnost? Ja, je “umetnost”.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen