Kako mi je končno kapnilo, kaj je Bog

0

Piše: Dajana Babič, slovenska blogerka

Ja. Nekateri pač potrebujemo dolgo… Čeprav se z new agem ukvarjam že 21 let. Čeprav … sem se začela spraševati, kaj se dogaja po smrti, kam gre duša, ko sem bila stara šestnajst let in je umrl fant, ki me je imel rad. To je bila zame zelo brutalna izkušnja. Zelo dolgo sem rabila, da sem si opomogla. Nisem mogla nikomur povedati, kaj se dogaja. Sram me je bilo to povedati. Sram me je bilo pred mojo družino. Sram me je bilo pred njegovo družino. Sram me je bilo pred njim, ker sem se grdo do njega obnašala. Umiral je v bolnici, to sem vedela, pa nisem mogla do njega. Groza me je bilo, ker sem mu hotela povedati, da ga imam rada, pa nisem mogla… Če me takrat ni razneslo od silnih protislovnih čustev, potem je res nekaj na meni, dragi Bog, da sem preživela. Ja, saj zdaj vem, zakaj. Pisati moram o tem, ane?

Najprej malo pomenka z Bogom: Oprosti mi. Zgovarjala se bom na svojo vzgojo. Morda je bil kriv socializem, v katerega sem bila rojena. Morda to, da nisem niti jaz, niti moja družina hodila v cerkev. To je bilo nekaj prepovedanega, nekaj konzervativnega, nekaj, kamor hodijo samo tisti, ki so proti napredku in… mi pa samo ob veliki noči s pirhi.

Dragi Bog, o tebi sem slišala govoriti že od svojega rojstva. Kdo pa ne sliši besed: “Hvala Bogu… Bog daj… Bohlonaj… Boug plati…” V vseh narečjih… v vseh jezikih sveta. Vsepovsod si. Ja, bil si z mano že od rojstva, a te nisem hotela videti, nisem te hotela priznati. Samo v besedah si bil prisoten, ne v srcu! Bil se nekaj oddaljenega, daleč… Spomnim se, da mi je stara mama pripovedovala, da “Bog vse vidi in vse sliši”, torej moram paziti, kako se obnašam… Pa, ko je bila nevihta, je rekla: “Čuješ? Bougec se krejgaju”…

Lani pred novim letom se je pri meni zgodila prelomnica v zvezi s tabo, Bog. Nekdo, ki se je podpisoval z Bog, je pisal komentarje na blog:

Bog pravi: Draga Dajana, tudi tebi hvala. Ne išči me tam daleč nekje, visoko nad oblaki. Sem glas v tvojem srcu. Pišem prav od tam – od srca! Oglašam se ti iz mikro in makro vsenavzočnosti. Stojim ti ob strani, ob vsem kar dobronamernega počneš. Z ljubeznijo,

Bog

Stojim ti ob strani, ob vsem, kar dobronamernega počneš??? To je napisal meni Bog na blogu??? Potem ima vsa moja pisarija nek smisel… Kdorkoli je že to napisal… hvala ti, hvala ti, hvala ti! Torej… Bog je prišel pred več kot enim letom na moj blog (haha – bog/blog)… in mi povedal, naj ga ne iščem visoko nad oblaki, temveč v srcu… Potem sem začela poslušati Abrahama. Poslušajte, kaj govori Abraham skozi Esther Hicks o Bogu.

Torej… z Bogom sem bila stalno povezana, tako kot je seveda povezan vsak človek, le da tega nisem vedela, dokler nisem v knjigi  Doreen Virtue: Božje vodstvo našla razlago, kaj je Bog in zakaj si ga mi, ki smo na zahodu, ne moremo ali težko predstavljamo. Zaradi dualizma. Boga si predstavljamo kot nekaj, kar je zunaj nas! Tam daleč na nebu, tako kot sem si jaz vedno predstavljala… pa mi je odgovoril, da ni daleč, temveč je v meni, v mojem srcu. Pa še vedno nisem razumela, kako je lahko v mojem v srcu… No, to je bilo moje spoznanje, na katero sem morala čakati sedeminštirideset let! Če je Bog vsemogočen, vseveden, vseviden in vseprisoten, potem je tudi v vsaki moji celici. Hvala ti, Doreen za to razlago. Hvala ti, Bog.

Bog je vsprisoten in  vedno pripravljen na komunikacijo z nami, saj je ves čas tudi v nas!

 

 

 

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen