Chimerica – dve velesili se soočita

0
Piše: Sašo Ornik – Jin, nagrejeni Večerov bloger

Ameriška prodaja orožja Tajvanu je ‘grobo vmešavanje v kitajske notranje zadeve’, je bil odgovor  kitajskega zunanjega ministra Yanga Jiechija na odločitev ZDA, da otoški državi prodajo za več kot 6 milijard $ orožja. S tem je ogrožena nacionalna varnost Kitajske in narejena škoda poizkusom mirne združitve s Tajvanom pod vlado v Pekingu, je še povedal.

ZDA so najpomembnejši  zaveznik in največji dobavitelj orožja Tajvanu in so po zakonu obvezane poskrbeti, da se je otoška država sposobna obraniti kitajskega napada, kar pa je v časih, ko na drugi strani morja raste nova vojaška velesila, ki ima že zdaj pripravljenih več kot tisoč raket za napade na cilje na otoku, vedno težje.

Zadnje čase so Američani bolj previdni, ko gre za odnose z velesilo prihodnosti, ki se je krepila tudi skozi čase svetovne gospodarske krize in ki je gospodarsko tako tesno povezana z ZDA, da je ekonomski zgodovinar Neil Ferguson za obe državi skoval novo poimenovanje: Chimerica. Kitajska je zavoljo svojega izvoza poceni produktov zelo odvisna od kupcev v ZDA, te so zopet zelo odvisne od kitajske pripravljenosti kupovati ameriške dolgove, na koncu se ob vsem pretakanju denarja in produktov zdi, da obe državi že kar tvorita eno samo ogromno gospodarstvo.

Če pade ena, bo zelo prizadeta tudi druga država, zato v tem stanju zagotovljenega medsebojnega gospodarskega uničenja kratkoročno ne gre pričakovati kakšnega posebnega zaostrovanja razmer, tudi če bodo nesoglasja pogosta.  Na besedni ravni še že, na ravni gospodarskega sodelovanja pa nikakor ne. Pa tudi ko gre za številne zahodne obtožbe na račun srednjega kraljestva, o kršenju človekovih pravic, so v Washingtonu zadnje čase raje tiho, kot da bi drezali v zmaja. V resnici imajo sami dovolj težav po vsem svetu, da bi jih v takšnem primeru tako ali tako lahko kdo označil za velike hinavce, po drugi strani pa imajo večje interese drugje, da bi jih v resnici zanimali Tibetanci ali Ujguri.

Dolgoročno so stvari seveda malo drugačne. Obe veliki sili bosta slej ko prej trčili. Medtem ko Američani nočejo priznati, da je obdobje njihove nesporne prevlade že skoraj pri kraju in se trudijo braniti vse zadnje kotičke imperija vojaških oporišč, se kitajska želja po širjenju svojega vpliva, tudi s postavljanjem lastnih vojaških oporišč, veča. Kitajsko gospodarstvo raste in nenasitno potrebuje več in več surovin. Zato so Afrika, l. Amerika in druga področja sveta, kamor se kitajski vpliv lahko širi, tako zelo pomembna za vladarje v Pekingu. Tudi zato jim ni tako problematično sodelovati z nedemokratičnimi režimi, obtoženimi zatiranja svojega ljudstva od Burme do Sudana. Kako bi jim tudi bilo, saj kitajska komunistična partija sama ni demokratično izvoljena in sama krši človekove pravice svojih državljanov. To se je celo izkazalo za prednost pri iskanju stikov po svetu, saj se voditelji, ki so na črni listi zahodnih držav, raje obrnejo na Peking, kot da bi spremenili svoj stil vladanja.

Ne samo kitajsko gospodarstvo, krepi se tudi njena vojaška moč. Kitajska mornarica še ne poseduje svoje letalonosilke, vendar je pričakovati, da bo zmožnost projekcije sil v prihodnosti mnogo večja. Že zdaj kitajske podmornice in ladje plujejo vedno dlje od domačih obal, kitajska mornarica pa pred obalami Somalije z drugimi mornaricami že tudi brani trgovske ladje pred napadi piratov. Če obtožbe po prekomernemu kitajskemu zapravljanju za vojaški sistem s strani ZDA zvenijo dvolično, pa gre razumeti strahove kitajskih sosedov, da sami na dolgi rok ne bodo zmožni tekmovati z novo velesilo.

Prav zato bo prej ko slej prišlo do tega, da bodo države kot Japonska, Filipini, Južna Koreja, Singapur, Malezija, Tajvan in tudi druge, morale sprejeti odločitev, ali priznati kitajsko prevlado, ali pa se medsebojno povezati in pritisniti na Američane, da v regiji postanejo tista sila, ki bo zagotavljala ravnotežje proti apetitom Pekinga. Še en korak h konfrontaciji obeh velikih sil torej.

Tako oblasti v Pekingu kot tudi v Washingtonu se zavedajo močne povezanosti obeh držav in si bodo prej ko slej želele, da bi bila ta manjša. Tako so iz Kitajske že prišli pozivi po novi svetovni rezervni valuti, s čimer bi se zavarovali za primer, da ameriški $ strmi v globine in s tem tudi njihove ogromne rezerve. Tudi si želijo še drugih trgov za izvoz svojih večinoma poceni proizvodov in drugih virov investicij, da ne bi bili tako odvisni od ameriških potrošnikov in ameriških investitorjev. Na drugi strani v Washingtonu ne vidijo radi, da so tako zelo odvisni od kitajske pripravljenosti kupovati njihove dolgove, niti jim ni po volji vsa poplava kitajskih proizvodov, ki s trga izrinjajo ameriške in uničujejo njihovo industrijsko bazo.

Pravo soočenje obeh velesil gre pričakovati v trenutku, ko bosta  bolj neodvisni druga od druge in konflikt ne bo tako zelo prizadel obeh, kot ju lahko v tem trenutku.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen