Ovadbe in tožbe

1

Piše: Kristijan Ploj, profesor

V zadnjih dnevih sta v medijih odjeknile novice o ovadbi zoper poslanca SDS Branka Mariniča ter o tožbi Janeza Janše proti novinarju Magnusu Berglundu ter ustavni obtožbi SDS in SLS zoper predsednika republike zavoljo odlikovanja, ki ga je predsednik države podelil nekdanjemu šefu SDV. Nekje v ozadju teče tudi zgodba o boju pooblaščenke za dostop do informacij javnega značaja o razkritju pogodbe med znanim svetovnim farmacevtskim podjetjem in ministrstvom za zdravje – najbrž vsaj ena zgodba, ki bo vsaj deloma koristila tudi davkoplačevalcem (če bo razrešena) in ne samo boju med farmacevtskimi lobiji in interesi posameznikov na področju zdravstva.

Če pomislimo na dejstvo, da take zgodbe poleg sedaj vsaj delno končane epopeje sedaj že bivšega ministra za okolje in prostor zopet zasedajo glavnino medijskega prostora, nam ostane tudi nekakšna misel, da naša politika živi od afer, obtožb in insinuacij, ki jih težko kdo dokaže, ampak ima od njih vsaj na kratki rok nedvomno politično korist. Čeprav gre v primeru poslanca Mariniča za sicer ne tako politično vsebino ovadbe, je ta odmevna prav zaradi funkcije, ki jo opravlja ovadeni – kar pomeni, da za sabo potegne velik interes javnosti in političnih nasprotnikov, ki bodo to ovadbo (da o morebitnem sojenju ne govorimo) seveda izkoristili za svoje politične cilje. Na podoben, a precej bolj nespreten način, sta nekaj podobnega poskušala izvesti (sicer v svoji obrambi, pa vendarle) tudi oba ministra, ki sta bila pod drobnogledom v državnem zboru, Golobič in Erjavec.

Oba sta poskušala krivdo za svoj položaj pripisati prejšnji garnituri vladajočih (ironično je, da je bil Erjavec tudi član slednje, sicer ne na istem ministrskem mestu), Erjavec je pri tem bil očitno pripravljen iti do konca v obrambi svojega položaja, a ga je realnost in interesi njegovega Desusa očitno streznila – tako kot Desus in Erjavec svojih interesov ne more udejanjati nikjer drugje kot v sedaj vsaj na papirju programsko sorodni koaliciji, se Desus še vedno zaveda, da je njihova najbolj prepoznavna podoba na državni ravni še vedno Erjavec – pa čeprav na prejšnjih volitvah rezultat tega ni potrdil, a za to obstajajo drugi vzroki.

Golobič je bil pri tem veliko bolj nespreten – v javni razpravi o spornem kreditiranju njegove Ultre je za izbruh afere, ponarejanje in laži ves čas obtoževal opozicijsko SDS – ne da bi bil pri tem sposoben odgovoriti na enostavno vprašanje o zavarovanju in reprogramu kreditov njegovega podjetja. Še bolj neumestno je njegovo obtoževanje izpadlo ob dejstvu, da je vrh banke, ki je njegovemu podjetju odobrila kredite, zasedala druščina iz koalicijske LDS. Prave barve je Golobič pokazal že dan zatem, ko je poleg udrihanja po SDS napadel tudi bivšega šefa NLB Veselinoviča, ki je bil na volitvah kandidat LDS.

Nekako je pri naši politični kulturi postalo povsem normalno, da lahko nekdo za slabe rezultate povsem mirno obtoži predhodnike, brez da bi za svoje trditve, obtožbe predložil dokaze. Zato je razumljivo, da večina naših političnih obtoževanj slej ali prej konča na sodišču, ki pa zavoljo sistema in prezasičenosti (česar se politični akterji dobro zavedajo!) z delom, svoje naloge ne opravijo dobro, pravilno oz. v doglednem in razumnem času.

Ljudje pa te predstave spremljamo, se jezimo in obupujemo – a pri tem spregledamo teme, pomembne za nas. A je kdo od vas prejšnji teden prebral kaj o novem davku na nepremičnine? Ne? Nič čudnega – te zgodbe niso na prvih štirih straneh časopisa.

Število komentarjev: 1
  1. Lanzareto pravi

    Vedno bolj sem prepričan, da bo GG kmalu odletel s političnega prizorišča, JJ pa bo tam ostal še naslednjih 30 let. Slednji je pač politično kombinatornejši in predvideva vsako svojo potezo za nekaj faz naprej, GG pa denimo razmišlja samo do svpje prve delnice.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen