Kar Semolič sme, Janša ne sme

8

Piše: Ana Jud, publicistka

Vodja opozicije Janez Janša je pred kratkim napovedal, da se spomladi vidimo na ulicah. Pa kaj? No, on že ve, zakaj: pozimi je namreč premrzlo – tako se je na začetku preteklega premierskega mandata pošalil iz malih delavcev, ki so v snegu prilomastili v Ljubljano. In štrajkali. Težko, da je sploh kdo vedel, zakaj? Za večno dvigovanje minimalne plače? Proti Janši? Za rdečo levico? Za šefe sindikatov?

Kakopak nobeni oblasti ni všeč, če ji ceste zaprejo trume delavcev in v soju medijskih žarometov zahtevajo »pravice«. Nobena oblast si ne želi proti lastnim vrstam naperjenih protestov. In vendar nobena slovenska oblast zajedavskih sindikatov ni sposobna zatreti, kot jih je v Veliki Britaniji nekdaj zatrla železna lady Margaret Thatcher. In prav vsaka slovenska oblast s sindikati sklepa kravje kupčije, ki niso v prid nevednim ljudem. Na to še posebej opominjam, kajti ob Janševi napovedi, da se spomladi vidimo na ulicah, je v koaliciji završalo. Hitro se je jelo opominjati na kruto zgodovino, kdo vse se je z voljo ulice povzpel na oblast in kako so se diktatorske vladavine končale: Adolf Hitler, recimo, je izrabil težke čase nemškega gospodarstva in naposled prevzel oblast.

V resnici je Janša, ki je ob porazu na volitvah leta 2008, sprva govoril, da je bila zmaga SD nelegitimna, lahko presrečen, da je zadnje parlamentarne volitve izgubil, kajti kdor koli bi bil danes na oblasti, bi se soočal s popolnoma enakimi težavami s kakršnimi se sooča vlada Boruta Pahorja; in več kot očitno je, da smo priča Pahorjevemu prvemu in hkrati zadnjemu mandatu. Če bi Janša – ki je še januarja 2008 v državnem zboru trdil, da nihče pri zdravi pameti Sloveniji ne napoveduje recesije – volitve zmagal, bi bil danes tarča tolikšnih napadov, da naslednjih trideset let ne on in ne nihče drug iz SDS ne bi videl niti črke P od premierskega položaja. A kot kaže so zvezde Janši naklonjene, premierski stolček se mu zopet nasmiha. Če mu ga na naslednjih volitvah ne bo spodnesel veliki vodja uradne levice Gregor Golobič. Da bi pa znal kateri od njiju prinesti pomlad? Ne verjamem. OK, pomlad sicer bo, a zagotovo ne takšna kot jo politika rada napoveduje. Čar demokracije je ravno v tem, da si ljudje lahko sami izberejo oblast. Še večji čar demokracije pa je v tem, da lahko ljudje oblast zamenjajo. V Sloveniji je problem, ker ni več nikogar s kom bi oblast še lahko zamenjali. Vse opice, pardon, opcije, so že vladale. In danes se vsi le še svaljkajo sem in tja. Skupaj z ljudstvom: kaj torej počne Janša, česar pred njim niso počeli že vsi drugi, kar vsi ostali še vedno počno? Nič posebnega. Vsi se sklicujejo na ljudi, volivce, vsi pozivajo k takšnim ali drugačnim uporom. Nekateri tudi na evidentno kaznive načine. Primer: pred letom dni, sredi recesije, so Marcel Štefančič jr. in šefa sindikatov Dušan Semolič ter Boris Mazalin v oddaji Studio City brez dlake na jeziku pozivali k nasilju; dialog iz oddaje – Štefančič: »Zakaj delavci ne zavzamejo tovarn?« Semolič: »Meni je to blizu, ampak če to v ponedeljek storimo, ne vem kaj bo v torek.« Štefančič: »Kaj bi se zgodilo, če do tega pride? Težko si predstavljam, da kdo ne bi bil na strani delavcev.« Semolič: »Jaz v to verjamem. Smo v času, ko se lahko to zgodi, in ko se bo dogajalo bom jaz med temi, ki bodo to storili.« Skratka, pozabite na pravno državo in vzemite pravico v svoje roke! Če pripadate uradni levici vam je to dovoljeno. Če pripadate Janši, vam to ni dovoljeno. Ne pripadam nikomur, dvoličnost preziram. In že vprašanje v Studiu City je bilo napeljevalsko – ali naj odpuščeni delavci zavzamejo tovarne? Predstavljajte si, kako tako hujskanje izpade, denimo: vi ste najeli delavce, da vam zgradijo hišo, pri čemer ste se zmenili za določeno plačilo; delavci so delo opravili, a nato zagodrnjali, da s plačilom niso zadovoljni in da hočejo še več – in vam kar zavzamejo hišo, kajti če so jo oni gradili, je njihova, a ne? Da ne dolgovezim: tako razmišljajo idioti. Teh v okolici ne manjka. Verjetno bi bilo idealno, da Slovenci izvolijo Semoliča za predsednika vlade, kupček njegovih lopovskih pajdašev bi sedel v vlado, v uprave podjetij bi pa namesto dosedanjih kriminalcev, nekompetentnežev in lenuhov torpedirali kar rajo z zavoda za zaposlovanje. Pa kaj? Bilo bi vsaj zanimivo, mar ne? Večne demonstracije, na katerih protestniki itak ne počno nič drugega kot ovirajo promet in smetijo po pločnikih, niso zanimive, ne glede na to, kdo prvi požuga z njimi.

Maja 2006 je tedanji madžarski premier Ferenc Gyurcsany na sestanku svoje socialistične stranke glasno priznal, da je lagal o gospodarskih razmerah v državi; seveda je Gyurcsany  dolge mesece lagal iz praktičnih razlogov: želel je ostati na oblasti. Pa kaj? Saj vsaka oblast želi ostati na oblasti. Posnetek iz Gyurcsanyjeve zaprte seje je prišel v javnost in politik je moral laži priznati. Javno. Kako so reagirali podaniki? Madžari so bili ogorčeni, zgroženi. Zgodile so se demonstracije, kakršnih ne pomnijo vse od padca komunizma. Demonstracije so se zgodili samoiniciativno. Z razlogom. In zakaj nobene demonstracije v Sloveniji niso učinkovite? Ravno zato, ne zgodijo se z razlogom, med ljudmi ni nobene samoiniciativnosti. Vedno mora priti pastir, šavsniti z bičem, da ovčice polete skupaj. Tukaj bo največja gonja torej na pomlad. Dobro, da vemo, da se drenju lahko ognemo. Mogoče kar na Madžarsko.

*Mnenje avtorja prispevka ne predstavlja nujno tudi mnenja uredništva spletnega portala Politikis.si

Št. komentarjev: 8
  1. Simona Rebolj pravi

    “vi ste najeli delavce, da vam zgradijo hišo, pri čemer ste se zmenili za določeno plačilo; delavci so delo opravili, a nato zagodrnjali, da s plačilom niso zadovoljni in da hočejo še več – in vam kar zavzamejo hišo, kajti če so jo oni gradili, je njihova, a ne? Da ne dolgovezim: tako razmišljajo idioti.”

    Se strinjam. Tako razmišljajo idioti, a kaj neki naj bi imel ta primer skupnega z zavzetjem tovarne, mi ni jasno? Hiša v zasebne namene je samo ogrodje, ki ga za plačilo nekdo zgradi, iz gradnikov, ki si jih sam kupil, po arhitekturnem načrtu, za katerega je bil tudi nekdo plačan. S tovarno bi bilo to primerljivo, v kolikor se v tej tovarni ne bi nič prizvajalo, k čemur bi prispevali delavci, ampak bi jo zavzeli gradbeni delavci, ki so jo samo zgradili.

    Primerjava je neustrezna celo, če bi se nanašala na gradbene delavce. Idioti bi bili, če bi zavzeli gradnje, ki so jih gradili, kar pa bi bilo neprimerljivo z zavzetjem gradbenega podjetja, kjer se proizvaja dobiček in določa plačilo delavcem, ki k dobičku prispevajo, in ja, lahko s časom izrazijo nezadovoljstvo s plačilom, glede na delovanje podjetja in sorazmerja med plačami.

    Nobene demonstracije se ne zgodijo samoiniciativno, tudi če jih ne vodijo kakšni semoliči. Vedno obstajajo vodje, ki akumulirajo skupine, ker edino kolektivizem lahko obeta omembe vreden profit. Če redki posamezniki, razbiti v časovnem obdobju, pač ne sprejemajo slabo plačanega dela, kar poudarjaš kot apel znotraj kritike nesprejemljivega pritoževanja, če si vendar podpisal jalovo pogodbo, tolčejo križ nezaposlenosti posamezniki sami, kot dežne kaplje, ki se izgubljajo v morju. V kolikor se na nekem področju vendarle dogaja številčnejši bojkot slabo cenjenega dela, pa začnejo malikovalci tržnega kapitalizma hujskat čez domnevne lenobneže, zaradi katerih mora uboga država uvažat tujo delovno silo (ki se ji bolj splača delat na primer pri nas). Hinavščina par ekselons!

    Nobene demokracije ni in ne volimo oblasti, ki si jo sami izbiramo, ampak volimo lahko samo tisto, kar nam je ponujano! Trenutno se krotovičimo pod kapitalistično diktaturo, ki je v bolj ali manj neposrednem smislu prevladala vedno v zgodovini, ne glede na to, pod katerim režimom z vedno demokratičnimi in socialno naravnanimi idejami pod plaščem. Nianse dogajanje in količina padlih žrtev je “samo” make up enega in istega problema. Da smo še daleč od demokracije in vrednotenja denarja kot plačila za delo po verjetni zaslužnosti in denarja kot indikatorja ocene vrednot in progresa! Denar namreč obračajo in kopičijo idioti. To počnejo s psihološkim in taktičnim diplomatskim nasiljem, ki poteka tudi v okviru zlagano svetega pojma pravna država. In zdaj naj bi v imenu pravne države očitali prikrajšanim vzgibe k nasilnim akcijam? Nasilje je to, da matozi na trgu stanejo preveč in si jih lahko privoščijo predvsem plehkodušni nasilni kradljivci razpoložljivega kapitala, da bi znotraj nepravic lažje ubranili prgišče svojih domnevnih pravic.

  2. Simona Rebolj pravi

    Še to … vedno bo moral nekdo tudi ceste pucat. In pod kapitalistično lažnivo demokratično diktaturo je popolnoma vseeno, če gredo vsi smetarji spat in ne mignejo z mezincem. Bodo pa razni diplomanti prisiljevani pucat ceste za mizerno plačilo. Saj se že dogaja. Če družba ne dojema denarja kot indikator za vložen delovni trud, kreativnost, koristnost, potrebnost in progres, ga najebemo na vedno isti lekciji.

  3. Rak pravi

    Bogve, se bo iz teh dveh pogledov razvilo še kaj več? Bilo bi res zanimivo.

  4. Lanzareto pravi

    Ma levica si v naši državi tako lahko vse privošči. Če Kresalova skupaj z Jelinčičem zabava čez pretepene ženske, Gantar ščiti svojega šefa Golobiča in ne dopušča parlamentarnih preiskav o Ultri itd, potem je jasno, če legitimne demonstracije označijo za revolucijo.

  5. primož pravi

    Levičarji in desničarji +sindikati dušilci slovenskega gospodarstva.Delavec, ki hoče večjo plačo, se naj nujno in to nemudoma izpiše iz sindikata, ter začne ta denar vlagat v sebe.

  6. Simona Rebolj pravi

    @primož:

    Hahahahaha … Bi nas lahko, prosim, razveselil vsaj s kakšnim okvirnim podatkom, koliko denarja, ki ga en delavec sicer nameni sindikatu, lahko uporabi za vlaganje v sebe, da bi si lahko predstavljali, kako vse in za kaj bi lahko delavec uporabil ta brezmejni zagonski kapital? Smeha se ne branimo.

    Izražanje nezadovoljstva s sindikati in apeli k onemogočenju zaslužkarstva za rezultate, ki ne prinašajo zadovoljstva, je eno, bluzenje o tem, kako bi delavec s tem, kar nameni sindikatu, lahko omembe vredno vlagal vase, pa neseprevečzajebavatznesrečodrugih slab vic.

  7. Ana K. pravi

    Kolumnistka je dobra povzela situacijo v slovenski politični krajini. Vsi so isti, njihove ideje so prežvečene, oblast se ponovno lahko pridobi le z prevejerenimi formulami. Janša vs. Pahor? Nihče od njiju. Drugega pa ni. Politična bolečina Slovenije.

  8. Emilijan fon Swazi, Man pravi

    Predvidevamo, da ima kolumnistka ful rešitev za vse probleme, ampak je “noče povedati”? :o)

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen