Demokrati, republikanci, isti, isti

0

sasoPiše: Sašo Ornik – Jin, nagrajeni Večerov bloger

»Naša vojska ni obrambna sila za grde soseske po vsem svetu. Izurjeni so za ofenzivno, na misije usmerjeno vojaško silo za varovanje ZDA. Niso izurjeni, da bi bili graditelji držav in policisti… Če je naša misija v Afganistanu zgolj varovati prebivalstvo in graditi državo, potem verjamem, da je prišel čas, da svoje vojake pripeljemo domov.«

Zveni znano? Se vam zdi, da bi te besede lahko izgovoril kak demokratski senator za časa Busheve vladavine? Mogoče kak mirovnik organizacije Code Pink? No, izrekel jih  je republikanec iz Utaha, Jason Chaffetz, vojno v Afganistanu pa je na svoja pleča dokončno prevzel demokratski predsednik Barack Obama. Zdaj je to njegova vojna, saj je preveč investiral v njeno uspešno razrešitev in razloge za uspeh ali neuspeh bodo Američani pripisali njemu, ne njegovemu predhodniku. Saj tudi drugače biti ne more, ko pa je že v predvolilni kampanji vztrajno trdil, da je Irak velika napaka, Afganistan pa resnična centralna fronta v boju proti terorizmu.

Odkar je na oblasti demokrat, je mirovno gibanje v ZDA dokaj tiho. O Cindy Sheehan, mami v Afganistanu padlega vojaka, ki je neumorno zahtevala konec vojn,  ne slišimo več pogosto, veliki protesti so potihnili. Hja, naši so zmagali na volitvah in vse je naenkrat povsem drugače, bi vam povedali demokratski strategi, če bi imeli toliko poguma, da bi javno priznali razlog za svoje prejšnje nasprotovanje vojni. Navsezadnje demokrati prav tako kot republikanci nikoli niso bili mirovna stranka. Spomnimo se Clintona in njegovih vojn, spomnimo se Madeline Albright in ciničnega odgovora na vprašanje, ali so sankcije, ki v Iraku pobijejo na tisoče otrok, res vredne takšnega trpljenja. Odgovor je bil seveda da, ni pa imela državna sekretarka tudi nič proti uporabi oboroženih sil, saj se je enkrat spraševala, kaj ZDA koristi najmočnejša vojska, če je potem ne uporabijo.

Po drugi strani seveda republikancem nikoli ni bilo tuje nasprotovanje ameriškim vojnam po svetu. Če so na tem vprašanju lahko kaj pridobili, če so se lahko predstavili kot stranka, ki jim je mar za usodo ameriških vojakov.

In tako se zdi, da bo feldmalšar Obama počasi dobil pravo protivojno opozicijo iz republikanskih in konservativnih vrst. Neokonservativci ga bodo podprli, ker še vedno v srcih nosijo sanje o mogočnem ameriškem imperiju, ki ga seveda vodijo kar sami. Mogoče se bo kdo celo oglasil s vprašanjem, ali toliko denarja, kot ga ZDA namenijo za vojne po svetu, ne bi bilo mogoče porabiti za kaj bolj pametnega. Ali kot je dejal Ron Paul, libertarni republikanski kongresnik, bi zdravstveno reformo v ZDA z lahkoto plačali, če bi nehali noreti okoli po svetu. Paul je seveda nasprotnik vojn že od samega začetka, a zdravstvene reforme niti ne bi rad videl, ker preveč verjame v svetost trga. Libertarec pač in to takšen povrhu, ki se ne boji samo tujih vlad, ampak domače tudi.

Mogoče pa se bodo celo tisti libertarci, ki so navijaško vzklikali ob vsaki bombi, ki je poletela proti pregovornim islamofašistom, pod Obamo počasi našli nazaj k vprašanju, ali je res pametno toliko denarja in moči, kot ga požirajo ameriške vojne, zaupati vladi, ki ima povrhu še zelo progresivne, za njih socialistične, cilje na domači fronti. Morebiti ni bilo pametno vladnim agencijam dati toliko pooblastil, da bi lažje vodile vojno proti terorizmu, mogoče bi se utegnilo plačevanje za varnost z vedno manj svobode enkrat grdo vrniti v obliki pomanjkanja tako varnosti, kot svobode.

In tako se vse obrača, da se na koncu vrnemo v izhodišče. Resnici na ljubo, obe politični stranki, ki obvladujeta ameriško politiko, na zunanjepolitičnem področju verjameta v ameriško izjemnost in sta povrhu še vojni stranki, ki bi veliko problemov reševali z nasiljem. Kadar sta na oblasti, seveda. V opoziciji se to rado spremeni. Z Barackom Obamo, ki so mu namenili Nobelovo nagrado za mir, ko se je ravno odločal, ali v Afganistan poslati dodatne sile ali ne, se ameriška zunanja politika v bistvu ni veliko spremenila, le ton je zdaj drugačen, le drugo bojišče je zdaj centralna fronta.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen