Božično-novoletno pričakovanje… česa?

0

Piše: Dajana Babič, slovenska blogerka

Se pravi… to, kaj je božič seveda vsi vemo. Praznik pač. Nekje sem slišala, da če ga ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti… No, kaj se v tem času dogaja? Ljudje postanemo drugačni. Kar nekaj pričakujemo. Tistim, ki jih sovražimo, si ne upamo reči, da jih res sovražimo. Svojim partnerjem, otrokom itd, ki nam gredo včasih tako na živce… Saj si ne zaslužijo našega darila, a ga vseeno kupimo. Spodobi se pač. Naši sorodniki nam gredo taaaaaaaakkkkkkkkkkkkkkkkooooooooo na živce, pa jim vseeno pišemo za novo leto (zadnje čase po elektronski pošti… itak… čas je hiter… vse je postalo tako neosebno… voščilnice pišejo samo naše mame, če jih še imamo…) in jim želimo vse dobro… Čeprav, a smo se vprašali, če res vsem, ki jim pišemo, želimo res vse dobro? Če srečamo kakšnega človeka v “tem času” na cesti, kar ne vemo, kaj bi naredili… bi mu zaželeli “srečen božič in veselo novo leto” ali ne … Spodobi se, a ta človek nam gre tako na živce, pa ne moremo se mu izogniti… No, saj nam ne gre tako na živce ta človek – na živce nam gre, ker ne vemo, kaj narediti, bi mu voščili ali ne…Vsi se spremenimo. A samo na zunaj. Samo zaradi “prisile”! Zaradi družbene prisile. Samo zato, ker se spodobi.

Kljub temu, da že dvajset let ne praznujemo novega leta, tako, kot bi bilo res treba… To, kako bi morali praznovati, imamo vsi vgravirano v naših celicah (v naši DNK,  tukaj na 0:18). Praznovali bi ga seveda skupaj z našo ljubljeno osebo, ki jo vsi iščemo… skupaj s svojo drago, ki… a je ta oseba ob meni res moja draga? Morda pa sploh nimate nikogar ob vas in … vas to muči, iščete svojo dušo dvojčico? Tukaj je ena izmed možnih “tehnik”, kako jo “pridobiti”. Ja, vsi imamo to neznosno željo po drugi polovici, po nekomu, ki bi nas popolnoma razumel, popolnoma brez besed, ki nas ne bi obsojal za to, kar smo, ki bi nas sprejel take kot smo. To si želimo vsi, brez izjeme. Morda so nekateri ljudje svojega dvojčka že dobili ali pa pač tega ne potrebujejo, drugi ljudje pa ga nimajo, pa so vseeno zadovoljni sami s sabo in s svojim življenjem.  Večina ljudi pa hrepeni po drugemu človeku, ki bi ga popolnoma razumel in kjer bi našli “svoj dom”.

Kljub temu, da se za božič in novo leto NIKOLI NIČ ne zgodi, vseeno pademo na finto in pričakujemo nekaj… No … in ko končno odbije tisto polnoč, si oddahnemo…. Končno, končno, se je najbolj nora zabava končala. “Nora zabava ” pomeni –  najprej – basanje s hrano, kot da je konec sveta (saj za božič in za novo leto se lahko pregrešimo, ane? – da nas potem še tri dni boli želodec in da imamo mačka… saj to vemo… a… kaj pa naj delam, tako sem osamljen in bogi… nihče me ne mara…).  Potem čepimo s prepolnim trebuhom pred televizijo in ….ooooooooooo spet so naredili grozen program (to ugotavljamo že 30 let in … res ne vem, kdaj nam bo kapnilo, da se “nore zabave” ne išče na televiziji…). Morda “nora zabava” pomeni gledanje ognjemeta…. skozi okno… Sem ga gledala dolgo časa na Dunaju za novo leto in… hahahahaha čisto isti ritual je kot pri nas… Čisto isti občutki, pa sploh ni bilo nobene osebe, s katerimi sem leta in leta “praznovala” božičnovoleto poleg, bile so popolnoma druge osebe. Enaki občutki, le drugi kraji… Enkrat, mislim da na novo leto 1992/3 sem bila v centru Ljubljane, za novo leto in od takrat ne hodim ven, kjer je veliko ljudi – sploh nikamor ne maram,  kjer je zelo veliko ljudi na kupu, imam paranojo pred občutkom zadušitve v poskočni množici…

No, ampak vsi imamo v kotičku, čisto majhnem, skritem kotičku svojega srca predstavo o tem, kakšen bi moral biti božič… V čem je štos božiča in novega leta? Da se ljudje zaradi “prisile” družbe pretvarjajo, da so to, kar sploh niso. Da imajo ljudje iluzije, da se bo nekaj zgodilo, kar se jim že sto let ni zgodilo, pa vseeno z majhnim, skritim kotičkom srca mislijo, da se jim bo… In zakaj se jim nič ne zgodi, oz. zakaj se vsi prazniki vedno zgodijo enako? Ker nič ne spremenimo na sebi! Zato. Enostavno, za ne verjet. Res, za ne verjet.  Na sebi moramo nekaj spremeniti, ne na drugih! V življenju moramo poskrbeti samo za eno osebo! Zase!

Vam povem svoj lasten primer:

Začel se je november in pomislila sem: jao, spet bo prišel november, pa veseli december, pa prazniki, pa darila, pa… Pa muka, pa družina, pa božična večerja. Pa srečevat vse te ljudi in jim “pod prisilo” voščiti, aaaaaaaaaaa kako tega ne maram, kako blablablabla…

No, kako se spodobi, vemo: moramo biti vsi v tem navdušenem pričakovanju, v nekem euforično- religioznem vzdušju, da bo prišel odrešenik ali kaj naj bi se že zgodilo… Morda bom zadel milijon na lotu, morda bom končno našel svojo “the” partnerico, vse krivice, ki so se mi zgodile, bodo poravnane, končno bo vse tako kot je treba… No, in potem komaj čakamo, da se že enkrat končajo ti nam moč duhamorni prazniki… In po novem letu – zgodi se nič – je vse tako kot prej. In si oddahnemo. Dokler se sredi naslednjega novembra spet ne začne vse jovo na novo. Zakaj se nič ne zgodi? Ker leta in leta in leta stojimo na postaji in čakamo na vlak, ki prihaja in…  Vlak vedno pride. Ustavi in… odpelje naprej. Pozabili smo vstopiti na vlak! Pozabili smo nekaj spremeniti. Nekaj drugače narediti kot štirideset let, ko čakamo in čakamo… na postaji…

No, z  mano je bilo letos drugače. Zakaj? Ali letos ne pričakujem… vsaj malo… vsaj malo, da se bo nekaj zgodilo… ali ne pričakujem svojega dragega, svoje popolne ljubezni, nekoga, ki me bo oboževal tako, kot jaz njega, nekoga, ki mi je namenjen, tako kot je vsakemu človeku na tej Zemlji namenjena ena oseba, ki je rezervirana samo zanj, samo zanj in ki ga čaka in čaka… A gre z vlakom naprej, zato ker si pozabil vstopiti na postaji in se ji pridružiti.

Ja, ta oseba bo prišla. Tukaj je. Od tvojega prihoda na Zemljo je bila tukaj. A ta oseba bo prišla nenapovedano in takrat, ko človek sploh ne pričakuje. Prišla bo takrat, ko bomo nehali dramatizirati, kako smo ubogi in osamljeni… In ko se bomo dobro počutili v svoji koži tukaj in zdaj. Nimate partnerja? Poskrbite, da se boste imeli dobro v teh zdajšnjih okoliščinah! Zdaj! Jaz recimo trenutno živim pri mami. OK, ni moj življenski namen živeti z mojo mamo, ki… Hm, nikoli se nisva ne vem, kako dobro razumeli… Ne bi vam razlagala, res ne, kako strah me je bilo, ko sem se preselila k njej pred pol leta. In kaj vse se je grdega med nama medtem zgodilo. A tudi lepega! In… nekako preživela sem včerajšnjo božično večerjo, ne da bi mojo mamo enkrat samkrat kritizirala. Ona mene je, oz. govorila je, kot pač vedno govori. Pa nisem nič zlobnega rekla nazaj. Pravzaprav bi se mi najbrž prav čudno zdelo, če ne bi imela kaj butastega za povedat in da jaz ne bi morala reči, da je bilo to pa res butasto…Vau, kakšen napredek pri meni! In kakšen mir… Nikomur nisem rekla, da je grozen, v nikogar nisem skočila, nikogar nisem napadla. Čeprav smo bili vsi napeti in živčni in pritisk nam je skakal do plafona in…

Če rečemo nekomu, ki nam je blizu, da je grozen, se sami slabo počutimo! Ja, izučilo me je! Imam zelo dober primer moje najstniške hčerke, ki… aaaaaaaaaaaaah, stara je petnajst let… Ljudje, se spomnite, kakšni ste bili, ko ste bili toliko stari? Zelo dober učni primer je to. Ugrizniti se v ustnice, ko zaloputne z vrati, ko mi reče nekaj, česar nočem slišati in je direktno z iglo v živec – direktno pitje moje krvi, direktno pritiskanje na moje gumbe, ki so povezani z mojimi živci, ki so povezani z ognjem v meni, ki vedno vedno eksplodira…

Takrat, ko se pomirimo s situacijo,v kateri smo in smo našli udobje v njej, šele takrat lahko sezemo po resnični pravljici, ki čaka na nas, samo na nas in je rezervirana samo za nas in ki smo si jo zgradili v našem vortexu (neprevedljiva beseda, za razlago poslušaj Abrahama, ki govori o tem, kako se počutiš, ko si “noter”, klikni na besedo vortex!).

No, dovolj bo za danes, božični dan, imam še kaj drugega za delat kot kracat po blogu, lepo se imejte in nasvidenje.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen