911 tako in drugače

2

Piše: Sašo Ornik – Jin, nagrajeni Večerov bloger

Po terorističnih napadih enajstega septembra 2001 je takratna ameriška administracija napade izkoristila za začetek tako imenovane vojne proti terorizmu. Čeprav so strokovnjaki opozarjali, da ima Al Kaida le nekaj tisoč borcev, je kar naenkrat zavladala panika pred novimi napadi. To paniko so še širili mediji, ki so vzpodbujali občutek, da do novega napada lahko pride vsak čas, ZDA pa ogrožajo armade ponorelih teroristov.

In res je bilo nekaj hudih napadov, ki so potrdili, da je teroristična grožnja resnična, da je v svetu kar nekaj ljudi, ki so pripravljeni žrtvovati svoja življenja, da bi pobili na desetine, če ne na stotine nedolžnih ljudi. Bali, Casablanca, Madrid, London, da ne omenjamo prave poplave samomorilskih napadov v Iraku, so nam dokazali sprevrženost in neverjetno zlobo svetih bojevnikov. Ameriška administracija je terorizem res zlorabila za širjenje ameriškega vpliva na Bližnjem Vzhodu, a to ne pomeni, da terorizma ni bilo in ga tudi zdaj ni. Ne, uspešni in neuspešni napadi nam kažejo na to, da je na delu kar nekaj ljudi, pripravljenih na najbolj grozovita dejanja.

Po menjavi oblasti v Washingtonu so stvari malo drugačne. Res je, vojna v Afganistanu se nadaljuje in zaostruje, kakor bi šlo za logično nadaljevanje Busheve politike. Ko gre za zunanjo politiko Američani pač poznajo samo eno stranko in ta ni mirovna. Glede reakcij na terorizem pa, no, tukaj so napočili drugačni časi. Če je prej vsak poskus napada veljal za dokaz zlonamernosti nekakšne svetovne teroristične zarote, ki lahko celo ogrozi ameriški obstoj, pa je zdaj prej na delu pometanje pod preprogo. Na terorizem se da gledati iz različnih zornih kotov, včasih se ga zlorabi za prodajo kakšne vojne ali omejevanja svoboščin državljanov, spet drugič kakor da se nič ne bi zgodilo, ker bi to pokazalo na neuspeh oblasti ali privedlo do neljubih reakcij.

Poskus napada triindvajsetletnega Nigerijca Umarja  Farouka Abdula Mudallada lahko primerjamo z neuspelim napadom bombaša s čevljem, Richarda Reida, takoj po napadih enajstega septembra 2001. Nigerijec, sicer sin premožnega nigerijskega bankirja, je hotel napasti letalo ameriškega letalskega podjetja Delta Air Lines iz Amsterdama v Detroit, a eksploziv ni deloval in se je sam požgal, potem pa so ga obvladali drugi potniki na letalu. Tako bo ta terorist, ki je po svojih besedah povezan z Al Kaido, v kar varnostni organi sicer že dvomijo, v zaporu sedel, ne da bi dosegel svoj cilj. V primeru uspeha bi namreč prav lahko bil  ena izmed skoraj 300 žrtev uničenega Airbusa 330. K sreči se to ni zgodilo. Ne po zaslugi varnostnih ukrepov, ampak po zaslugi pogumnih potnikov, ki so napadalca obvladali sami.

A 5. novembra je bilo drugače. Tedaj je psihiater palestinskega rodu, major Nidal Hasan,  v strelskem pohodu v  največjem ameriškem oporišču, Fort Hoodu,  ubil trinajst, ranil pa 3o ljudi.  Kar bi za časa predsedovanja Georga Busha veljalo kot še en dokaz o svetovni teroristični zaroti, proti kateri se je mogoče boriti le z zmanjševanjem svoboščin Američanov in s povečevanjem pristojnosti varnostnih organov, mediji pa bi zagnali vik in krik o teroristični nevarnosti, je za predsedovanja Baracka Obame izvenelo skoraj kot dejanje duševno prizadetega človeka, ne pa terorista.  Res je, bolj desno usmerjeni mediji in blogerji so takoj začeli biti plat zvona. Njim je bilo vse jasno, na delu je bil terorist. Na dan so začela prihajati poročila o Nidalu, o njegovih sumljivih povezavah, o predavanju, v katerem je govoril  o tem, da bodo neverniki šli v pekel in bodo mučeni pa o njegovem nasprotovanju ameriškemu posredovanju v Afganistanu. Kmalu se je razvnela debata v blogosferi med njenim bolj levim in bolj desnim delom, o tem, ali gre za terorizem, ali le za dejanje norca, počasi pa je vse skupaj poniknilo, tudi če je šlo za enega najhujših pokolov na ameriških tleh.

Kaj bo z Nigerijcem, ki je za Božič hotel razstreliti letalo in kaj bo z medijskimi in političnimi odmevi na njegovo dejanje, še ne vemo. Glede na obnašanje Obamove administracije do zdaj, kaže da bo vse skupaj kmalu pometeno pod preprogo. Vprašanje, ali ni to del strategije, terorizmu nameniti čim manj pozornosti, saj terorizem po večini deluje le, če ga mediji izpostavljajo kot takšnega, če se sporočilo teroristov sliši in če potem strah oblasti sili k določenim dejanjem, k spremembi zunanje ali notranje politike. Razumljivo je tudi, da teroristični napadi pogosto vodijo k zaostrovanju razmer, saj žrtve silijo k bolj agresivni obrambi, pogosto tudi k diskriminaciji. V tem primeru muslimanov.

Nič čudnega, če ameriške oblasti vedno znova poudarjajo, da terorizma ne gre enačiti z Islamom, kar sicer počne kar nekaj Američanov. Po pokolu v Fort Hoodu so svoje sožalje hitro izrekli tudi pri Svetu ameriško-islamskih odnosov, da bi se s tem oddaljili od krvavega dejanja. Kar je nadvse pomembno, saj bi lahko pretirane reakcije še kakšnega muslimana prepričale, da je terorizem edina možnost maščevati se ali karkoli spremeniti. Na tem mestu se moramo vprašati o varnostnih ukrepih, ki le niso tako dobri, če na koncu tragedijo prepreči pogum potnikov, ne pa varnostni organi. Le čemu koristijo vsi tisti seznami sumljivih oseb, vse šikaniranje na letališčih, vse kamere in vsa pooblastila varnostnih služb, če se na koncu s teroristom morajo boriti čisto navadni posamezniki?

Št. komentarjev: 2
  1. romunov pravi

    Omeniti je potrebno, da so okoliščine glede božičnega bombaša, imenovan tudi “underwear bomber”, zelo zelo čudne. Njegov oče je ameriške oblasti menda že pred časom opozoril na njegova ekstremna gledanja na svet. Potem so tu še podatki, da je šel na letalo kot sudanski ubežnik (brez pasuša), kar mu je priskrbel lepo oblečen moški indijskega videza. Potem je še podatek, da so cel let snemali, tudi neuspeli poizkus užiga “bombe”. FBI zanika, da je aretirala še nekoga, kljub temu, da je za to cel kup prič. To so bili ljudje, ki so čakali na zaslišanje po tem, ko so jih izkrcali.

  2. Martin pravi

    Pronicljiva kolumna. Sam vidim stvar takole: terorizma ne bo mogoče v celoti nikoli preprečiti, kar priča dogodek izpred dveh dnevov, ko je tip prešvercal na letalo eksploziv, ampak mu ga ni uspelo uporabiti. Obama bluzi, da je to sistemska napaka, a po tej logiki je takšen sistem neučinkovit že od nekdaj.

Odgovori uporabniku Martin
Prekliči komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen