Cena človeškega dostojanstva

26

ana judPiše: Ana Jud, publicistka

Tomaž Humar je umrl. Tragično. Čeprav vseeno nekako tako, kakor se za alpinista na nek način najbrž celo spodobi – v gorah nepalske Himalaje. Kot je živel, tako je umrl. No, neizbežno dejstvo je, da smo vsi samo ljudje, nikomur ni dano večno življenje, in prej ali slej, tako ali drugače, bomo umrli vsi. Vsaka smrt je seveda boleča, še zlasti za najbližje, za tiste, ki morajo živeti naprej. Brez ljubljene osebe. Zato iskreno sožalje vsem, ki so bili Humarju blizu, še zlasti njegovi družini, otrokom. Kaj natančno se je zgodilo na gori Langtang Lirung, kjer je Humar dočakal zadnje trenutke svojega življenja, težko poškodovan, bržkone ne bo pojasnjeno nikoli. Je pa jasno, kaj so o njegovem početju, strasti do gora in alpinizma, mislili številni Slovenčki, kajti tisto kar so mislili, so tudi izražali – ne da bi najbrž sploh pomislili, kaj izražajo.

Ta trenutek sem malo jezna celo sama nase, ker se sprašujem samoumevno – dobro vem, da Slovenčki itak ne razmišljajo. Vsaj ponavadi. Na Humarja so v najtežjih trenutkih, ko je bil tip v resnih škripcih, izlili toliko gneva, da me je zopet – kot že tolikokrat poprej – postalo naravnost sram, da sem Slovenka; da po narodnosti pripadam tako zanikrni, zabiti, nečloveški in bebavi naciji, ki je ne morem primerjati niti s svinjami. Res. Ker bi s tem žalila svinje. Svinje se zagotovo ne bi obnašale tako. Kot Slovenci, namreč. Ti bi bili za 40.000 evrov – in tudi manj, magari za en sam evro – pripravljeni ubijati. Pustiti človeka, da umre, je enako kot če bi ga ubili, mar ne? Ali ne? 40.000 evrov naj bi stalo reševanje Humarja in Slovenčki, leni, nerazgledani in zavistni, so informacijo hitro pograbili. Resda ne vem od kod, ker se okušanja slovenskega medijskega smetišča izogibam in preberem zgolj tisto, kar mi kdo servira preko elektronske pošte ali kakšnega socialnega omrežja, ampak v hipu so bili internetni forumi – pa tudi Facebook – polni, prepolni, pljuvanja po Humarju. Češ: kdo bo plačal odpravo, reševanje in zdravljenje? Slovenčki že ne. Tisti Slovenčki, ki so tako zabiti, da ne razumejo, da jim slovenska država v obliki davkarije pobere dobesedno polovico njihovih že tako kilavih prihodkov – kar je, ne boste verjeli, celo več kot je bilo v starodavnem fevdalizmu, kjer so grofi in Cerkev pobirali od tlačanov po desetino, torej deseti del letnega pridelka – pa se kljub temu masovno ne uprejo, no ja, ti Slovenčki res ne bi odškrnili še en evro za človeško življenje. V tem primeru za Humarjevo življenje. Številni so mu mirno privoščili smrt. Ja, kar naj umre tam gor na gori, če je bil pa tako neumen, da je lezel tja, a ne? Kaj mu je bilo tega treba? A zdaj ga naj pa mi rešujemo? Ah, seveda, tudi jaz sem zaslišal klic Himalaje, a se mu nisem odzval, zato me zdaj ni potrebno reševati! Tako so »razmišljali«, tako so pisali in zapisovali. Humarja so primerjali z manijakom, mu očitali napuh, ego, se norčevali in mu predlagali resno psihiatrično zdravljenje. In to celo ljudje, za katere ne moremo reči, da so neki divjaki, ki nimajo pojma o pojmu, ker so jih celo življenje vzgajali volkovi, v zakotni votlini, kamor človeška noga še ni stopila – skratka, neciviliziranost brez primere. Ne, to so pisali celo intelektualci. No ja, tisti, ki se pač imajo za intelektualce. Primer: Tomaž Šaunik – izpred let se ga spomnim kot novinarja, kaj počne zdaj pa res ne vem in niti se mi ne da preverjati – je na Facebooku, pod status enega od Delovih novinarjev, zapisal, da bi Humarja morali poslati na preverjanje njegove psihe in razglasiti t.i. »dan T. Humarja kot Dan slovenske socialne psihopatologije«. Hm. Kaj pa če bi morda Šaunik moral na kakšen resen zdravstveni pregled? Pa na izobraževanje iz uporabe internetnih storitev? In v šolo bontona tudi. Fant se očitno ne zna obnašati. Civilizirano. Slovenček. Enako kot gomila drugih. Slovenčkov.

Humar je bil alpinist. Počel je nekaj, kar marsikomu najbrž ni povsem jasno in česar marsikdo ni sposoben razumeti. Priznam, tudi sama alpinizma ne razumem najbolje. Hribe in gore imam sicer rada, približno vsako leto enkrat mi celo uspe osvojiti kakšen mali vzpon, čeprav še zdaleč ne tako naporen kot so bili Humarjevi vzponi. Takšni me niti ne mikajo. Ne mika me, da bi lezla v takšno strmino, mraz in sneg. Lahko pa razumem, da nekoga drugega to pač mika. Vsakdo svobodno odloča o tem, kaj bo počel v življenju. Dokler s svojim početjem ne ogroža drugih. Humar ni ogrožal nikogar. Razen samega sebe. Tveganje je bilo na njem in tveganj je pri alpinizmu lahko veliko. Kot tudi marsikje drugje. Ko se komu pripeti nesreča, in sploh ni pomembno ali v Himalaji ali na mokri avtocesti, mu je potrebno pomagati, ga rešiti. Gre za življenje. Ne pa za 40.000 evrov. Razen če kdo meni, da je cena za človeško življenje morda toliko? Par evrov. In koliko je potemtakem vredno človeško dostojanstvo, tisto, ki pripada vsakemu človeku? Po ustavi in po vesti. Vsi, ki ste imeli toliko za povedati čez Humarja – ja, res me zanima, koliko je za vas vredno človeško dostojanstvo? Tisto dostojanstvo, ki ste ga odvzeli človeku, ki mu ničesar drugega niste mogli odvzeti. In mu tudi ničesar več, ja, tudi dostojanstva, ne boste mogli vrniti. Ker ga več ni.

Št. komentarjev: 26
  1. dajana pravi

    Ja. To je “ruin” (defekt) Slovencev. No, vsake družbe, saj so Avstrijci ravno takšni. Pri nas ljudje nimajo dostojanstva. Kako bodo ljudje cenili drugega, če sami sebe ne cenijo? Nemogoče. To je glavni poblem – občutek nevrednosti. Zato, ker ne cenijo sami sebe, se obnašajo suženjsko in hlapčevsko do drugih. In tisti, ki se cenijo, so žrtve javnega posmeha. Spomnimo se samo, kako so ljudje napadali Drnovška… itd

    lp

  2. Olka pravi

    Podpišem. Sedaj vsi kao cmijaho za Tomažem, ko ga več ni. Če pa bi preživel, bi se pa drli, da je državi samo strošek. Tipična slovenska zagovedanost in hinavščina.

  3. Mara R. Sirako pravi

    Kot sem že zapisala, naj zapišem ponovno: Sama se ga ne bom spominjala ne po dnevu in ne po načinu smrti. Spominjala se bom njegovega veselja do življenja, širokega nasmeha, iskrenosti, optimizma in jeklene volje, s katero je uresničeval svoje cilje.

    Počivaj v miru, Tomaž. Svojcem izrekam iskreno in globoko sožalje.

  4. Špela pravi

    Tudi mene je včasih naravnost sram, da sem Slovenka. Številni, ki so v teh trenutkih izlili ves gnev, ki so ga imeli v sebi, na Tomaža in njegovo reševanje, bi se, v primeru njegovega podviga, tolkli po prsih češ: “Pa NAM je ratalo!” Včasih se vprašam, kako so lahko nekateri tako podli in primitivni…
    Tomaževo ljubezen in predanost do gora čisto razumem. V gorah si sam s seboj in s svojimi mislimi. Ko prideš na vrh… teh občutkov se ne da opisati. To moraš enostavno doživeti.

  5. […] Politikisu je Judova posvetila svoje vrstice Tomažu Humarju in okrcala zlobne […]

  6. ema pravi

    Ana
    hvala ti za vsako napisano besedo.Želim si, da bi čimveč ljudi prebralo tvoj prispevek. Morda , morda pa le se koga dotakne(upam da se tisti prepozna).
    LP Ema

  7. ignac pravi

    Vsi Slovenci smo si podobni v enem, v tem namreč , da smo ekstremisti. Tudi povprečni Slovenci niso povprečni v normalnem pomenu besede ampak so ekstremno povprečni. In v tem smislu, namreč da smo vsi ekstremisti si gremo drug drugemu tudi ekstremno na živce .

  8. Senka pravi

    Se strinjam z Ano, smo ena najbolj bebava in hinavska nacija na svetu. Res je, da je za takšno stanje kriva nenehna prevlada drugih nad nami, ampak zdaj smo vseeno, vsaj deklarativno, svobodni že skoraj 20 let!!!

  9. simptomatično pravi

    simptomatično za slovenjceljne!!!

    Tomaž RIP vsaj tam si med dobrimi, ker ON nam itak jemlje samo dobre!?

  10. superfly pravi

    Iskreno upam da tiste ki so mu privoščili da ostane “tam gor kamor je silil” in ki so se bali kdo bo vse to plačal, občutijo vsaj malo sramu in rahlo črvičenje v želodcu ko se v teh dneh govori o njem, njegovih podvigih in dosežkih.

    Verjetno zaman…

  11. klotilda pravi

    Veš kaj Ana. Jaz pa mislim, da slovenčki le niso mogli vzeti dostojanstva Tomažu Kumarju – ker ga je tako posebnemu človeku nemogoče vzet. Le svojo majhnost in zabitost so “na ogled postavili”. K sreči ne vsi, tako, da me vseeno ni sram še naprej pripadati temu narodu.
    LP M.

  12. Dicky Hardy pravi

    Jst sam ne vem kdaj se mu bo prišel poklonit naš veliki ljubitelj gora J.J., mogoče je bil Tomo malo prerdeč zanj?

  13. Don Karlos pravi

    Ja Ana,

    mogoče se bi pa morala preseliti v Iran ali pa v Indijo ki je znana po kastni diskriminaciji. Ali pa ti bo bolj Avstrijsko nacijodlanje prijalo kot slovenska pesem.

    Sicer zaradi mene se lahko takoj danes izseliš iz Slovenije in se nikoli ne vrneš, saj te jaz ne bom preveč pogrešal. Ne boj se za nas. Kar pojdi svet je dolg in širok. Bolj hodiš več ga je. Ne oziraj se na nas. Na skrbi za nas. Tudi brez tebe nam bo lepo. Kar pjdi.

    Piozdrav Slovenskih gora!

    LP

  14. Don Karlos pravi

    Ana Jud,

    v imenu Slovenskega naroda se ti opravičujem, da smo te užalili s svojo bližino. Mi bogi “Slovenčki” kot nas imenuješ se ti ponovno in ponovno opravičujemo, da smo sploh živi. Prosim Ana oprosti nam, da ne moremo dohajati tvoje duhovne in intelektualne ravni.

    Ampak bodi pogumna Ana. Vem da si ostala zaradi svojega usmiljenja, do naše nevednosti v Sloveniji. Zato smo sklenili, da te odvežemo vsake navezanosti na ta naš slovenski narod in tako se lahko mirnega srca za vedno odseliš iz naših krajev in se ti ni treba nikoli vračati, saj nočemo biti razlog tvojega trpljenja pa naj stane karkoli.

    LP

    Svet je dolg in pa širok,
    bolj hodiš, več ga je!

  15. Raztur pravi

    Slovenčkom se nato pridruži njihov negativ – visoki, moralni, etični, pridigarski – in nato se med sabo edino pravilno po slovensko stepejo. Oboje je bolj ali manj nesmiselno, ker se kot prvo, ljudje ne bodo spremenili. Kot drugo pa ljudi nihče ne izobražuje za odgovorne, državotvorne, patriotske in ponosne ampak prej za vse drugo, zato ni logično pričakovati, da bodo ustrezali razsvetljenim inteligentnim idealom, ki obstajajo v marsikateri manj socialistični državi kot je naša.
    Kar se tiče pa velikega buma ob njegovi smrti pa je to del naše morbidne kulture. Na pogrebu se bo nabrala vsa vaška in onkraj vaška svojat, čeprav te večina v življenju ni niti povohala. Tradicijo veselo ohranjamo tudi na spletnih dnevnikih, vprašanje koliko od teh ljudi je kaj napisalo o Humarju, ko je bil še živ…

  16. Don Karlos pravi

    Kaj naj še rečem Ani Jud,

    tisti ki najbolj drugega zmerja z svinjo, sam s prstom nase kaže.

    LP

  17. Miha pravi

    Tomaž, spi v miru. Bil si presežek. Živel si svoje življenje. Takšna pot je namenjena le malokomu. Ana dober tekst.

  18. bine bone pravi

    Res za posrat. Taka svobodna duša, ki se ni dala nobenemu zajebavat kar tja v tri dni. Človek je bil močnega duha. Kazal je ostalim kako je treba. Ni se pustil, ni odnehal. Groza, da bi taki bili vsi Slovenci. Potem nas ne bi tako zajebaval, kot nas!
    Solistov pa nobeden ne mara. Sploh ko pokažejo pogum in njim lastno voljo. Razoreževal je tudi s svojim nasmehom. V takih blesavih časih, ki nas še čakajo v bližnji prihodnosti je to lepa močna navada, iz srca. Človek je eksperimentiral na sebi. Koliko zmore. Ostali blesavci bi se tudi lahko zgledoval po njem. Če je Darvwin bluzil, da je skorja našega planeta polna vode
    in zato ima velike izglede, da menja svojo obliko, da s tem doseže ravnotežje pri rotaciji svoje osi, je kaj takega pri nas pri ljudeh nemogoče. Zato tudi potem take ljudi, ki premikajo gore-plezajo po njih pri nas imenujejo za nore. Kot so leta 1915 za norega proglasili Alfreda Wagenerja, ki je objavil teorijo o premikanju celin. Tomaž celin ni premikal, premagoval je samo gore na različnih celinah. Zato pa kaj lahko kdo pričakuje od ljudi, ki se v življenju ne upajo storiti ničesar po svoji lastni volji. Brez muje se še čevelj ne obuje. Tako nekak, ane. Tomaž je pokazal veliko te muje. Osta ne bodo tega nikoli storili!

  19. ERIKA pravi

    Točno takšni smo kot si napisala.- sram me je

  20. […] Ana Jud: Cena človeškega dostojanstva […]

  21. Emilijan fon Swazi, Man pravi

    Dober point teksta, le primerjanje ljudi s svinjami ni na mestu, nikoli, takega gnojenja ne sprejemam niti pod točko razno, kaj šele, da bi ga bil pripravljen sprejemati od tako pronicljive in kvalificirane avtorice, kot si ti.

    Bom malce skombiniral s tvojimi besedami, pa se odloči, v katero smer boš šla … “Pa na izobraževanje iz uporabe internetnih storitev? In v šolo bontona tudi.” Dekle se očitno ne zna obnašati. Civilizirano. Slovenčkica. Enaka, kot gomila drugih. Slovenčkov.”

    Škoda.

  22. megica pravi

    Zakaj nekateri tako radi pljuvajo po svojem narodu, mi nikoli ne bo jasno. Ne vem, če bi bil Tomaž Humar (naj počiva v miru) zadovoljen, če bi mu bilo dano prebrati ta članek v njegov spomin…

  23. dajana | Tomaž Humar

    […] Ana Jud: Cena človeškega dostojanstva […]

  24. Nika pravi

    mah slovenci smo itak eni sami debili. iz tomaža ki je hotel nekaj narediti iz sebe pa se norčujemo… bil je izjemen človek in zelo mi je žal da ga već ni

  25. parentingtipsandhelp.com pravi

    The answer is a diet without having to focus all your efforts on dieting calculator, supplementing, and exercising regularly.
    2 this morning These private entries are my way of sparing
    you the pain. After 2 to 3 dieting calculator months, you might
    prefer to visit one of the best ways to exercise and eat
    healthily. I ve personally found it to be effective
    in addressing the negative thoughts you have about your ability to conceive.

  26. Hulda pravi

    Thank you, I have just been searching for info about this topic for a
    long time and yours is the greatest I have discovered so far.

    But, what about the conclusion? Are you certain concerning the supply?

Odgovori uporabniku megica
Prekliči komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen