Pere Lachaise – pokopališče z največ znamenitimi pokojniki na svetu

1

Piše: Dejan Kaloh

 

Pokopališča so mesta, ki neusmiljeno opominjajo, da je človeško življenje v ogromnem kolesju časa in prostora le bežen trenutek. Bolj kot ne poslednja počivališča povezujemo z žalostjo, ki smo jo doživeli ob izgubi srcu ljubljene osebe in z nostalgičnim ganotjem ob ponovnem obisku grobov. A največje in najstarejše pariško pokopališče Pere Lachaise je v tem pogledu izjema, če ne že za svojce umrlih, pa gotovo za turiste in sprehajalce, saj je zadnje desetletje postalo priljubljen park.

»Gospod, gospod, zemljevid!« mi ga kriče izteguje in moli pod nos nedoletni francoski mulat, ki se ga rešim šele, ko mu dam pet evrov in z zemljevidom v roki pri glavnem vhodu na Boulevard de Menilmontant stopim na posvečena pokopališka tla. Čeprav vendarle prvi vtis, da je priljubljeno pokopališče samo še ena turistična atrakcija, se kljub vseemu hitro razblini, ko obiskovalca posrka vase čudoviti park, sestavljen iz mnogovrstnih dreves in okrasnih grmičkov, ki v kombinaciji grobov najrazličnejših oblik tvori pomirjujoče okolje. Pokopališče Pere Lachaise je lani obeležilo svojo dvestoletnico obstoja, ime pa je dobilo po župniku La Chaisu, ki je svoj čas bil osebni spovednik kralja Ludvika XI, pa tudi lastnik zemljišča, na katerem je kasneje po navodilih Napoleona I le-to nastalo. Megaloman med Hadi, se razteza na 43 hektarjih in samo za obhod po njegovih zunanjih mejah, ki znašajo poltretji kilometer potrebujete okoli pol ure. Sprehod po notranjih labirintih glavnih pokopaliških avenij, manjših ulic in stranskih poti, pa vam lahko brez težav vzame kar ves dan, skupna kilometrina prehojenega pa lahko presega več kot deset kilometrov.

Zadnji dom slavnih in znamenitih

Načrt pokopališča se izkaže za nadvse priročen in hvaležen pripomoček, saj se med neštetimi pokopališkimi potmi in med nepregledno množico grobov, romarski popotnik, ki prvič išče svojega glasbenega, literarnega ali zgodovinskega junaka, kaj hitro lahko izgubi. Od nastanka pokopališča leta 1804 so tukaj pokopali ali upepelili na stotine slavnih in znamenitih osebnosti. Nagrobniki najrazličnejših oblik nam razkrivajo zadnja počivališča znanih osebnosti, ki so tukaj med starimi senčnatimi drevesi našla svoj zadnji počitek. Grobovi Edith Piaf, Marie Callas, Frederica Chopina, Bizeta, Jim Morrisona, Oscar Wilda, Marcel Prousta, Moliera, Balzaca, Delacroixa, Modigliania, La Fontainea in Sarah Bernhardt, so zagotovo med tistimi najbolj obleganimi, od skupno 70 tisoč grobov, kar jih je na Pere Lachaisu. Še največ preglavic so pokopališkim paznikom do sedaj povzročali mladi obiskovalci in oboževalci leta 1971 preminulega rock zvezdnika Jima Morrisona, frontmana skupine The Doors, ki so pri malikovanju svojega idola že krepko prešli mejo dobrega okusa. Na njegovem grobu so pili, se drogirali in celo seksali. V zadnjem času so vse glasnejši pozivi mestnih oblasti, da bi Morrisonov grob celo dali odstraniti, za prvo rešitev pa so grob obdali z varnostno železno ograjo, zlasti ob nočnih urah pa tam ves čas dežura varnostnik.

Romantika in grozljivka hkrati

Ob sprehajanju med grobovi, je opaziti nadvse zanimivo in raznoliko arhitekturo posameznih veličastnih grobnic, ki hkrati predstavljajo miniaturni vodič po podobah francoske kulturne zgodovine. Nadvse pisan živžav je na pokopališču opaziti tudi med obiskovalci, kjer seveda prednjačijo turisti, prav tako je videti mlade pariške zaljubljence, pa vse do seniorjev, ki v senci posedajo na kamnitih klopcah. »Pere Lachaise je eden izmed najbolj lepih in romantičnih krajev v Parizu. Sedaj greva pritisnit poljub na grobnico Oscarja Wilda« mi zaupa mlad italijanski par, ki z zemljevidom v roki hiti po belih pokopaliških stezicah. V umirjenem poznem popoldnevu se zavem, da je res nekaj mistično romantičnega na tem pokopališču. Nekemu popotniku celo uspe na bližnji klopci v bolj »nekomercialnem« delu pokopališča v miru meditirati. Kljub veliki množini turistov, ki se vsakodnevno zgrinjajo na Pere Lachaise, je moč najti mirne kotičke in se sprehoditi med zapuščenimi grobovi, kamor se glasovi mesta več ne slišijo. Tega dne se pogovarjam le z eno pravo Parižanko, petinosemdesetletno Marie, ki jo ogovorim v polomljeni francoščini. Edina je še ostala, ki skrbi za grob svojega pokojnega moža. Boji se, da bo grob po njeni smrti ostal zapuščen, saj temu svetu nista pustila svojih potomcev. Pove še, da pokopališče zapirajo še krepko pred prvim mrakom, že ob šestih zvečer, da imajo nato pazniki dovolj časa pregledati pokopališče in morebitne zamudnike pospremiti čez vrata.

Ob odhodu, mi paznik na moje vprašanje, zakaj takšni restriktivni ukrepi zaupa, da je bilo v preteklosti vse preveč vandalizma in oskrunjanja grobov. Še bolj pritaji glas, ko reče: »Tukaj so se dogajale tudi takšne bizarnosti kot so nekrofilija, prostitucija in izvajanje črnih maš.« Je pa potemtakem že treba priznati, da tudi takšno znamenito pokopališče kot je Pere Lachaise, ne glede na njegove znamenite pokojnike, zgubi ob prvem mraku malce romantike in postane ob trdi temi sprehajališče duhov, zavito v tančico srhljivih skrivnosti in legend. 

 

jim-morrison1

Jim Morrison: “Come on baby light my fire… on my candle…”

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Foto: Dejan Kaloh

Število komentarjev: 1
  1. […] Preberite si še reportažo iz najbolj slavnega pokopališča na svetu, kjer je pokopan tudi Jim Morrison – imenuje se Pere Lachaise. […]

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen