Spoznanja o Slovencih

3

dajana1

Piše: Dajana Babič, ustanoviteljica bloga dajana.si

Ne gre za Slovence po narodnosti, temveč za ljudi, ki živijo na tem prostoru. Govori vam oseba, rojena v šestdesetih letih na tem prostoru, ko je bila tukaj Jugoslavija. Oseba, katere oče je Srb, mama pa Slovenka. Oseba, ki je dolgo živela na Dunaju, glavnem mestu Avstro-Ogrske, ki so ga tudi ustvarjali Slovenci. A tam o Slovencih ni več niti duha ne sluha. O Slovencih ni niti duha niti sluha niti na Koroškem, kjer so bili še pred stotimi leti večina. Torej… v stotih letih izginemo?

No, tukaj govorim o nekaterih značilnostih slovenskega naroda:

V svoji večletni komunikaciji s Slovenci po internetu so se mi izkristalizirale naslednje značilnosti:

pretirana skromnost, tudi za ceno samega sebe in svojih otrok. Slovenci niso ambiciozni, niso samozavestni. Že od malega jim govorijo, da niso nič posebnega in se ne zavedajo, da so v bistvu enkratna, ustvarjalna bitja. Slovence samo neskončno kritizirajo in čez njih nergajo, malokdo jih pohvali. Zato seveda tudi ne znajo nič drugega dajati naprej. Pohvala je gledana kot nekaj, kar jih bo “pokvarilo”. Popolna zmota. Pohvala človeka dvigne, ga izboljša. Mu da krila.
zaprtost, nekomunikativnost. Slovenec ne pove, kaj ga muči. Ne da stran bremena iz duše, temveč ga zakoplje globoko vase. Veliko ljudi seveda sploh ne ve, da bi lahko komu povedali, kar jih teži. Pretiravanje v tem lahko vodi v popolno uničenje samega sebe, v samomor.

zatiranje čustev, ne kazanje čustev. Čustva so vzeta kot nekaj, kar je kičasto in odveč in kar se ne spodobi kazati. Narobe! Čustva je potrebno kazati, ker se tako razbremeni breme, ki ga imamo. Če tega ne razbremenimo, se agresija ne odvrže v sebe. Če Slovenec vidi nekoga, ki kriči ali je besen, mu je nerodno in se počuti nelagodno. Narobe! Če se človek ne more razbremeniti negativnih čustev, pade nazaj v depresijo in obup. Bes in jeza sta boljša od depresije in obupa, tukaj lahko človek vsaj diha.

ne zavzeti se za samega sebe in za druge, raje se “skriti za grm” in potem seveda na skrivaj opravljati tiste, ki resnično hočejo nekaj narediti. Ničkolikokrat videno v moji ožji in širši družini in v naši politični sceni.

bežanje v odvisnost. Slovenske odvisnosti so: alkohol, droga (ne samo mamila, ki jih najdemo na trgu, temveč tudi deset tisoč Slovencev ali koliko, ki se jih zdravi na psihiatriji in drugi ljudje, ki redno jemljejo taka ali drugačna zdravila), hrana, igralništvo, pornografija, internet, televizija… sem na kaj pozabila?

odnos do vere. Vera je nekaj, kar jih polovica ni imela, drugo polovico pa so silili, da je hodila v cerkev. Po mojem občutku je v Sloveniji malo resnično vernih ljudi. Veliko jih hodi v cerkev le zaradi drugih ali reda radi ali zato, ker to pač že celo življenje počno. Obstajajo veliki nesporazumi o tem, kaj sploh vera je. Vera ni nekaj, v kar te lahko nekdo prisili. Zato, ker smo imeli prej socializem, veliko ljudi enači cerkev z grdimi stvarmi, ki so se jim zgodile. Jasno, da je tu pa tam kakšen duhovnik, ki ni bil všeč temu ali onemu človeku, da pa bi zaradi tega naredili enačaj slabo z vso cerkvijo, prosim vas no…

odnos do samega sebe. Slovenec samega sebe ne sprejema “takega kot je”, temveč potrebuje stalno potrditev od avtoritet. Če avtoriteta “reče”, da je po reglcih, potem je zadovoljen. To priča o neverjetno slabi sliki, ki jo ima človek o samem sebi na tem prostoru in o tem, da je zadovoljen sam s sabo šele potem, ko mu nekdo od zunaj reče, da je dober. No, saj potrditev potrebuje seveda čisto vsak človek. A ne tako obsesivno kot človek na tem prostoru. Če mu avtoriteta reče, da je slab, potem je ves zamorjen in se ne bori za svoj prav. “Avtoriteta” je seveda avtoriteta. Slovenec je ponižen do avtoritet. Kakršnihkoli – do župnika, učitelja, uradnika, do kogarkoli, ki dvigne glas in mu ukaže, da mora to ali ono. Pred njimi je ponižen, za hrbtom jih opravlja. Ta ponižnost izhaja po moje še iz časa avstro-ogrske…

odnos do žensk... Tu se zadeve spreminjajo. Na Slovenskem imajo ženske vedno več besede, najdemo jih na vseh položajih. So pa v politiki slabo zastopane… Vse skupaj se zelo hitro obrača, tradicionalne naloge se postavljajo na glavo, tako, da ima človek občutek, da se moški spreminjajo v ženske in obratno.

Moja nova spoznanja pa so:

Slovenci so ekstremno nesproščen narod. Potrebujejo liter alkohola v riti, da se sprostijo, potem pa se obnašajo tako, da jih je naslednji dan sram in se tega nerado spomnijo. Po nekaterih podatkih (pove ga dr.Sanja Rozman v pogovoru tu) je na Slovenskem 150.000 do 200.000 alkoholikov. Od teh ima vsaj še kdo kakšnega partnerja in otroka… Recimo, da je takih ljudi 600.000. 400.000 so tako imenovani suhi alkoholiki, ki se obnašajo ravno tako kot alkoholiki, le da ga pač ne pijejo.

Slovenci veljajo kot narod pridnih. Slovenci bi delali, delali, tudi zastonj, samo da bi delali. Spominjam se, kako me je mama silila, da delam na Kanalu A, kjer sem bila špikerica, napovedovalka in prevajalka, ko pa je bilo jasno, da tam ne bom dobila plačila… In tudi nisem dobila.

Vrednote, kot so družina, spoštovanje starejših… v času neusmiljenega kapitalizma in interneta pospešeno razpadajo. Mlada generacija je svetlobna leta oddaljena od starejše generacije, ki praviloma ne zna uporabljati interneta in živi še v preteklosti, v Jugoslaviji.

Srednja generacija (t.j. moja) pa niha med nostalgijo pri stari generaciji in adrenalinom in novotarijami pri novi. Čeprav bi morala biti srednja generacija temelj razvoja in stabilnosti v družbi, pa tega ni čutiti. Srednja generacija nima hrbtenice, da bi se uprla mladi generaciji, za katero se zdi, da je povsod glavna. Zdi se, da pri nas obstaja vladavina najstnikov. Mislim, da bi bila Slovenija trdna država, če bi srednja generacija vodila to družbo, če ne bi padala iz odvisnosti v odvisnost in če bi vedela, kaj sploh hoče. A srednja generacija ima strahovito slabo samopodobo, je preveč travmatizirana, ima strahovite probleme z vzgojo in sploh s preživetjem svojih otrok in predvsem je popolnoma obupana. Sprostiti pa se ne zna in se ne more…

Slovence nihče nikoli ne pohvali, razen, če so “pridni”. Pridni so pa takrat, če naredijo tako, kot nekdo ukaže (poslušajte pogovor z dr.Milivojevićem, o spoznanjih o Slovencih!).

Št. komentarjev: 3
  1. david.pelko pravi

    Bravo Dajana. Zelo dobro opisano stanje, ki na našo veliko žalost drži.

  2. Klemen pravi

    Slovenceljni smo nekako čustveno prizadeti. To je težko opisati, ampak smo unikum med narodi v Evropi. Prav nihče ni tako zagrenjen, tečen in nesamozavesten. Ne vem, kaj nas je v zgodovini takega doletelo, da smo postali tako morbiden narod.

  3. Dajana pravi

    O, sem vesela komentarjev. David: 🙂
    Klemen: Zato, ker se ne znamo veseliti. Ker se ne znamo sprostiti. Saj še igrati ne znamo sproščenost. Zaradi strahu. Zaradi vsesplošne ogroženosti. Ampak, vse je samo v glavi, v resnici bi se dalo vse skupaj zelo hitro obrniti na bolje. Upam, da bomo to zelo kmalu videli. 🙂 Ni nobene ogroženosti, strah pa je, kot vemo, samo votel. 🙂

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen