Prenašalec 3: recenzija

0

transporter-3

Statham brez hitrega avta in fajta enostavno ne more

 

Piše: Filip Breskvar, filmski kritik

filip-b1

 

species: Prenašalec 3 (Transporter 3)

za kamero je čaral: Olivier Megaton

na scenaristični list je kracal: Luc Besson in Robert Mark Kamen

povzročena raza v časovnem kontinuumu: 104 minut

kraj in čas filmsko-parazitske manifestacije: Francija, 2008

za prenašanje filmskih kolutov so poskrbeli: Continental Film

sodba tribunala: Audija se metek ogne (7/10)

Jason Statham je znova v svojem elementu – hiter avtomobil, ki se ga metek ogne, vroče dekle, ki je hkrati žrtev in fatalka, zlobni negativci, ki vztrajno preizkušajo trdoto pesti in dirkaške zmožnosti filmskega protagonista in seveda glavni junak, ki anahronistično išče svoj duševni mir preko akcijskega soočanja z zlobci. Prenašalec je torej še v tretje pridrvel na velika platna!

Nekdanji prenašalec vroče robe Frank Martin (Jason Statham) skuša živeti mirno življenje na francoski rivieri, kjer mu ob ribarjenju dela družbo nekdanji nasprotnik in zdajšnji najboljši prijatelj – ostareli detektiv Tarconi (Francois Berleand).

Toda neke noči skozi zid Frankove dnevne sobe trešči avtomobil, z okrvavljenim voznikom za krmilom in s skrivnostnim dekletom na zadnjem sedežu. A še preden se Frank dodobra zave, kaj se dogaja, ga ugrabijo kriminalci, ki od njega zahtevajo, da na neznano lokacijo prepelje pomembno dostavo.

Zlobni vodja operacije Johnson (Robert Knepper) Franku na roko natakne zapestnico, ki eksplodira, če bi se voznik oddaljil od avtomobila, za družbo med vožnjo pa mu v avto potisne zmedeno Ukrajinko Valentino (Natalya Rudakova).

Brez možnosti izbire ali ugovarjanja se Frank odpelje na pot preko Evrope, toda odloči se, da bo odkril, kaj se skriva v ozadju te zarote. Med vratolomnimi avtomobilskimi dirkami s kriminalci vseh vrst in žanrov, se počasi zbliža z Valnetino in naposled ugotovi, da je niso brez razloga posadili v njegov avtomobil.

Tretji del Prenašalca ne ponuja kakšnih strašnih revolucij ali presenečenj, temveč stavi na znani koncept avtomobilskih vragolij, prepojen s pretepaškimi sekvencami, skrivnostno-nedolžno lepotičko iz vzhoda, ki na eni strani potrebuje zaščite, na drugi pa komaj čaka, da jo nekdo zlorabi (lahko v tem lahko morda odkrijemo podzavestni evropski odnos in videnje Ukrajine?!?)  in preizkušeni mrtvo-hladni, a hkrati akcije željni lik Franka Martina.

Izvirnost zares ni adut tretjega Prenašalca, pa tudi zarota, ki se dogaja v ozadju akcije, bi bolj pripasala kakšni Bondovi politični alegoriji, sploh glede na to, kakšne nemogoče težave negativci postavljajo sami sebi, pri uresničevanju svojih zlobnih ciljev, kot da bi naravnost hoteli, da se kaj zalomi, oziroma da jim račune prepriča nek junak z nadnaravnim avtomobilom.

Saj ne, da ne bi bili avtomobili iz prejšnjih nadaljevanj Prenašalca slabi, toda tokratni model zares spada že v kategorijo stripovskih superjunakov in verjetno v vsakem gledalcu vzbudi željo, da bi tudi sam premogel avtomobil, ki se lahko zapelje skozi zid, a kljub temu zgleda kot nov, ki se po dveh kolesih vozi še bolj zanesljivo, kot po štirih, v katerem se med vožnjo po gozdni cesti v notranjosti počutiš, kot da se pelješ po avtocesti, s katerim se lahko tudi pri 200 kilometrih na uro zapelješ na bankino, a ne izgubiš nadzora, ki premore pnevmatike, iz katerih lahko tudi pod vodo vdihuješ zrak (pa četudi sta MythBusterja na Discoveryju dokazala, da kaj takega ni mogoče), ki prede kot mucka, tudi če ga potopiš v jezero in nenazadnje, avtomobil, katerega se metek ogne, saj ne glede na vse streljanje na avtomobilski pločevini ne boste opazili niti ene praske, kaj šele luknje. Manjka samo še to, da bi avto spregovoril in dobili bi KITT-a iz serije Knight Rider.

Vendar ne bodimo preveč dlakocepski, saj je morda razlog v vozniku, glede na to, da za krmilom pač ne sedi nek običajni Janez, temveč Prenašalec, z velikim P!. Torej nekakšen novodobni cestni Robin Hood, ki ima tokrat poleg svojega avtomobila še eno strast – striptiz. Srajce tokrat namreč niso zaveznik glavnega junaka, saj mu ves čas skušajo pobegniti s telesa, kar je ob še vedno greha vrednih Stathamovih mišicah verjetno plus za morebitno žensko občinstvo.

Kljub temu Statham svoje delo opravi povsem korektno, na srečo pa ima tokrat tudi zelo karizmatičnega nasprotnika v podobi Roberta Knepperja, katerega psihopatske značilnosti smo lahko spoznavali že v seriji Beg iz zapora. Knepper je namreč ravno prava kombinacija nevarne norosti in zločinske briljantnosti, da v gledalcu ustvari nek občutek nevarnosti, v kateri se je znašel glavni filmski junak. Simpatično pegasta je tudi Natalya Rudakova, ki bi sicer prenesla malce manj ličil in bila bolj verodostojna z malce manj čustvenih nihanj, a kljub vsemu služi večnemu poslanstvu ženskih likov v testosteronskih akcijah – da glavnemu liku zmeša glavo in ga pripravi do tega, da enega za drugim krši svoja pravila (kaj hočemo, je pač večni upornik, tudi sam proti sebi).

Toda nenazadnje celoten koncept filma vendarle ni tako zelo iz trte izvit, kot se zdi na prvi pogled. Z malce smisla za teorije zarote bi namreč med spletko odlaganja nevarnih kemikalij na vzhodu Evrope našli tudi pri nas, kar pri vprašanju cestnih vinjet, kjer nas Evropa izsiljuje, da zmanjšamo njihovo ceno, v zameno pa dobimo kolone izpušnih plinov evropejskih turistov, ki bi za svoj strupeni transport plačali le drobiž. Seveda je pri tej zgodbi ena napaka – manjka nam namreč plemeniti Prenašalec, ki bi zaščitil interese ranljivega dekleta iz vzhoda (v tem primeru simbolno kar Slovenije), temveč nam ne bo preostalo drugega, kot da hlapčevsko pokleknemo in sprejmemo evropske pogoje, v zameno pa poleg izpušnih plinov dobimo evropski denar, da bomo lahko zgradili še več cest, po  katerih se bo peljalo še več prometa … a nenazadnje denar od vinjet tako ali tako ne bi šel za varovanje okolja, tako da smo si v bistvu tudi že kar sami sebi najbolj nevarni ekološki teroristi.

Tretji Prenašalec je natančno to, kar gledalec pred ogledom tudi pričakuje – akcijska avantura, kjer se ni preveč pametno spraševati kako in zakaj, temveč je bolje poslati možgane na pašo in se preprosto zabavati ob cestnih vragolijah, za katere tako ali tako vemo, da so nemogoče (ali pa zares na skrajni meji izvedljivega), zato tudi ni nevarnosti, da bi kaj takega poskušali početi tudi sami. A glede na slovensko prometno kulturo, niti to ni povsem samoumevno.

 

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen