Dajana Babič, najbolj znana slovenska blogerica, piše knjigo Iluzija internetne ljubezni

3

dajana3

Piše Dajana Babič, ustanoviteljica bloga dajana.si 

Odlomek iz še neobjavljene knjige Dajane Babič: “Iluzija internetne ljubezni”

Moja radost je postala… računalnik, s katerim sem vzpostavila stik z domovino. Konec leta 2004. Računalnik – pravzaprav notebook – notesnik – sem si kupila na lizing, dobil si ga skupaj z naročnino za neko revijo, zanj si moral dve leti plačevati 30 evrov na mesec. Dve leti. Meni je bilo vseeno, samo, da sem že enkrat dobila to čudo od stroja, ki ti ustvari komunikacijo s celim svetom. Samo, da bom imela stik z domovino. Samo, da bom govorila slovensko. Samo, da… ah, domovina… stik, komunikacija, govorjenje, moj jezik, moji ljudje, moji občutki, moje besede, moj svet, moja mladost, moj dom. Moje!!!!

No, povezavo z domovino sem končno dobila. Če pomislim samo, koliko časa sem si želela tega interneta… grrrrrrrrrrrr Saj to je moralo biti – najbrž sem vedela, da me bo internet rešil od tam… ali kako? Spominjam se, kako sem že pred letom 2000 hodila v lokale z internetom in prebirala članke na Delu… Ah, stik z domovino… Tisti, ki ni bil v tujini, nima pojma, kaj to pomeni. Začela sem se oglašati na spletnem Delu z nickom Alja. Na Večer sem „prišla“ maja 2005. Vsak večer, ko so otroci zaspali, sem „visela“ na računalniku.

Vse se je obrnilo. V trenutku. Iz monotonije je postala hipertonija, iz žalosti je nastalo nestrpno, skoraj histerično pričakovanje, kaj bo kdaj oni drugi na drugi strani žice povedal, kaj je novega pri tem, kaj pri onem… Iz popolne samote in osamljenosti, je nastalo razburjenje in preveč vsega, kar me je odvračalo od mojih dolžnosti. Sploh pa me je popolnoma ločilo od mojega moža. Popolnoma. Čas, za katerega se je zdelo, da se je prej ustavil, je zdaj začel prehitevati samega sebe. Bila sem odvisna. Hotela sem biti odvisna od tega. To mi je bilo noro, najboljša in najlepša izkušnja, ki se mi je lahko zgodila. Iz tega, da nisem imela „nikogar“, se je vse skupaj spremenilo v milijon ljudi, ki so me vsak čas nekaj spraševali, mi pisali lepe besede, nekateri so mi pisali pesmi. Kašne pesmi! Ah, že sam naslov me je pretresel: „Ko prideš včasih v moje hladne sanje…“. Takoj sem se zaljubila v nekoga, ki mi je napisal kakšen lep stavek ali lepo pesem. Na Reneja sem popolnoma pozabila. Sploh obstajal ni več, samo telesno, kot nekakšna lutka, ki je pač tam reda radi. Kot nekak čuvar preteklosti in svojih otrok. On je bil iz drugega filma. On je sicer bil fizično tam, a bil je popolnoma nepomemben. Popolnoma vseeno je bilo, kaj je rekel…Včasih sem se čudila, kako to, da govori nemško in kaj delam vendar tu, na Dunaju. Hitro sem se z internetom popolnoma zasvojila. Sploh nisem hotela, da je drugače. Tolažila sem se s tem, da je imel Rene televizijo, jaz pa internet.

Bilo je veliko virtualnih osebnosti. Oh, kako je to bilo zanimivo. Milijonkrat bolj od mrkogledega Reneja, ki je imel v glavi vse kaj drugega kot jaz. Od pomladi leta 2005 sem mu kar nekajkrat rekla, da na Dunaju ne morem več zdržati in da bom šla nazaj domov. Vseeno je bilo, kaj bo rekel. Najprej je rekel, da ne bo pustil, da gredo otroci z mano. Odgovarjal je različno, včasih sploh ni nič odgovoril… Manj, ko je z mano govoril, bolj sem bila prepričana, da moram domov, da je to moja edina rešitev. Bolj ko je bil prijazen, bolj nisem vedela, če je prav, da ga pustim samega… K sreči na koncu sploh ni bil več prijazen. Govoril z mano pa ni več ali pa redko…

Kaj vse človek doživi, ko se oglaša po internetu? Koliko sreče, koliko puhlih besed, koliko lažnega upanja, koliko… sreče v oblakih. Koliko ljudi išče na internetu nekaj nemogočega? Kaj le iščejo ljudje po internetu, če imajo svojega partnerja v istem stanovanju? Poleg sebe? Kako lahko govoriš z nekom po računalniku, v drugi sobi pa je tvoj mož, ki je sicer zoprn… a te neizmerno ljubi, oče tvojih otrok? Kaj sem iskala jaz? Izhod iz grozne situacije. Sorodno dušo. Ali pa moja situacija sploh ni bila grozna? Lahko bi jo popravila, pa sploh nisem hotela. Hotela sem dramo, hotela sem adrenalin, hotela sem življenje, stran od te monotonije.

Ljubezen sem našla prej, preden sem si sploh upala pomisliti, da bom res koga našla. Če zdaj pomislim nazaj, ne vem, zakaj sem sploh kaj iskala in zakaj sem ravno iskala ljubezen. Saj sem imela že veliko partnerjev do takrat in Rene… zanj vem, da me je imel resnično rad. Še vedno me ima. Enostavno nisem verjela, da ljubezen po internetu deluje tako hitro. Ker je prišlo tako hitro in bilo je tako močno… tega jaz še nikoli nikoli prej nisem doživela… Pri nobenem svojem fantu. Bila sem popolnoma vsa iz sebe zaradi tega. Bilo je tako privlačno, bila sem hipnotizirana. Popolnoma. Kot da sem bila nora od vseh teh občutkov. Osupla. Bilo me je strah tega, saj sem seveda bila odgovorna za svoja dejanja in enostavno nisem mogla verjeti, da je vse skupaj avtentično. Da je res! Kolikokrat sem se v življenju že opekla, ker sem ljudem preveč zaupala. Sploh pa čustvom… In kako bi se lahko na vrat na nos zaljubila v poročenega moškega, ki je bil bolj osamljen kot puščavnik in … ki ga še nikoli nisem videla? Ki  je prvič v življenju začutil resnično ljubezen… tako je vsaj rekel… Ki mi je nekaj dni potem, ko sva začela “govoriti”, rekel,  da bi se poročil z mano… Noro. Ja, zdaj, ko pomislim nazaj… vidim, kakšne norosti so sposobni ljudje… In kaj se nam vse lahko zgodi…

Št. komentarjev: 3
  1. tomi pravi

    Pa napiši svoj roman, ki bo verjetno našel mesto na filmskem platnu. Zbereš dnevnik in to je to.Zanimiv potek je v tvojih notranjih preokupacijah- iskanje in eksplozija same sebe ter spoznanje kdo si v resnici..In končno raztelesitev sebe v srca premnogih duš, ki so enako zaprte, a ti jih hraniš s svojim od nikoder vzetim energetskim potencialom. To si ti.

  2. Zlobni pravi

    Zdaj razumem več. Pogledam še v Cobiss, če se je že zgodilo!

  3. leban pravi

    STOKRAT napisana ŠTORIJA !

Odgovori uporabniku leban
Prekliči komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen